Pri razbojnikih

Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli, kosmičasti oblaki in gozd je vabil kot še nikoli.

Mali se je že od ranega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam:''Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, pazi, razbil boš skodelico…!''

 »Ne zdržim več!« je odločno vzkliknil.

»Vpisal se bom med razbojnike. Tam bom lahko počel, kar bom želel!«

''Prav. Če se ti zdi, da ti bo pri njih lepše – kar odidi!''
Gledala sem za njim, ko je stekel proti gozdu, kjer so živeli razbojniki.

Dolgo je hodil. Spotikal se je ob korenine in vresje, ko je iskal pravo pot. Noge so ga bolele in v želodcu mu je že pošteno krulilo.

Naposled je pred seboj zagledal kočo. Iz dimnika se je sukal dim.

»Razbojniki so doma!« je vzkliknil Mali že pošteno utrujen.

Potrkal je na vrata in vstopil. Vseh dvanajst razbojnikov je sedelo za mizo.

Bili so ravno sredi kosila in ni jim bilo všeč, da jih kdo moti.

»Kaj bi rad?« so jezno zamrmrali s polnimi usti.

Malemu so se pocedile sline.

Bilo mu je tudi malo nerodno.

Nazadnje se je le opogumil:« Razbojnik bi rad postal. Točno tak, kot ste vi.«

Razbojniki so odložili žlice na mizo in ga začudeno vprašali:
»Od kod takšna želja, fantič?«

Deček je zamahnil z roko od nestrpnosti.
»Če bom razbojnik, mi ne bo več treba ubogati in hoditi v vrtec. Za to gre!«

 »A tako?« so dejali možje in se nervozno čohali po skuštranih bradah.

»Vidiš tisto kamenje?« se oglasi eden izmed njih. 

Mali je hitro pokimal. Imel je suha usta in noge so se mu tresle od strahu.

»Do večera ga moraš prenesti na drugi breg. Niti eden ne sme manjkati.»
Potem so vstali od mize, pospravili za seboj in ga pustili samega.

Z očmi je požiral kruh, ki je ostal, toda ni si upal reči, da je lačen.

Hitro se je lotil dela. Kamenje je prenašal že vse popoldne, toda kup se ni kaj prida zmanjšal.
Vse ga je že bolelo. Od lakote se mu je meglilo pred očmi.

Toda ni odnehal.

»Mogoče se mi pa vendarle posreči, da me sprejmejo v svoje vrste!''

Sonce se je dotaknilo vrhov smrek in temne sence so se začele plaziti med debli, ko se je še zmeraj učil za razbojnika.

Bil je že tako utrujen, da ga je kdaj pa kdaj prešinila pregrešna misel, kako lepo bi bilo sedeti doma za mizo, in uživati ob večerji.

Že se je mislil usesti in odpočiti, ko je na obronku zagledal razbojnike, ki so se vračali.

Nič kaj niso bili zadovoljni z njegovim delom.

»Kakšna lenoba si,« so ga kritizirali.

»Kup se je zmanjšal le za kamen ali dva!«

Deček je hotel protestirati, toda zadnji hip se je ugriznil v jezik.

»Slab razbojnik boš,« je rekel največji, ki je bil najbrž razbojniški poglavar.

»Tudi večerje si nisi zaslužil,» se je oglasil drugi.

Mali si je vse manj želel postati razbojnik.

Z rokavom si je obrisal solze, ki so mu začele polzeti po licu.

»Kar šel bom,« je zaklical, se obrnil in jo jadrno ucvrl po bregu navzdol.
Razbojniki so gledali za njim, se krohotali in se tolkli po kolenih.

Ves upehan je planil skozi vrata in se stisnil v moj objem.

 »Kar sami naj nosijo tisto kamenje, če hočejo,«je jecljal med hlipanjem.
Nemudoma se je usedel za mizo, k mlečni kaši, sladkani z javorjevim sirupom.

Četudi nisem razumela, kaj mi je hotel reči, sem prikimala:»Bo že držalo, če ti tako praviš, Mali!«