''Spominčki'', ki jih ne zavržemo

-







Judita(1915) je še pri dobrih devetdesetih imela izjemen spomin. Dogodke iz svoje mladosti in tudi iz kasnejših obdobij je popestrila - ne le natančnimi datumi, tudi s podrobnimi opisi. Po drugem ali tretjem obisku, ko sva se že spoprijateljili, mi je dejala, da mi bo pokazala zaklad, ki ji je v življenju pomenil največ. Odpeljala me je v spalnico, in povlekla izpod blazine mošnjiček v zbledeli pariško modri barvi. ''Poglej, poglej, a starejši takole hranijo svoje dragocenosti?'' sem pomislila.
A v mošnjičku ni bilo zlatih prstanov, niti kakšnih drugih dragocenosti. Bila pa so bučna semena.
''Konec vojne sem dočakala kot vdova človeka, ki so ga ubili sovaščani in potem tudi odvrgli v eno od jam v okolici. Nisem dobila ne zaposlitve ne nobene pomoči. Življenje je bilo kruto, lakota, šikaniranja, poniževanja otrok v šoli in na vasi. Nekega večera pa nekdo potrka, in ko grem odpret vrata, na pragu zagledam Marinko. Vedela sem, da je bil njen brat med tistimi, ki so ubili mojega moža. Prinesla mi je hlebec kruha in lonček, v katerem so bila bučna semena za ''svinjske buče'', kot smo jim včasih rekli. Najraje bi jo objela, pa se nisem upala. A so semena bogato rodila, buč je bilo, kolikor hočeš! Nekaj semen sem shranila, saj me spominjajo na človekovo dobroto v času, ko mi je bilo najtežje.''

Aleksander(1924) mi je pokazal očetovo sprehajalno palico. Spodaj je bila okovana, zgornji del pa je bil izrezljan. Sogovorniku je ta palica- tako je dejal- rešila življenje.
''Ko sem bil otrok, sem bil precej razvajen. Pred menoj se je rodilo osem sester in starši so izgubili vsako upanje, da bodo dočakali naslednika. Ko se je to zgodilo, so me nosili po rokah in mi izpolnili vsako željo. Nekoč sem si zaželel prav takšnih čevljev, kot jih je imel učiteljev sin. Doma so me zavrnili z besedami, da so moji stari čevlji še čisto dobri. Užaljeno sem se potegnil vase, prepričan, da se mi godi krivica. Prav, sem si rekel, se pa tudi tisti fant ne bo bahal z njimi! Še danes ne vem, kako mi je uspelo, da sem jih izmaknil, se skril za drvarnico, ki je stala za šolo, zakuril ogenj in z vso ihto vrgel med zublje čevlje. Odstranil sem le vezalke, spletene iz treh različnih barvnih niti. Zdele so se mi prelepe, da bi zgorele. A sem imel smolo: oče jih je odkril, me zagrabil za ušesa in odvlekel v kuhinjo, k mami, kjer sta me oba ''spovedala''. Potem je vzel svojo sprehajalno palico, jo položil na tla in mi ukazal, naj pokleknem nanjo. Ostal sem brez večerje, oče mi ni dovolil niti, da bi šel spat…Za vse večne čase sem si zapolnil bridko lekcijo. O svoji izkušnji sem pripovedoval tudi vnukom. Razumeli so jo in upam, da jo bodo tudi tisti, ki se bodo rodili, ko mene že zdavnaj ne bo več.''
Zdi se mi, da vsak od nas hrani kakšne takšne ''spominčke'', ki so morda na videz celo ničvredni, nekateri bi rekli, da so kot ''nepotrebna šara'', a nam vseeno pomenijo ogromno. Imajo neprecenljivo vrednost, predstavljajo pravo bogastvo, četudi so to le'' bučna semena''.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več