Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?

-


Na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?.











odlomek
Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?
''Spet sem doma!'' je vzkliknila lastovica in odložila težke kovčke na strešni žleb hiše v Zakajčkovi ulici. Bilo jih je točno deset, toliko, kot je bilo ptičjih sosedov, ki so že nestrpno čakali na njen prihod.
Do vrha so bili napolnjeni z darili in lastovica se je pošteno utrudila, saj jih je vso dolgo pot iz Afrike nosila na hrbtu.
''Samo za hipec si odpočijem,'' je rekla in si popravila krila. Že je hotela zatisniti oči, ko se je spomnila:''Najprej moram pogledati, kako je z mojim gnezdom, ki sem ga zapustila lansko jesen!''
Dvignila se je v zrak, zaprhutala pod streho, toda o njem ni bilo ne duha ne sluha.
''Vem, da mora biti tu, prav na tem mestu in nikjer drugje,'' si je govorila. Šlo ji je na jok.
''Le kako se je moglo zgoditi, da je izginilo?''
Preplašeno je pokukala celo za dimnik, se za hip ustavila ne okenski polici, kjer je zajela sapo.
Za mizo je sedel Žiga in se igral s kockami. Zidal je gradove in ni opazil, da ni več sam.
Lastovka je s kljunčkom potrkala po šipi.
''Tok, tok, tok, tok, odpri prosim!''
Deček je presenečeno skočil pokonci.
''Kdo me kliče?'' je zajecljal. Stegnil je vrat, toda nikjer ni bilo nikogar.
''Jaz sem, lastovka, nekaj bi te rada vprašala.''
''Kaj pa je tebe zaneslo k meni?''  jo je radovedno pobaral, medtem ko pritisnil nosek ob šipo.
Ptica je sklonila glavo in zajokala.
''Nekdo mi je uničil dom. Zgoraj, pod tramom sem imela spleteno gnezdo, pa ga ni več. Mogoče ti veš, kaj se je zgodilo z njim?''
 Žiga je namrščil  čelo in debelo pogledal.
Za vsak slučaj je odprl okno, se nagnil skozi in stegnil vrat proti strehi.
Gnezda ni bilo nikjer!
''Kam bom dala mladiče, ko bodo prijokali na svet?''
Žiga je ostal brez besed.
Nekoč je slišal, da pomaga, če šteješ do deset.
Tokrat ga je dober nasvet pustil na cedilu.
''Lahko se preseliš v mojo sobo, če želiš,'' ji je končno ponudil edino rešitev, ki mu ja padla na pamet.
''Hvala, vendar tega ne morem sprejeti,'' je lastovka zmajala z glavo.
''Potem bo potrebno ugotoviti, kam je izginilo tvoje gnezdo!''
''Počakaj malo, poklical bom prijatelje. Skupaj bomo našli kakšno pametno rešitev.''
 Lastovka se je nasmehnila dečkovi vnemi.
Nemudoma je stekel od vrat do vrat, pritiskal na zvonce in kričal po ulici: ''Tanja, Blaž, Tadej, kje ste? Pridite, lastovki bomo pomagali zgraditi gnezdo!''
 Sonce je za hip obstalo na nebu in radovedno poškililo proti zemlji. Veter se je zapletel med veje breze in napel ušesa.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več