Elite našega vsakdana

Tako majhen narod, pa toliko nekih kvazi, domišljavih in oholih elit, prepričanih, da so najboljši, samozadostni, zaradi trepljanja sebe in ''svojih'' preveč oholi, da bi se s komerkoli drugim resno pogovarjali. Bo sploh kdaj prišla streznitev in zavedanje, kako nebogljeni smo, če nismo povezani?

Odraščala sem v času, ko smo bili sicer na papirju vsi ''enaki'', a v resnici ni bilo tako. Delili smo se na dve zelo močni kasti: na tiste, ki so verjeli v komunizem in na one, ki smo verjeli v Boga. V silni želji po boljšem življenju in po vsaj kakšnem privilegiju več, so tisti - iz druge skupine, pogosto zatajili svoje vrednote in se priključili prvi. Več kot toliko se nihče ni razburjal, razen morda takrat, ko je dotični lahko preko vrste prišel do novega avta, ko je njegov otrok vsako leto letoval v koloniji in podobno. A predniki so se med seboj vseeno družili, ne nazadnje so bili odvisni drug od drugega, če ne drugače, pa takrat ko se je potrebovala medsosedska pomoč.

Vedela sem, da je danes zelo drugače, a v tistem malem kraju na koncu Poljanske doline, kjer živim že od rojstva naprej, se s tem, da se nekdo čuti večvrednega od drugega, nisem dosti obremenjevala. Seveda so bili tudi v soseščini takšni, ki so se ''grupirali'', a to ''napako'' sem bolj kot ne pripisovala njihovemu značaju.

Sem jih pač poznala že vse življenje in moje sive celice so delovale po principu ''jabolko ne pade daleč od drevesa.''

Opažanja, povezana z elitnimi skupinami, ki so se začela nizati po izidu prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, so bila - vsaj zame - šokantna!

Bolj, kot kdajkoli prej, sem se začela soočati s prvo osebo množine, z ''mi''.

Mi tako mislimo, mi vas odklanjamo, mi vas ne razumemo, mi vas ne želimo, mi smo se distancirali od vas…..

Nikoli ne bom pozabila pogovora z nekim A.

Njegov oče, krasen človek, zbiratelj vsega mogočega, kar je prostodušno delil z menoj, me je opozoril, da pogovor s sinom ne bo rodil sadov. ''Odklanja vse, česar ni naredila stroka,'' mi je dejal, ''tudi moje zbirateljski trud je v njegovih očeh ničvreden.''

In točno to se je zgodilo! Ko sem se kasneje pogovarjala s sociologom, dr. Zdravkom Mlinarjem, sva se strinjala, da je posredi predvsem - napuh.

Morda, morda pa tudi ne!

Elita- zaverovana vase, naredi vse, da (celo) vzvišeno potepta to, kar ni storil eden od njih!

Nekoč sem gostovala v nekem društvu na Dolenjskem.

''Škoda, da si se odzvala njihovemu povabilu. Veš, na našem koncu niso na najboljšem glasu. Verjetno te sedaj drugi ne bodo vabili medse!'' mi je razložila ena od uporabnic na FB.

O izkušnjah z elitami, ki sem jih občutila na lastni koži, bi vam lahko pripovedovala ure in ure. Nekatere so bolj, druge manj boleče, nekatere so groteskne, absurdne, celo smešne.

MZS je spregovorila v imenu tistih, ki sem se jim baje zamerila v zgodbi o psih. ''Ne bomo vas več brali!'' je zagrozila.

SH pa je dodal:'' Ampak obstajamo ljudje, ki ne beremo samo dobičkonosnih best-sellerjev, žal...''

Tudi tistih, ki ne bodo ''nikoli več'' brali Borisa A. Novaka zaradi že znane peticije, je ogromno.

Svetlana Makarovičeva je pri delu ''elite'' že zdavnaj padla v nemilost: ''Nočemo je več!''

Nekateri iz skupine ''mi'' ne hodijo v tointo gledališče, ker tam nastopa tainta igralec, ki ima- po njihovem mnenju- sporne ''moralne, politične in še kakšne kvalitete''.

''Mi'' bomo nehali brati, poslušati, gledati tainta medij, ker je politično popolnoma nekorekten.

''Mi'' ne bomo nikoli več letovali v temintem hotelu (kmečkem turizmu), ker na steni v sobi visi križ! Kakšna pregreha!

''Mi'' se ne pogovarjamo s tistimi ''tam''. ''Mi'' ne obiskujemo trgovin, kot so Maxi, Zara, itd., ker so pod našim nivojem.

Če ''mi'' potrebujemo odvetnika, so na voljo točno določena, izbrana imena. Kdor ni na spisku, ni vreden naše pozornosti.

In zato, da pridejo na takšen elitni spisek, si nekateri polomijo zobe, prodajo svoje vrednote in čast.

Ker ''mi'' obiskujemo samo izbrane restavracije, se posvetujemo z izbranimi zdravniki, sploh pa ne gremo z vsakim na kavo!

''Milena, v obraz ti povem, ne bom naredila intervjuja s teboj, ker si politično neprimerna!'' mi je – bolj ali manj v rokavicah- povedala, prva, druga, tretja novinar (ka).

Teh ''mi'' skupin, ki zase mislijo, da so elita, smo si Slovenci skozi leta nabrali kot uši.

Ne samo v politiki, tudi sicer!

Občutek večvrednosti, občutek, da je naša vrednost nekaj unikatnega, občutek, da bi se brez nas Slovencem slabo pisalo, je izjemno zgrešen, varljiv, zmoten in – če hočete- tudi obsojanja vreden! Žal se tega niti zavedamo ne!

Kaj pa te preštevilne, velike ali manjše elite in njihovi pripadniki mislijo, da so?! Zakaj se jim zdi, da so nekaj posebnega, nekaj ali nekdo, nad katerim je le še modro nebo?

Čas corona – virusa je razgalil marsikatero ''jaro gospodo'', tudi dolini Šentflorjanski, ji že nalil nekaj čistega vina, še več pa ga bo v bližnji prihodnosti.

Kdo so ta ''mi'' – prepričani, da imajo prvo in zadnjo besedo? Zakaj se iz drugega ''mi'', tistega, ki mu ne pripadamo, radi tudi norčujemo?

Zakaj se te preštevilne elite med seboj nočejo pogovarjati? Se družiti? Se slišati?

Zakaj je toliko posameznikov, ki zaenkrat še niso od nikogar, do skrajnosti razočarani nad ravnanjem bližnjih? Zakaj so jih elite- družinske, medsosedske, prijateljske - izločile iz svoje sredine?

O izbruhu skrajne zavisti, žlehtnobe, sovraštva, zlobe…pa kdaj drugič!

Zakaj se nekatere elite nenehno ravsajo med seboj v stilu, ''mi'' smo pomembnejši, ''mi'' smo edini, ki se nas mora slišati in poslušati?

Ko boste naslednjič naleteli na takšne ''mi - elite'', se, lepo prosim,  ne nasmehnite! Raje pomislite, kam takšen bedast, do skrajnosti škodljiv elitizem vodi! Ta prekleti občutek večvrednosti! Kdaj se je zaredil med nami?!

Je res tako pomembno KDO kaj reče? Mar ni daleč bolj pomembno, KAJ reče in KAKO kaj naredi?

V tednih, ko se je čas dobesedno ustavil, bi si lahko nastavili ogledalo.

Malodane vsak od nas – na nek način – sodi v kakšen predal, nekateri celo v več elitnih predalov. Samoizpraševanje bi bilo na mesto, kakšno ogledalo, v katerega bi se pogledali- pa tudi!

Pa da ne bo pomote: s tem, da smo pripadni ni nič narobe, če pripadnost ne bi bila povezana z občutki večvrednosti in zaničevanja drugih, ki niso enakega razmišljanja, ki niso v  istem predalu!

V kaosu, ko ljudje (naši bližnji in popolni tujci) izgubljajo službe, tudi svoja življenja, bi morali stopiti iz teh vpreg. Pravijo, da bo treba tudi skloniti glavo, zlasti še, ko se bo iskalo službo, ko se bo prosilo za pomoč.

Upam, da se bomo iz kaosa in nepotrebnih smrti kaj naučili, morda spremenili poglede na bližnje,  na način življenja?

Želim si, da začnemo drug drugemu dajati vsaj toliko, kolikor jemljemo. Da si ne domišljamo, da zaradi svoje pripadnosti neki eliti držimo Boga za brado, ker ga ne!

V trenutkih, ko nas doleti bolezen, če ne še kaj hujšega, smo vsi- brez izjeme- ranljivi, da bolj ne moremo biti. Enako ranljivi- ne glede na to, kateri eliti pripadamo.

Tako majhen narod, pa toliko nekih kvazi, domišljavih in oholih elit, prepričanih, da so najboljši, samozadostni!
Zaradi trepljanja sebi podobnih preveč oholi, da bi se s komerkoli pogovarjali. Bo sploh kdaj prišla streznitev in zavedanje, kako nebogljeni smo, če nismo povezani?