Časi, o katerih vemo zelo malo

-
 
 
 
Tako je bilo

V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni, s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija.
Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar. Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-)
Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza.


Marija (...)
''Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila denar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem dogovorila, da greva čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Kadar sva najela konja, sva ga plačala, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, domov se je vrnil šele ob enih ali dveh zjutraj, a ga tašča zjutraj ni pustila pri miru, da bi se odpočil. Pred zaprtimi vrati spalnice ga je zmerjala z lenuhom. Po njenem so šuštarji samo poležavali, pili, kadili in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo najina dnevna tako majhna. Pa sem jim rekla, da bo še prevelika, ker tako in tako ne bo kaj postavit noter …
Potem sta se rodila otroka, v enem letu sta prijokali na svet. Dala sem ju v voziček in odhitela na parcelo. Prej, preden so prišli zidarji, sem morala narediti mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo, bosta že počakali do kosila, sem jima rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva z možem sama zbila iz žvarcev. Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti.
Meso sem kupovala samo za delavce. Nekoč jih ni bilo na gradbišče, nekje so se zapili, usedla sem se in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo morali sami pojesti. Prav škoda se mi je zdelo denarja, ki sem ga po nepotrebnem vrgla stran! Delavce sva z možem zmeraj plačevala sproti, le tedaj, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, pri sebi nisem imela zadosti, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.''

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več