Zgledi, ki vlečejo

Spominjam se nekaterih najtežjih trenutkov v življenju, ko je bilo tako brezizhodno, da bi najraje umrla. Ko so mi tisti, ki bi lahko kaj naredili, raje nanosili ne ''metre'' duhovnih knjig, si s tem umili roke in - odšli.

Po svoje sem imela srečo, da mi je takrat, ko sem zbirala zgodbe in jih objavljala v Gorenjskem glasu kot Usode (še danes jih), voda tekla v grlo tudi zaradi pomanjkanja denarja. Strašno hudo je bilo: udarci so se vrstili drug za drugim, v denarnici pa je bilo komaj komaj za kruh.

Ko se danes oziram nazaj, se zavedam, da sem morala zaradi neplačanih računov delati veliko več kot sicer! Ni šlo drugače, pa če mi je še tako jokalo srce.

Pa hvala Bogu, da nisem čemela doma in se smilila sama sebi!  Tako sem lahko spoznavala posameznike, ki so se kalili še v težjih preizkušnjah, kot so bile moje. In so preživeli ter zlezli na zeleno vejo! In ko so bili na njej, so z lahkoto delili življenjske vzpone in padce z menoj.

Njihove zgodbe so me naučile, da nikoli ni tako hudo, da ne bi bilo še huje, hkrati pa ni nikoli tako hudo, da ne bi na koncu tunela posvetila luč.

Mnogi od sogovornikov so mi postali vzorniki. Namesto da bi škripala z zobmi, sem pomislila nanje- in potrpela z upanjem, da bo nov dan prinesel boljšo rešitev.

V dobrih petintridesetih letih se je takšnih vzornikov nabralo ogromno. Njihove zgodbe lahko prebere v vseh treh knjigah, lahko pa pobrskate po lastnem spominu in v njem najdete osebe, ki so vredne, da pomislite nanje, ko vam bo šlo za nohte.

Eden prvih je bil sošolec Metod. Nikoli ne bom pozabila, kako je že pri dvanajstih letih začel zidati hišo, da so se s selitvijo lahko umaknili nasilnemu očetu!

Da o Faniki, ki se je po vojni selila za možem v Avstralijo, tam spoznala, da mu ni več mar zanjo, ker je živel z – moškim. Brez denarja, brez znanja jezika se je znašla in danes živi v USA kot kraljica! Še pri 97 letih je živahna, ostrega in hitrega jezika- prav pisana na mojo kožo!

Tone (1955) je odraščal s štirimi sestrami in dvema bratoma. Vso osemletko je imel le en zvezek- tistega, s trdimi platnicami. Ker ga je oče v pijanosti zadel s koso v nogo, je šepal, zato ni telovadil. Sošolci niso nikoli opazili, da ne nosi spodnjega perila. S petnajstimi leti je šel delat, da je pomagal mami pri preživljanju mlajših bratov in sester. Ko se je zaposlil še drugi brat, se je vpisal v srednjo šolo, nakar še na fakulteto. Med prvimi v svoji generaciji zagovarjal doktorat. Ko se je pri tridesetih poročil, sta z ženo živela v luknji, v kateri ni bilo ne stranišča ne kopalnice. Poznam ga že dolgo, a nikoli ga še nisem slišala jamrat. Nikoli!

Slavko (…) je bil že v otroštvu namenjen duhovniškemu stanu. Ker ni želel razočarati staršev, jim je, sicer zelo težko, izpolnil vročo željo. V črnem talarju se ni počutil dobro. A ker je imel rad farane, je naredil vse, da je fara držala skupaj. Obnovil je cerkvene ''nepremičnine'', organiziral mladinski verouk, koristna predavanja za odrasle. Ko je prebral moj prvi intervju v Naši ženi (pred več kot 25 leti), me je poklical in me vprašal, če mi lahko pomaga. In mi je. Ogromno! V prostem času je brskal po zapuščini predhodnikov in našel številne zapise, nekaterim se je čudil tudi sam, mene pa so razveselili. Potem pa ga je cerkvena oblast premestila drugam. ''Ne moreš presaditi drevesa, ki vsako leto obrodi nešteto dobrih sadov, ker se bo posušilo!'' mi je nekoč dejal z zlomljenim glasom.

Na novem delovnem mestu se ni znašel. Nekaj časa je tudi pil več, kot bi bilo spodobno. Potem se je odločil: svoje življenje bom ''posadil na novo''. In je izstopil iz duhovniškega stanu. V trenutku, ko je to storil, je izgubil vse prioritete, od socialnega zavarovanja naprej. Zaposlil se je kot navaden prodajalec ter začel ponovno študirati. Ni mu bilo lahko, saj so z njim pretrgali stike (zaradi sramote, ki jim jo je naredil) tudi domači. Diplomiral je v rekordnem času, si našel ustrezno zaposlitev, ter se na ''stara leta'' zaljubil in poročil. Ves ta čas pa je ostal izjemen človek, pisan z veliko začetnico!

Mihaelo (1964) je mama zavrgla takoj po rojstvu. Zakaj točno  - ni vedela, govorilo se je, da zato, ker je imela rdeče- hudičeve- lase. Po treh mesecih, ki jih je prebila v ''dečjem domu'' se je znašla pri prvih rejnikih. Niso bili kaj prida, otroke so imeli v reji zaradi denarja. Iz krutega okolja jo je rešil zdravnik, ki so ga poklicali, ker je imela pljučnico. Pri sedmih mesecih je bilo njeno telesce polno podplut, na levi rokici pa so ugotovili tudi nepravilno zaraščene kosti zaradi zloma.

Kasneje je zamenjala več rejniških družin, nikjer ji ni bilo postlano z rožicami. Bila je stara dvanajst let, ko je ponoči še zmeraj močila posteljo. Eden od rejencev pa ji je po ''nesreči'' zbil prednji zob. V šoli so se norčevali iz njenih rdečih las, ne le učenci tudi učitelji. Učitelj za telovadbo ji je celo ukazal, da je morala 200 x napisati stavek: ''Ko ne bom več debela krava, bom lahko skočila čez kozo.''

Nihče ni hotel sedeti pri njej, ker je zaudarjala po neopranem in neumitem. Po osmem razredu so jo poslali delat, ves denar, do zadnje pare, pa ji je pobrala rejnica. Nekoč je v reviji Ognjišče našla oglas, da za neko gospo s sladkorno boleznijo svojci iščejo pomoč pri negi in pri dajanju injekcij insulina. V hipu se je odločila, pa je imela komaj dobrih šestnajst let! Po šihtu je sedla na avtobus in se odpeljala k tej družini, trdno prepričana, da ji bo uspelo. Žal ji ni, ker so izbrali že drugo. A ker je bila gospa s sladkorno precej ''spremenljivega'' obnašanja, jim je ta kmalu ušla in šele takrat so se svojci ponovno spomnili na Mihaelo in jo poiskali.

Ni ji bilo lahko, saj je bila gospa živ hudič, svojci pa oderuško skopušni, prepričani, da se jih ''smrklja s kmetov'' ne bo drznila prositi za skromen honorar, ki so ji ga obljubili. Mihaela je bila po izkušnjah in na pogled res en sam ''Bog pomagaj'', ni pa bila neumna pa tudi cagava ne. Potrpežljivo in z nemalo trme in vztrajnosti je zdržala tri leta in še malo, potem pa je gospa umrla. Takoj po pogrebu so jo svojci brez milosti postavili pred vrata.

Na srečo je imela nekaj prihrankov, da si je našla sobo, kmalu pa tudi službo snažilke v UKC. Pri enaindvajsetih se je vpisala na večerno šolo za medicinske sestre, po diplomi pa si je našla delo v nekem zdravstvenem domu. Doživela grenko izkušnjo s poročenim moškim, ki jo je zavrgel takoj, ko je izvedel za njeno nosečnost. Še en udarec: hčerka, ki se je rodila, je imela Downov sindrom. Potem je imela še nekaj nesrečnih zvez, saj ji je vsak moški ušel takoj, ko je spoznal tudi hčerko. Pri šestintridesetih: rak na jajčnikih. Mislila je, da se ji bo zmešalo od hudega. Na srečo so jo še pravočasno operirali. Zdravniki so lahko pomagali njenemu telesu, psihi pa niso mogli. Več kot tri leta je zaradi strahu, da doživi nov udarec, jemala antidepresive.

Spet ji je prečkal pot nov moški. V silni želji, da ne bo več sama, mu je dovolila, da se priseli k njej. Sledilo je obdobje ''ljubezni'', nasilja, nočnih obiskov policije, prepirov s sosedi zaradi nenehnega kravala.

Mihaela se je odločila: ne da bi partnerju povedala, je prodala stanovanje, ga v dneh, ko je bil službeno odsoten, izpraznila in se preselila na čisto drug konec Slovenije. Zaposlitev je našla v domu za starejše, kjer se še zmeraj počuti kot riba v vodi. Ljudje jo imajo radi, končno je našla kraj, kjer se počuti – doma. Pogosto se slišiva, saj naju druži tudi isti življenjski moto: nobena stvar, ki se ti v življenju zgodi, ni tako slaba, da ne bi bila za nekaj dobra.

Dragi moji, upam, da se boste sedaj, ko ste prebrali te zgodbe, počutili v karanteni malo manj utesnjene, tudi malo manj sitne. Karantena je še najmanj, kar nas lahko v življenju doleti! So še dosti hujše stvari, verjemite!

Imejte lep dan, uživajte sonce, pomlad, ptičje petje, vsi skupaj pa bodimo srečni in veseli, da smo še zmeraj zdravi!