Ali srečni znajo razumeti nesrečne?

-






Kmalu po izidu prve knjige se mi je zgodilo, da pride k meni neka gospa, ter mi reče:«Kakšne neumnosti pišete! Moj oče je bil spoštovan človek, dober do mame in nas, otrok! Zato dvomim, da je od tega, kar piše v knjigi, sploh kaj res!«
Niti slišati ni želela, da pa vsi niso imeli takšne sreče!
Pri njej in njej podobnih je obveljalo je nenapisano pravilo:«Če se grde reči niso dogajale meni, potem grde reči ne obstajajo!«
Pika.
Pozneje sem še pogosto doživela takšne, ali celo še hujše odzive. Vsi pa imajo skupni imenovalec:«Česar nisem doživel(a), videl(a) z lastnimi očmi, srečal(a), občutil(a) na lastni koži…………..tega ni bilo in tudi ni!«
Zadnjič sem nekje omenila, da poznam družino, ki je dobila elektriko šele leta 1985! Obdolžili so me celo, da lažem, češ, v našem mestu smo jo imeli že od leta 1903!
Ko pripovedujem, da so se v povojnem času, ko še ni bilo vrtcev, ženske pa so po sili razmer morale v službo, otroci varovali sami, se oglasi nekdo iz publike:«To pa ni res. Nas je varovala stara mama!«
In kar naenkrat se začnejo ljudje v dvorani presedati:«Poglej jo, Mileno, laže se nam!«
Prišla sem do zaključka, da nam prav srečni ljudje (pa spet ne vsi, da ne bo pomote!) največkrat zarijejo nož v hrbet.
V življenju jim gre vse gladko: preden gredo zjutraj od hiše, jim starši skidajo sneg, varujejo otroke, jim omogočijo takšno in drugačno lagodno življenje, izpolnjujejo sleherno, še tako banalno željo.
Logično je, da se potem zgražajo nad tistimi, ki zaradi bolezni otrok (pre) pogosto jemljejo bolniške dopuste, vihajo nosove nad kolegicami, ki si ne morejo privoščiti oblek po zadnji modi.
Logično je, da se tudi ''čudijo'':«Pa kako to, da ste na prvi pregled pri zdravniku čakali dve leti,« če imajo dovolj denarja, da gredo k zasebniku.
In- konec koncev- logično je, da se jim zdi ''zabavno in neverjetno'', ko slišijo, da nekateri živijo iz rok v usta, da imajo doma nasilneža, ki jih maltretira. Prepričani so, da imajo takšni- s težavami- zgolj bujno domišljijo!
Še danes jih mrgoli, ki so podobni, Mariji Antoaneti in njenemu reku:«Če nimajo kruha, naj pač jedo potico…«
Marsikdo od njih je po spletu slučajev vzel v roke tudi moji dve knjigi. Mnogi so jo že po nekaj prebranih zgodbah odložili, češ, to nam ni znano, to se ni dogajalo, o tem se nismo učili v šoli, nismo brali v zgodovinskih knjigah…zato so te zgodbe laž, brezveze!
V kakšnem milnem mehurčku živimo, ''dokazujejo'' prav zgodbe najmlajše generacije iz druge knjige. Starejši me pogosto prepričujejo, da sem si jih ''izmislila'', da oni že vedo, da so vnuki ''pridni, spoštljivi, bogaboječi''.
So, seveda, ampak so tudi drugačni, jebelacesta!
Nedavno sem na nekem srečanju z mladimi – kljub dobronamernim nasvetom, kaj lahko rečem in česa ne smem- povedala, da so nekoč rekli ''lulčkom'' tudi ''curaki''. Pa je že bil ogenj v strehi!
A zanimivo je bilo tisto, kar je sledilo! V prostem pogovor so nekateri mladi začeli pripovedovati, da ''danes ni nič takšnega'', če gredo fantje- za čez vikend- za seks spremljevalca starejšim gospem. Tarifa 300 -500 evrov je zelo vabljiva! Profesorica, ki me je povabila- po moje- še ves teden ni mogla zapreti ust od presenečenja.
No, ko sem po tem dogodku prebrala še roman za mlade Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja, mi je pa sploh bilo boleče jasno, v kakšnih utvarah živijo starejši.
Skratka, ko berete knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi ali drugi del, se zavedajte, da sta knjigi ''le'' zbirki okoli 3300 pričevanj.
In teh 3.300 je pač živelo točno tako, kot so pripovedovali. Mnogi so v določenem časovnem obdobju živeli še slabše, še bolj so trpeli, še težje jim je bilo.
Nekateri, to pa tudi drži, a teh je manj, pa so šli skozi življenje kot ptiček na veji.
In če sodite med te srečneže, če ste imeli to blazno srečo, da vam je usoda prizanašala s težkimi preizkušnjami, lepo prosim, ne mislite, da je tudi drugim!
Vesela bom, če boste v sebi začutili spoštovanje do tistih, s katerimi se je življenje poigralo.
Sploh pa si želim, da nikoli več ne rečete:«Če se kaj takšnega ni dogajalo meni, potem to ne obstaja!«
S temi besedami globoko prizadenete tiste, ki so bili že kdaj na kolenih!
Morda pa tudi mene, kdo ve?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več