''Spominčki'', ki jih ne zavržemo

Judita(1915) je še pri dobrih devetdesetih imela izjemen spomin. Dogodke iz svoje mladosti in tudi iz kasnejših obdobij je popestrila - ne le natančnimi datumi, tudi s podrobnimi opisi. Po drugem ali tretjem obisku, ko sva se že spoprijateljili, mi je dejala, da mi bo pokazala zaklad, ki ji je v življenju pomenil največ. Odpeljala me je v spalnico, in povlekla izpod blazine mošnjiček v zbledeli pariško modri barvi. ''Poglej, poglej, a starejši takole hranijo svoje dragocenosti?'' sem pomislila.

A v mošnjičku ni bilo zlatih prstanov, niti kakšnih drugih dragocenosti. Bila pa so bučna semena.

''Konec vojne sem dočakala kot vdova človeka, ki so ga ubili sovaščani in potem tudi odvrgli v eno od jam v okolici. Nisem dobila ne zaposlitve ne nobene pomoči. Življenje je bilo kruto, lakota, šikaniranja, poniževanja otrok v šoli in na vasi. Nekega večera pa nekdo potrka, in ko grem odpret vrata, na pragu zagledam Marinko. Vedela sem, da je bil njen brat med tistimi, ki so ubili mojega moža. Prinesla mi je hlebec kruha in lonček, v katerem so bila bučna semena za ''svinjske buče'', kot smo jim včasih rekli. Najraje bi jo objela, pa se nisem upala. A so semena bogato rodila, buč je bilo, kolikor hočeš! Nekaj semen sem shranila, saj me spominjajo na človekovo dobroto v času, ko mi je bilo najtežje.''

Aleksander(1924) mi je pokazal očetovo sprehajalno palico. Spodaj je bila okovana, zgornji del pa je bil izrezljan. Sogovorniku je ta palica- tako je dejal- rešila življenje.

''Ko sem bil otrok, sem bil precej razvajen. Pred menoj se je rodilo osem sester in starši so izgubili vsako upanje, da bodo dočakali naslednika. Ko se je to zgodilo, so me nosili po rokah in mi izpolnili vsako željo. Nekoč sem si zaželel prav takšnih čevljev, kot jih je imel učiteljev sin. Doma so me zavrnili z besedami, da so moji stari čevlji še čisto dobri. Užaljeno sem se potegnil vase, prepričan, da se mi godi krivica. Prav, sem si rekel, se pa tudi tisti fant ne bo bahal z njimi! Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da sem jih izmaknil, se skril za drvarnico, ki je stala za šolo, zakuril ogenj in z vso ihto vrgel med zublje čevlje. Odstranil sem le vezalke, spletene iz treh različnih barvnih niti. Zdele so se mi prelepe, da bi zgorele. A sem imel smolo: oče jih je odkril, me zagrabil za ušesa in odvlekel v kuhinjo, k mami, kjer sta me oba ''spovedala''. Potem je vzel svojo sprehajalno palico, jo položil na tla in mi ukazal, naj pokleknem nanjo. Ostal sem brez večerje, oče mi ni dovolil niti, da bi šel spat…Za vse večne čase sem si zapolnil bridko lekcijo. O svoji izkušnji sem pripovedoval tudi vnukom. Razumeli so jo in upam, da jo bodo tudi tisti, ki se bodo rodili, ko mene že zdavnaj ne bo več.''

Zdi se mi, da vsak od nas hrani kakšne takšne ''spominčke'', ki so morda na videz celo ničvredni, nekateri bi rekli, da so kot ''nepotrebna šara'', a nam vseeno pomenijo ogromno. Imajo neprecenljivo vrednost, predstavljajo pravo bogastvo, četudi so to le'' bučna semena''.