Razmišljanja

Že od nekdaj velja, da imajo starši, vzgojitelji, učitelji in ne nazadnje tudi delodajalci najraje tiste, ki ubogajo, poslušajo in postavljajo čim manj neprijetnih vprašanj.

Bila sem (in sem še) drugačna!

Dvomila sem, ko so mi govorili, da imajo odrasli zmeraj prav in tudi takrat, ko so mi vtepali v glavo spoštuj starejše od sebe, da boš dolgo živela in ti bo dobro na zemlji, sem pogosto sedela na ušesih, za morebitno izkazovano spoštovanje pa sem najprej zahtevala utemeljene dokaze.

Skoraj tri desetletja se je dogajalo, da so mi letela pod noge polena, ko sem se iz lastnih napak na zelo boleč način učila življenjskih modrosti. Vsi, ki so me poznali, so dejali, pravi ti je, kaj pa nisi ubogala.

Nihče pa ni rekel, dej, punca, usedmo se, pa bomo s teboj delili s teboj svoje modrosti in izkušnje.

In potem je nekega lepega dne usoda sklenila, da je lekcij zadosti.

Zunaj je treskalo in grmelo, ko sem spoznala precej starejšo gospo Mici, ki je bila prva, ki se ob mojih številnih vprašanjih ni prijemala za glavo, niti ni zavijala z očmi, temveč mi je odgovarjala. In to tako, da nisem niti za trenutek imela občutkov, da je ona pametna, jaz pa neumna kot noč.

Šele skozi njene zelo živahne, sočne in žmohtne zgodbe sem začela spoznavati, da življenje nekoč ni bilo veliko slabše od življenja danes, bilo je le drugačno. Spoznavala sem tudi, da so tisti, ki bi me morali naučiti, kako naj živim, skrbno pometali pod preprogo vse, kar je govorilo o tem, da so predniki marsikaj storili tudi narobe.

Tisti prvi večer sem tudi spoznala, da so bili miti o štorkljah pa o dekletih, ki so šle menda vse po vrsti nedolžne k poroki, ena sama laž.

Priznam, takrat se je intimna zgodovina naše družine in tudi vasi, začela zame pisati na novo. Vmes se je zgodilo tudi spoznanje, da med zadnjo vojno niso bili le Indijanci in kavbojci, bilo je tudi marsikaj vmes.

Pa vas na tem mestu čisto prijazno vprašam: so morda vam dedje in babice kdaj povedali, kako so živeli? No, ne tistega, da so garali in šparali, to tako in tako piše v vseh učbenikih. Zanima me, če so vam povedali, da je imel ded postrani vsaj dva, tri nezakonske otroke, da je pil, kvartal, da je ženo pretepal, če mu ni dala? Je babica povedala, da je šla že pred poroko dvakrat, trikrat rodit nezakonskega otroka v Trst, da sovaščani ne bi izvedeli za njeno sramoto? So vam povedali, kaj so to kerfiji?  Sta se babica in vnukinja kdaj na samem pogovorili o tem, kako mučna je bila babičina poročna noč, ker ni imela pojma, kaj bo sledilo, ko je ded ugasnil luč? So vam povedali- če ne prej, takrat- ko ste vrgli kruh v smeti, da je babica včasih zlezla na kup, ker ni imela kaj dati v usta? so vam povedali, a je bilo še petdeset let nazaj sramotno, če si prišel iz hiše raztrgan in razcapan?

In ne nazadnje- so vam povedali, zakaj ima vsak že malodane vsak zgodovinski kamen svoj muzej, o intimi prednikov pa se je molčalo?!

Če bi vam vsaj namignili, danes ne bi bilo toliko ločitev, nezadovoljnih ljudi, razočaranih, depresivnih, vdanih v usodo.

Prav tako ne bi toliko mladih nosilo modne raztrgane kavbojke, kajti še pred petdesetimi leti je veljalo, da tisti, ki hodi naokoli razcapan, ni nič prida.

Če bi se mladi in stari pogovarjali, mladi ne bi kar naprej odkrivali tople vode. Vedeli bi, da so bili tudi starejši krvavi pod kožo, pa da se je skozi stoletja menjal celofan, pod njim pa se ni kaj prida spremenilo.

Moja mama mi o ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem- najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.

Če bi pred petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi jo kap. V najboljšem primeru bi me poslala k spovedi. Danes je ponudbe na to temo ogromno: od knjige o kamasutri, do vsakodnevnih filmov na televiziji, do milijon internetnih strani. Pa mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do konca življenja in še čez?

Veste, ne suša ne poprava ne deneta dobro naravi, kaj šele človeku.

Si predstavljate si, koliko gorja je naredila četrta božja zapoved spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji? Verjetno ne, ker vas ni nihče opozoril, da ima vsaka medalja dve plati. Koliko otrokom bi bilo prizaneseno z nasiljem, pedofilijo, z maltretiranji, če bi jim odrasli povedali po resnici: da se je pač treba nekaterih starejših tudi bati.

Pravijo, da bomo Slovenci, če bo rodnost padala še naprej, izumrli prej kot v sto letih. Ker mladi komaj kaj še seksajo. Če je bilo še pred 70 leti povprečje 3 x na dan, je danes komaj 3 x na mesec. Ste vedeli, da je še včeraj pri intimnih odnosih bolela glava ženske, danes se je, kot kaže, ta bolezen preselila na moško populacijo? Niste, kajne, ker je bilo o dedu, ki ni znal držati hlač na svojem mestu, nespodobno razpredati.

Ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, o tistem, kar generacije povezuje ali razdvaja, drug o drugem vemo bore malo. O, v katerem danes živimo, so bile napisane knjige, koliko pa vemo o intimnostih tistih, ki so v njem živeli?

Strašno bom vesela, če boste tudi vi postali drugačni. Pogovarjajte se s starejšimi, izzivajte jih, da vam povedo tisto, o čemer so že vse življenje molčali in če se le da- niti v najbolj drznih sanjah si ne smete privoščiti, da bi bili ovce, ki kimajo, sledijo in vsemu, kar vidijo na ponujenem krožniku in temu na ukaz tudi verjamejo.