Veliki literarni natečaj!

-
​




Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je v dveh letih prehodila izjemno pot. Še zmeraj sodi med 10 najbolj prodajanih knjig v Sloveniji in še zmeraj je v samem vrhu med najbolj branimi knjigami v knjižnicah. V dobrih dveh letih je imela Milena okoli 280 literarno-pogovornih večerov!
Mislite, da se je naveličala potovanj z enega konca Slovenije na drugega?
Ne!
Težko čaka, da gre ponovno na pot.
Kdo ne bi bil ponosen na takšen uspeh?! 

Knjiga je odprla eno največjih tabu tem v slovenskem okolju: spolnost naših prednikov. O intimi, značilni za začetek 20. stoletja, smo do poljudne, a prve tovrstne raziskave, napisane v obliki zgodb, ki jih lahko preberete v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, vedeli bolj malo ali skoraj nič.
*
Zato, da bi ostalo čim več zgodb živih tudi za zanamce, založba JUTRI 2052, k.d. odpira ''Zgodbarski natečaj''. 

Pogoj za sodelovanje je en sam:
 na razpis je treba poslati izvirno zgodbo, ki bo govorila o intimnih, družinskih in še kakšnih drugih odnosih naših prednikov pred letom 1960. 

Napisana mora biti po pripovedovanju ali po ustnem izročilu.

Izločena bodo tudi domišljijska besedila.

Dolžina zapisa je poljudna, rok za poslana besedila pa je 31. december 2016
K sodelovanju so povabljeni starejši pa tudi študentje in srednješolci.
Naslov za pošiljanje zgodb
JUTRI 2052.k.d.
P.p. 26
4226 Žiri

Mail Jutri2052@gmail.com

Nagrade:
1.      2 X polpenzion na kmečkem turizmu Ljubica v Vinharjih
2.      Vrednostni bon za 20 evrov
3.      Več kot 20 praktičnih nagrad


--
naj bo dan prijazen in lep,
založba JUTRI 2052, k.d.

http://jutri-2052.blogspot.com/

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več