nekaj utrinkov iz knjige Moških zgodb

-




(fotografija je simbolična, najdena na internetni strani :https://stareslike.cerknica.org/2016/06/17/1962-vrhnika-knausova-mama/



Starejši trdijo, da so mladi brezskrbni, pišmeuhovski. Pa res? 

Kako se je počutil Bine, ko mu je umrl petletni brat za levkemijo? Kaj vse doživlja Nik, ki so ga strokovne službe namestile v dijaškem domu, le streljaj stran od doma? Mama z bipolarno motnjo je dnevno ogrožala njegovo življenje. Niko je srčni bolnik in čaka na zahtevno operacijo. Njegov vzornik je Primož Roglič, nobene kolesarske tekme ne zamudi, čeprav mu ne bo nikoli dano, da bi na podoben način poganjal pedale. Zoran je bil uspešen mlad nogometaš. Potem pa je začel brez pravega razloga krvaveti iz ušesa. Goranov oče se je lani znašel v zaporu, mama pa je doživela živčni zlom. Lenart je ostal sam, potem ko je v prometni nesreči umrla mama. Oče je že kmalu po njegovem rojstvu odšel neznano kam. Beno je trener. V njegovi skupini petnajstih najstnikov jih je pet, ki jim eden od staršev umira za rakom.


*
Bolelo me je srce, ko sem poslušala, kako mačehovsko se obnašamo do nekaterih mladih intelektualcev.
Marjan (1972) je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. »Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!« mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi razrednik.
Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti.
Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob »pomoči« sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o »gojzarjih in smradu po kravah«.
V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje raziskovalne žilice, ki mu je jemala vedno več časa.
Nekoč sta se z očetom usedla v razmahanega fička in se odpeljala čez Karavanke. Tam je bilo žag, kolikor hočeš. Zaradi težav z jezikom so bili redki, ki so Marjanu prisluhnili. Prosili so ga, naj se vrne, ko bo znal nemško.
Z očetom sta se odpeljala naprej proti severu. Končno je naletel na človeka, ki je razumel skice, ki jih je Marjan dal na mizo. Bil je več kot navdušen. Marjanu je finančno omogočil, da je svojo inovacijo razvijal naprej do praktične uporabe. Danes jo uporabljajo vse žage po Evropi in Ameriki in malokdo, če sploh kdo, ve, kdo je njen »oče«.
Marjan se je v tujini, kasneje tudi v Ameriki, Kanadi, in še kje, zelo uveljavil. Postal je svetovljan, postal je nekdo, ki ga je stroka izjemno cenila in spoštovala.
Pred leti je potem naneslo, da je predaval tudi ne nekem simpoziju v domovini. Po spletu naključij se je srečal s srednješolskim profesorjem. Ko ga je ta prepoznal, mu je cinično podrobil: »Če pa takšni, kot si ti, uspejo v tujini, je pa že bolje, da sem kar doma.«
Še ena zgodba: »Bine je v času študija poučeval otroke verouk v domači fari. Ko je diplomiral (z odliko) in poslal prošnjo za službo na domačo OŠ, jo je ravnatelj nesramno zavrnil, in to vpričo nekaj učiteljev: »Na naši šoli bo 'farška kuharica' učila le prek mojega trupla.« Po skoraj 12 letih sta Bine in njegova partnerica med vodilnimi strokovnjaki v svoji stroki v eni od držav EU ...«


*


Zelo poseben sogovornik je bil Oto iz Bele krajine. Njegov spomin, tako se mi zdi, deluje na podlagi asociacij. Omeniš mu, denimo, besedo »firtoh« in že se spomni zgodbe, povezane z njo: »Moja stara mama je imela poseben »dezinfekcijski firtoh«. Ko je član naše glasbene skupine postal zobozdravnik, sem predlagal, da mu kupimo podobnega. Firtoh je namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo, mu je z njim obrisala nos. Na njivi je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk, ta pa je ravno vlekla testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odličen, večnamenski del garderobe, škoda, da takšnih danes ni več.«




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več