ZGODBA

BOŽIČNA ZGODBA

»Zdaj nastopijo naši najmlajši,« je zadonelo preko mikrofona in na oder so se usuli otroci iz vrtca. Bili so oblečeni v angele in nekateri so prav nerodno mahali s slabo pritrjenimi krili. Z očmi so iskali vzgojiteljico, ki je stala za zaveso in jim s kretnjami dajala navodila, kaj naj delajo. Končno so se le postavili v vrsto, se prijeli za roke in zapeli.

Veronika je sedela v prvi vrsti. Imela je potne dlani od silnega pričakovanja. Njena Ana bo že v naslednji točki sama zapela pesmico o angelčku, ki je prinesel novorojenemu Jezusu v dar morsko školjko. Bila je ponosna na deklico, ki je odločno odpirala usta in videlo se ji je, da je vajena nastopanja, čeprav ji je bilo komaj štiri leta.

Ludvik se je držal kot pav. S pogledom je drsel po ljudeh in zdelo se je kot da želi vsem povedati, da je Ana njegova vnukinja. Nič ga ni motilo, da so se nekateri spogledovali in se mu posmihali.

Veronikine misli so zaplavale v preteklost.

Še pred dobrimi štirimi leti je bilo povsem drugače. Katarina je prišla domov in s seboj pripeljala Raula za katero sploh nista vedela, da obstaja.

Za trenutek zaprla oči. Obšla jo je slabost in v grlu jo je dušilo. To se je dogajalo vsakič, kadar so spomini planili na dan.

Ludvik je sosedovemu mulcu ravno popravljal kolo. Zmeraj se je jezil, ko so ga zmotili sredi popoldanskega spanja. Toda otroci, od blizu in od daleč, so vedeli, da je samo siten, nič drugega.

»Popravim vam ga, toda obljubiti mi morate, da mi nikoli več ne boste rabutali malin!« jim je zažugal s prstom, preden so se razbežali.

»Ludvik, ne bodi tak!« mu je Veronika že iz navade očitala.

»Skuhaj mi kavo in bom takoj boljše volje,« ji je odvrnil in še preden se je zasukala na peti, je bil že zatopljen v delo.

Vedela je, da pogreša vnuke. Katarina je bila njun edini otrok. Svojeglava in trmasta je zmeraj dosegla vse, kar si je zapičila v glavo. Ludvik je želel, da bi dokončala ekonomsko šolo, se poročila in se zaposlila v domačem kraju. Toda njej  niti na kraj pameti ni padlo, da bi ga ubogala. Vpisala se je na pravo in se preselila v Ljubljano. Očeta je njena odločitev prizadela, toda še zdaleč ne strla. Čakal je na tiste redke sobote, ko se je prikazala na vratih, mu planila v objem in napolnila sobo s svojim glasnim klepetanjem. Takrat se je Ludvik ponovno razživel. Zafrkaval jo je, da je suha kot prekla, da sploh ni več prava ženska, da je nihče ne bo maral, ker ni na njenih kosteh nobenega mesa.

Veronika ga je poslušala in se mu smejala.

Bili so srečni drug ob drugem kot malokdo v njihovi ulici.

Potem je Katarina diplomirala in se zaposlila.

»No, sedaj bo pa ja pripeljala kakšnega fanta,« je včasih otožno dejal  in pogled mu je splaval skozi okno od koder se je slišal vrišč otrok, ki so se igrali na ulici.

Toda Katarina o fantih sploh ni hotela govoriti.

»Ne zanimajo me,«je vsakič zavrnila mamo, ko jo je previdno spraševala o njih.

Nekega decembrskega večera pa je prišla domov povsem nenapovedano.

Ludvik je na kavču bral, Veronika pa je pekla zvezdice za božično drevo.

»Ja, kaj se je zgodilo?!« je vsa presenečena vzkliknila,ko ji je odklepala vrata.

»Ohja, nič takega, le pogovoriti se moramo,« ji je odvrnila hči in jo objela okoli vratu.

Šele tedaj je Veronika opazila, da je pred vrati stal še nekdo.

»Ojej, ojej, ojej!«
To je bilo vse, kar ji je uspelo izdaviti iz sebe.

Fant, ki je spremljal Katarino, je bil črne polti …

»Mama, prosim te, vsaj ti bodi na moji strani.«
Toda Veronika kot da je ni slišala.

»Moj ljubi Bog, kaj sem ti storila, da si me tako kaznoval?!« so govorile njene oči, ki so se za trenutek ujele s hčerkinimi.

»Raul, rekla sem ti, da obisk pri starših ni rešitev!« se je Katarina jezno obrnila k fantu, ki ju je do sedaj nemo opazoval izza ozadja.

»Ne bodi taka,« jo je zavrnil in se narahlo prerinil skozi vrata, v dnevno sobo.

»Očka, hej, doma sem!« je zaklicala Katarina in planila h kavču.

»Se je kaj zgodilo?« se je začudil Ludvik.

»Oh, ne, le pogovoriti se moramo. Nekaj nujnega.,« je hitela Katarina.

»Se nameravaš poročiti?« se je pošali oče in stisnil hčerko k sebi.

»To ravno ne. Vendar…..nekoga bi ti rada predstavila….«

Ludvik se je namrščil.

»Saj nikogar ne vidim !«

»Raul, pridi bliže, oče bi te rad spoznal«.

Katarinin glas se je za spoznanje zatresel.

»Kršenduš!«

V sobi je nastala grobna tišina.

»Kaj dela ta spaka v naši hiši?!« je med preklinjanjem kričal Ludvik in z vso ihto planil proti vratom, kjer je stal črnopolti fant.

»Izgini iz naše hiše, črnuh frdamani!«

»Ampak..oče! On je moj fant. Moj Raul. Ljubim ga. Že pet let živiva skupaj. Želel vaju je spoznati. Oče, prosim te, ne bodi tak. Ne uniči mi življenja!«

Ludvik se je sesedel sredi sobe kot spodsekana smreka.

Skril je obraz med dlani in neutolažljivo zajokal.

»Izgini iz moje hiše. Kuzla! Pokvarjenka! Nikoli več te nočem videti!«

Katarina je stegnila roko, da bi pomagala očetu na noge, toda mamin pogled ji je jasno govoril, naj tega ne stori.

Zato je le stala in čakala, da se starša premislita.

S pogledom je proseče še enkrat  pobožala mamo, a ta se je obrnila stran.

Potem je utrujeno skomignila z rameni, si obrisala solze, zacepetala z nogami in zakričala:
«Prav, sama sta tako hotela. Grem in me ne bosta nikoli več videla! Zapomnita si, kaj sem vama rekla! Nikoli več!«

Z vso močjo je zaloputnila z vrati in izginila v noč.

Veronika je še zmeraj stala kot okamenela. Počutila se je opeharjeno in izigrano. Zdelo se ji je, da ji je hči naredila veliko krivico. Le kako se je mogla zaplesti s tistim peklenščkom?! Mar je nisem vzgajala tako kot je bilo treba? Sem ji bila slaba mama? Kaj sem storila, da mi je zasadila nož v hrbet?

Pridrsela je do okna in za spoznanje odgrnila zaveso. Ulica je bila prazna in tiha, le v bližnjem zvoniku je zvonilo k šesti maši. Pošteno se ji je oddahnilo. O tem, kaj si bi mislili ljudje, če bi videli Katarino z nekim črncem, raje ni razmišljala.

Tisto noč nihče od njiju ni spal. Mož se je premetaval tja do jutra. Dvakrat mu je morala prinesti kozarec vode, ker ga je dušilo. Strašno jo je skrbelo. Hotela je že poklicati zdravnika, toda zmeraj jo je potolažil, da bo že kako.

Nov dan ni prinesel nič dobrega. Ludvik je prvič, od kar ga je poznala, ostal v postelji. S tresočo roko ga je pobožala po čelu.

»Izgini mi izpred oči. Tudi tebe maram videti!« ji je zabrusil, ko je postavila skodelico s čajem na omarico.

Veroniki je vsa kri izginila iz lic.

»Ne muči me Ludvik, saj je meni prav tako hudo kot tebi«, je zajecljala.

Srce jo je bolelo kot še nikoli. Vsa leta je bila prepričana, da je mož  steber družine, na katerega se bo lahko oprla v težkih trenutkih. Mislila je, da zna kljubovati težavam in jih premagovati.

Toda zmotila se je. Ona sama je bila tista, ki je obstala na nogah. Kljub hudemu šoku in  nočnim moram, ki ji niso dovolile mirnega spanca.

Ko se je prvič zalotila, da razmišlja o tem, da to ni nič takega, če Katarina živi z Afričanom, se je pošteno ustrašila. S hitrim pogledom je ošinila moža, ki je sedel v gugalniku in že debelo uro strmel v prazno.

Bala se je, da ji je morda bral misli.

Nič takega se ni zgodilo.

Ludvik je še  zmeraj pestoval svojo užaljenost in zdelo se je, kot bi se mu cel svet zrušil na ramena in ga pokopal pod seboj.

Minilo je leto, dve, tri, o Katarini pa ni bilo nobenega glasu. Veronika se ni upala niti v trgovino, ker se je bala govoric in neprijetnih vprašanj, ki so ji jih postavljale prijateljice.

Nekoč, po maši, jo je ustavil župnik in jo kar naravnost vprašal, če je res, da sta z Ludvikom Katarino postavila pred vrata.

Bilo je kot da bi prav čakala na to vprašanje. Usule so se ji solze in med hlipanjem je izdavila celotno zgodbo.

Župnik je zmajal z glavo in jo povabil v župnišče.

»Potem vam ni znano, kje je vaša hči?«

Njegov glas je bil pomirjajoč in očetovski.

Veronika je neutolažljivo jokala.

Župnik ji je prinesel robčke in kozarec vode. Vendar se je pomirila šele čez nekaj dolgih minut.

»Vam ni nič dolgčas po njej?« je vprašal in se ji strogo zazrl v objokane oči.

»Mož ne dovoli, da bi jo poklicala. Prepovedal mi je vsakršen stik z njo.«

Župnik se je nasmehnil.

»Veronika! Od kdaj pa vi moža tako dosledno ubogate? Nisem vedel, da nimate svoje volje!«

Zardela je.

Zmedeno se je poskušala izmotati iz primeža besed, toda ni ji uspelo.

»Do Božiča imate še dober mesec časa,» je odločno zaključil pogovor župnik.

»Razmislite, če je pametno, da sta z možem raje trmasta kot da bi uživala srečo!«

Veronika ga ni dobro razumela, kaj je hotel reči s temi besedami. Le prikimala je in zapustila župnišče kot bi ji gorelo za petami.

Zvečer, ko sta z možem sedela na kavču in čakala na svojo priljubljeno televizijsko nadaljevanko, mu je zaupala, na kakšen način jo je župnik po maši »spovedal«.

Ludvik je jezno planil pokonci in se postavil sredi sobe:
«Kako se je drznil?! Nima pravice, da se vtika v naše družinske zadeve!«
«Mu bom že povedal svoje, samo da ga srečam!«

Tisto noč se je Veroniki sanjalo o majhni skodrani deklici, ki ji je tekla naproti in vso pot kričala: »Babica, babica, kako rada te imam…«

Kakšen teden pred Božičem je pričelo snežiti. Otroci so se podili po ulici, se smejali in kričali, da je šlo skozi ušesa.

»Kaj jim je tega treba?!« se je jezil Ludvik.

»Ne bodi tak! Zmeraj ti je bilo všeč, če si jih lahko opazoval pri igri.«

Ludvik jo je grdo pogledal, nekaj zamomljal, se obrnil in oddrsal na kavč.

Že več dni sta bila tiho kot da si nimata kaj povedati. Veronika je vse noči prejokala. Tudi božične potice se ji ni zdelo vredno speči. O tem, da bi malo bolj natančno pobrisala prah po kotih, ji ni padlo niti na kraj pameti. Upala je, da bo šel Ludvik po kosilu v gozd in prinesel domov smrečico. Že lani je nista postavila, da je bilo zato v stanovanju še bolj pusto in prazno.

Stala je ob oknu in poskušala moliti.

Zdrava Marija, milosti polna …

Potem se je zmedla in ni vedela, kaj pravzaprav moli.

Na vratih se je oglasil zvonec.

»Če kdo kaj prodaja, nas ni doma,« je zarenčalo s kavča.

Veronika se je naredila, da ga  ni slišala.

S prsti si je že iz navade popravila lase, si pogladila predpasnik in odklenila vrata.

Potem ni več vedela, naj se joče ali naj se smeje.

Pred seboj e zagledala Katarino, Raul jo je objemal okoli ramen in deklica, ki sta jo držala v naročju, je imela prav tak nasmeh kot njena mama, ko je bila še otrok.

Nič ni rekla. Saj ni mogla.

Le na široko je razširila roke in jih objela. Vse tri hkrati.

Brez besed.

Katarini so po licu tekle solze. Zdelo se ji je, da ji srce še nikoli ni tako glasno prepevalo in igralo kot ravno v tistem trenutku.

»Oče...?....je doma…?«

Besede so obvisele v zraku.

Veronika je stegnila roki in punčko pobožala po licu, otrok pa ji je kar sam zdrsnil v naročje.

Ko sta se dotaknili z lici, se je čas za trenutek ustavil.

»Je to tista sreča, o kateri ljudje sanjajo?« je pomislila Veronika, ko je deklico trdno stiskala k sebi.

Ludvik se je sunkovito obrnil proti vratom, ko je začutil, da v sobi ni več sam. V hipu je prebledel, ko je pred seboj zagledal Katarino. In potem še otroka, ki se je stiskal v  ženinem naročju.

»To ni mogoče…« si je govoril, »to ni mogoče….«

Toda niti besedice ni mogel izdaviti iz sebe.

Hči je naredila prvi korak. Stopila je k očetu, mu ponudila roko, toda on se jo je oklenil okoli ramen in zakopal glavo  v njene prsi.

»Sonček moj, kako sem te pogrešal...«je zašepetal čez čas. Trdno jo je stiskal k sebi kot bi se bal, da bi mu spet ušla.

»Je to vajin otrok?« je nato vprašal, ko je deklica postala glasna in je s polnim grlom pela božično pesem ter plesala po sobi.

»Tvoja vnukinja Ana.«

Ludvik si jo je posadil na kolena, toda Ana ni zdržala dolgo.

»Dedek, pojdiva plesat!« mu je zaklicala in ga povlekla za seboj.

Vsi so se zasmejali.

Toda Ludvik je njeno povabilo vzel resno. Priklonil se ji je in ko sta se prijela za roke in zaplesala, se je zdelo, da je bilo zmeraj tako in nikoli drugače.

»Boš šla z menoj v gozd po smrečico?« jo je vprašal Ludvik.

Deklica je prikimala in na ves glas zaploskala.

Ko je Veronika stopila v kuhinjo po piškote in malinovec, je Katarina prišla za njo. Nežno se je naslonila na njeno ramo.

»Mama, oprosti mi, če sem te prizadela. Toda ljubezen do Raula je bila močnejša.«
Veronika ni vedela, kaj naj odgovori.

»Z očetom sva bila vsa ta leta zelo osamljena. Tebi sva gradila svoje  lastne gradove na oblakih. Mislila sva, da nama boš hvaležna za vse, kar sva ti dala in da naju boš zaradi tega ubogala. Nisva ravnala prav. Veliko sem molila, da bi vsi skupaj pozabili na zamere, toda tri leta je trajalo, da se mi je molitev uresničila. Raula bom sprejela kot da je moj sin. In Ana….takoj sem jo vzljubila.«
Objeli sta se.

V nedeljo so že pri zajtrku sklenili, da bodo šli k maši.

»Ludvik, ali tudi ti greš?«
Veronika kar ni mogla verjeti.

»Nekdo bo moral paziti na Ano, če bo postala nemirna, » je mirno odgovoril  in pobožal deklico, ki  ga je spremljala na vsakem koraku.

Župnik jih je takoj zagledal,ko so se usedli v svojo klop. Namuznil se je in bilo mu je toplo pri srcu.

Le med pridigo si ni mogel kaj, da ne bi spregovoril o zamerah, odpuščanju in o drugačnosti.

Ludvik je globoko sklonil glavo, kajti zdelo se mu je da govori samo njemu.

Potem je presenečeno zazijal, ko sta si Raul in župnik podala roki kot dva stara znanca. Ni mogel verjeti, da se poznata še iz tistih časov, ko je župnika popadla pustolovska žilica in je več kot leto dni preživel v Afriki, pri svojem bratu misijonarju.

»Dobili ste čudovitega zeta,« je dejal Ludviku.

Potem je prišlo kar samo po sebi, da so se dogovorili, da bo Ana nastopila v božični predstavi.

»Kaj nam boš zapela?« jo je vprašal župnik.

»Eno pesmico samo za dedka,« je odvrnila mala navihanka.

In tako sedaj sedita z Ludvikom v dvorani župnišča in oba sta ponosna na vnukinjo, ki poje kot pravi angel. Zavedata se, da ljudje šepetajo in opravljajo, toda to ju ni nič več motilo.

Anin glas je preplavil dvorano in se kot kakšen nežen metulj dotaknil src.

»Še nikoli nisem imela lepših božičnih praznikov,« je zašepetala Veronika in se nagnila k Ludviku.

Ta jo je stisnil za roko in jo je izpustil šele potem, ko so ljudje planili na noge in z vso močjo zaploskali Ani.