Vdove

Med ženskami, s katerimi sem se srečavala, so imele posebno mesto vdove. Če je kdo imel občutek za preživetje, so ga imele one! neskončno sem jim hvaležna za vse ‘’preživetvene’’ napotke, za vso energijo, ki so jo- kljub težkemu življenju- delile z menoj!

Spominjam se Erne (1920). Ko je rojevala devetega otroka, so popadki trajali dva dni zapored. Mož jo je nekaj časa poslušal, potem pa se je naveličal. Babo, ki ne zna nič potrpeti je poslal k hudiču, vpregel konja, in se odpravil v gostilno, približno dva kilometra stran. Ko se je proti jutru vračal, je bil že precej nadelan. Konj se je verjetno zaradi kakšne živali, ki je stekla čez cesto, nenadoma splašil, s svojimi kopiti pa je usodno poškodoval ubogega reveža, ki se pred smrtjo menda niti zavedel ni več.

''Ne morem si predstavljati, kako vam je bilo hudo!'' sem jo sočutno prijela za roko.

Na ves glas se je zasmejala. ''Hudo?!'' je vzkliknila. ''Nikakor! Čeprav sem bila od poroda čisto švoh sem tri dni plesala in pela po hiši od veselja!'' mi je odgovorila.

Ko mi je malo kasneje razložila, kakšno življenje je imela v zakonu brez prave ljubezni, sem jo razumela. Pri petintridesetih je imela devet otrok, garala je malodane noč in dan, medtem ko se je mož, če se je le mogel, izmuznil v gostilno in jo tudi sredi košnje pustil samo.

Po njegovi smrti je v hiši vpeljala precej drugačen red. Tašča se ni več smela vtikati v gospodarske posle, tudi oba hlapca sta zaman pogledovala proti ''tabernaklju’’, v katerega je zaklenila šnopc.

Slavka (1925) je postala vdova ob koncu druge svetovne vojne. Moža, ki je služil v nemški vojski, ni bilo domov. Njegovi kameradi so ji povedali, da so ga Norvežani ujeli, ker je hotel ukrasti dimljene polenovke. Vdala se je v usodo, kaj je hotela drugega? Imela je dva otroka, ki sta jeseni 45 začela obiskovati osnovno šolo, ona pa si je našla delo zdaj pri enem zdaj pri drugem kmetu. Vdala se je v usodo, moževo sliko, ki je visela nad predalnikom v hiši, je spravila izpod nog. Četudi je bila še mlada in polna življenja, ni imela časa misliti na druge moške. Pa tudi bilo jih ni. Če med vojno niso padli, so se poročili s sebi primernimi ženskami. Zanjo bi ostal le kakšen brezdelnež ali takšen, ki je preveč pil. Ni ji bilo hudega, v hišo je napeljala vodo, na veliko veselje otrok je v nekdanji sušilnici suhih klobas položila po tleh ploščice, eden od sosedov pa ji je preko zvez zrihtal straniščno školjko!

Leta 1952 so v tovarni, kjer je delala, organizirali praznovanje novega leta. Malo preveč je popila, to je izkoristil sodelavec, sicer poročen, in še isto leto, enkrat septembra, rodila črnolaso, skodrano punčko. Bratca sta jo bila zelo vesela, razvajala sta jo, da je bolj nista mogla. Slavka ji je šivala oblekice, da je bila zmeraj lepo oblečena.

Konec maja, leta 1957, pa se je zgodil čudež. Njen mož je vstal od mrtvih in se kar naenkrat pojavil na pragu! Slavka je mislila, da jo bo kap. Mož jo je hotel objeti, ona pa je vsa prestrašena, prepričana, da stoji pred njo duh, zbežala v spalnico in se zaklenila. Obiskovalca je zagrabil bes, vzel je macolo in vdrl v spalnico. Slavka je pograbila hčerko, pobegnila skozi okno ter poklicala sosede na pomoč.

Bilo je res čudno. Zakaj je dobrodošlico hotel izsiliti z nasiljem?

Ker ni mogel potolči žene, je začel razbijati po hiši. Sredi noči je potem pobral svoje stvari, zažgal hišo in izginil. Nikoli več ga niso videli. In Slavka je bila lahko še naprej vdova. Vse do smrti pa ni izvedela, od kod se je priklatil ''pokojni'' mož, ne kam je, ko jim je zažgal dom, ponovno izginil.

Brigita (1953) se je poročila zelo mlada, imela je komaj sedemnajst let. Bila je noseča, mama jo je napodila od doma, na ekonomski šoli, ki jo je obiskovala, pa so jo zaradi neopravičenih ur in nosečnosti postavili pred vrata. Miha se je ravno na dan sinovega rojstva z drugimi fanti z vasi odpeljal vojaškemu življenju naproti. Sina niti videl ni. Brigita se je preselila k njegovim staršem, kjer ji ni bilo postlano z rožicami. Ni imela ne denarja ne nobene podpore. O tem, kako ravnati z dojenčkom, se ji niti sanjalo ni.

''Imela sem veliko srečo, da je malček sploh preživel! Tašča mi je ves čas nagajala, me zmerjala in poniževala. Za vsak kos kruha sem jo morala prositi. Strašno je bilo. Potem se je domov vrnil Miha. Zelo težko ga je pričakovala!

Malo tu in malo tam je že med potjo slišal natolcevanja, da se je njegova Brigita ''gonila naokoli'', za otroka pa je skrbela mama. V gostilni se ga je do daske napil, potem pa jo je doma pretepel kot psa. Zlomil ji je ključnico in roko. Šele po tednu dni jo je odpeljal k zdravniku.

Pri dvajsetih je bila brez treh sprednjih zob, kolikokrat ji je nalomil rebra, ni več štela. Udarcev je bil deležen tudi sin. Na zahtevo njegove učiteljice v prvem razredu, ga je morala dati v rejo, kar jo je še bolj dotolklo. Pri petindvajsetih je rodila hčerko. Ko jo je držala v naročju, ni čutila čisto nobene ljubezni do nje. Spolni odnosi med njo in Mihom so bili zelo nasilni. Največkrat si jo je vzel ''od zadaj''. Vtikal ga ji je tudi v zadnjično odprtino. Zaradi brutalnega nasilja je komaj komaj zadrževala blato.

Pri devetindvajsetih se je začela zavedati, da tako ne more iti več naprej. Hrepenela je po sinu, ki ga je v štirih letih videla trikrat. Tolažilo jo je, da je imel dobro in plemenito rejnico. Ni vedela, kako naj zavaruje hčerko, saj ji je Miha kar naprej grozil, da bo ''nekaj'' storil otroku, če mu ne bo ''dala'', ko se vrne domov s šihta.

Prilika za beg se ji je pokazala, ko sta šla tast in tašča na romanje. Pospravila je najnujnejše stvari v potovalko, ukradla možu nekaj denarja in se odpravila na šolski avtobus. Ljudje so jo čudno gledali, saj niso bili navajeni, da gre iz hiše. Tudi šofer jo je le pogledoval izpod čela. Medtem ko so otroci pred šolo izstopili, je pohitel do telefonske govorilnice. Na glavni postaji, še preden je avtobus ustavil, je med čakajočimi zagledala Miho. Vedela je, kdo ga je obvestil o begu…

Iz naročja ji je iztrgal hčerko in jo porinil v šoferjevo naročje. Potem se jo je lotil s pestmi. Zbil jo je na tla in jo začel brcati. Kar nekaj ljudi je stalo v bližini, a nihče ni ukrepal. Bilo je, kot bi se jim zdelo prav, da padajo udarci po nemočni ženski. Brigita je z zadnjimi močmi nagonsko segla po rešilni bilki: iz žepa je potegnila nož in ga zadrla v Mihovo stegno. In potem še enkrat in še enkrat. Ko so prišli miličniki, je Miha ležal v mlaki lastne krvi. Zaradi poškodovane arterije mu ni bilo več pomoči…

Pri dobrih tridesetih je postala vdova. Tri leta je odsedela v zaporu, dvakrat jo je obiskal sin z rejnico.

Medtem ko sem poslušala njeno zgodbo, me je prešinilo, da bi, če bi bila na njenem mestu, ravnala podobno. Le da ne bi čakala toliko časa….