JUTRI 2052

Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času. Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot. Imele smo kar 111 predstavitev - morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige. Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar , je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici. S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili. Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....! Ženskam kar ne morem reči nasvidenje . Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu. Ženske mi še danes ogrom...

Zjutraj, že zarana, Malček prihlača v kuhinjo in mi reče:''Greva zalivat solato.'' Nima še dve leti, a točno ve, kje raste korenje, koleraba, fižol, bučke, zelje, njegova solata in, seveda, jagode. Ko ga pobaram, kaj bova kuhala, odločno stopi do njih, me pogleda izpod čela in se mi nasmehne. Če bi bilo po njegovem, bi jih umešala v vse, kar potem, ko sede v svoj stolček, nese v usta. Ste že kdaj poskusil fižolov pire z jagodovo omako? Niste? Potem se vam sploh ne sanja, kaj je najbolj božanska jed pod soncem. Seveda, po Malčkovem okusu. Moja naloga je, da pretlačim kuhan fižol, njegova pa, da doda žlico kisle smetane, potem pa skupaj pošteno pomešava. Prav tako me kontrolira, ko pripravljam jagode, jim dodajam limono in pol žličke javorjevega sirupa. Na sredini krožnika oblikujem velikoooo fižolasto goro, na kateri še zmeraj leži sneg (mičkeno smetane), naokoli pa se razprostira gromozansko Marsovsko morje iz jagod. Malček glasno mlaska z jezikom in komaj čaka, da...

Nekoč je živela čarovnička   z velikim rdečim klobukom in ravno takimi nogavičkami. Ko je mama čarovnica opazila, da bosa teka po nebu in žgečka zvezde, ki so se zaradi nje nenehno smejale in vriskale od zadovoljstva, je nagrbančila čelo, z metlo udarila po lesenem podu, ter zaklicala:«Bučka, takoj pridi domov. Obuj si škorenjce, drugače se boš prehladila.« Naj je še tako robantila in se jezila, nihče v širnem vesolju se ni zmenil zanjo, še najmanj čarovnička. Med tem ko je skakala z enega oblaka na drugega, je prepevala, se smejala in krilila z rokami. »Ali si sploh kdaj pri miru?«jo je vprašala zvezda Čemernica, ki je bila najbolj srečna tedaj, kadar se je lahko od jutra do večera jezila in sitnarila. »Nikoli!« se je zasmejala Bučka in se zavrtela na peti. Zamahnila je s palico, ki jo je trdno stiskala med prsti, ter se mimogrede dotaknila enega njenih zvezdnih krakov. Od vsepovsod, celo iz Mlečne ceste, so se vsuli nagajivi toni, ki so se prijeli za roke in zaplesal...