nekaj utrinkov iz knjige Moških zgodb

(fotografija je simbolična, najdena na internetni strani :https://stareslike.cerknica.org/2016/06/17/1962-vrhnika-knausova-mama/

Starejši trdijo, da so mladi brezskrbni, pišmeuhovski. Pa res? 

Kako se je počutil Bine, ko mu je umrl petletni brat za levkemijo? Kaj vse doživlja Nik, ki so ga strokovne službe namestile v dijaškem domu, le streljaj stran od doma? Mama z bipolarno motnjo je dnevno ogrožala njegovo življenje. Niko je srčni bolnik in čaka na zahtevno operacijo. Njegov vzornik je Primož Roglič, nobene kolesarske tekme ne zamudi, čeprav mu ne bo nikoli dano, da bi na podoben način poganjal pedale. Zoran je bil uspešen mlad nogometaš. Potem pa je začel brez pravega razloga krvaveti iz ušesa. Goranov oče se je lani znašel v zaporu, mama pa je doživela živčni zlom. Lenart je ostal sam, potem ko je v prometni nesreči umrla mama. Oče je že kmalu po njegovem rojstvu odšel neznano kam. Beno je trener. V njegovi skupini petnajstih najstnikov jih je pet, ki jim eden od staršev umira za rakom.

*

Bolelo me je srce, ko sem poslušala, kako mačehovsko se obnašamo do nekaterih mladih intelektualcev.

Marjan (1972) je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. »Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!« mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi razrednik.

Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti.

Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob »pomoči« sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o »gojzarjih in smradu po kravah«.

V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje raziskovalne žilice, ki mu je jemala vedno več časa.

Nekoč sta se z očetom usedla v razmahanega fička in se odpeljala čez Karavanke. Tam je bilo žag, kolikor hočeš. Zaradi težav z jezikom so bili redki, ki so Marjanu prisluhnili. Prosili so ga, naj se vrne, ko bo znal nemško.

Z očetom sta se odpeljala naprej proti severu. Končno je naletel na človeka, ki je razumel skice, ki jih je Marjan dal na mizo. Bil je več kot navdušen. Marjanu je finančno omogočil, da je svojo inovacijo razvijal naprej do praktične uporabe. Danes jo uporabljajo vse žage po Evropi in Ameriki in malokdo, če sploh kdo, ve, kdo je njen »oče«.

Marjan se je v tujini, kasneje tudi v Ameriki, Kanadi, in še kje, zelo uveljavil. Postal je svetovljan, postal je nekdo, ki ga je stroka izjemno cenila in spoštovala.

Pred leti je potem naneslo, da je predaval tudi ne nekem simpoziju v domovini. Po spletu naključij se je srečal s srednješolskim profesorjem. Ko ga je ta prepoznal, mu je cinično podrobil: »Če pa takšni, kot si ti, uspejo v tujini, je pa že bolje, da sem kar doma.«

Še ena zgodba: »Bine je v času študija poučeval otroke verouk v domači fari. Ko je diplomiral (z odliko) in poslal prošnjo za službo na domačo OŠ, jo je ravnatelj nesramno zavrnil, in to vpričo nekaj učiteljev: »Na naši šoli bo 'farška kuharica' učila le prek mojega trupla.« Po skoraj 12 letih sta Bine in njegova partnerica med vodilnimi strokovnjaki v svoji stroki v eni od držav EU ...«

*

Zelo poseben sogovornik je bil Oto iz Bele krajine. Njegov spomin, tako se mi zdi, deluje na podlagi asociacij. Omeniš mu, denimo, besedo »firtoh« in že se spomni zgodbe, povezane z njo: »Moja stara mama je imela poseben »dezinfekcijski firtoh«. Ko je član naše glasbene skupine postal zobozdravnik, sem predlagal, da mu kupimo podobnega. Firtoh je namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo, mu je z njim obrisala nos. Na njivi je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk, ta pa je ravno vlekla testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odličen, večnamenski del garderobe, škoda, da takšnih danes ni več.«