top brane knjige 2017

-
Takole pravim:''Ko knjigo pišem, je to velik užitek, radost, pričakovanje, tudi neprespane noči, ko iščem prave zgodbe. 
Ko pa je knjiga napisana, natisnjena, ko jo dobim v roke, ja, takrat pa se prične neko povsem druga, zgodba, drugačno garanje: o knjigi je treba govoriti. 
Pri tem pa moram biti dovolj iskrena, da prepričam bralce, da jo vzamejo v roke.
Ker sem samozaložnica, to, kar počnem, MORAM početi. Država niti v najbolj pregrešnih sanjah ne migne s prstom zame!"

 Od srca hvala vsem, ki ste jo že prebrali in tudi tistim, ki jo še boste. 
Ko knjigo odložite, brez slabe vesti pomislite tudi, da je v njej še ščepec ''dodane vrednosti'', ki ga niste poznali.

Ta dodana vrednost se skriva v preprostem, a nevidnem ''ozadju'', ki bralcu lahko spregovori tudi o več kot 33.000 prevoženih kilometrih do različnih krajev po Sloveniji, kjer so potekali literarni večeri, govori o več kot 850 takšnih večerih, o nešteto bolj ali manj intimnih pogovorih, ko sem poslušala vaše zgodbe.

Če sem iskrena, sem- na koncu koncev- ponosna tudi nase, da mi (četudi je ta del skregan s slovenskim značajem) ni nerodno govoriti na glas ne o knjigi ne o tem, da je pot do bralcev težka, posuta tudi s trnji, odpovedovanji, različnimi poleni pod nogami....
A vseeno: ste me že videli s sklonjeno glavo?
Ne še!
Ker se ne vdam!
Še ''huje'': o tem, kaj je treba storiti za svojo knjigo, govorim tudi drugim!
Res- hvala vam zelo od srca, da mi prisluhnete!
Milena




               TOP BRANE KNJIGE 2017

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

-
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več