Google+ Followers

petek, 03. avgust 2012

Uči se sine, uči




''Uči se sine, da ti v življenju ne bo treba garat tako kot meni,'' je dejal oče pri kosilu in medtem ko sem trmasto gledal v rob mize, ki je bil videti obrobkan, lahko tudi umazan, nisem točno vedel, saj so se oči, bolj kot ne, površno sprehajale sem in tja, srce mi je nervozno bilo in slina, ki se je še maloprej navdušeno nabirala v ustih, je čudežno izginila, da sem potem na suho požiral nervozo, zaradi katere so se mi tresle roke.
Sedeli smo v gostilni Pri Katerniku, sestra, brat, oče in mama. Bil sem najmlajši pa tudi edini, kateremu so učitelji dejali, da ima v glavi dovolj pameti, da odide v širni svet, kjer se lahko še česa nauči.
''Tudi jaz bi rada šla na gimnazijo, pa ste rekli ne,'' je tiho protestirala sestra Minka in krčevito stiskala k sebi malega Nikolaja, ki se ji je rodil točno na sedemnajsti rojstni dan.
Očetova roka, s katero je nesel v usta žlico vroče juhe, je za trenutek zastala, mama, ki je  začutila, da se bomo spet pričeli prepirati, se je drobno nasmehnila, me prijela za komolec in rekla:''Zorku bo treba kupiti računalnik. Potreboval ga bo.''
Sestri je vsa kri hušknila v ušesa, naglo je vstala od mize in hotela oditi, pa jo je brat, ki je sedel kraj nje, porinil nazaj.
Ko je prišel natakar in vprašal, kaj želimo za poobedek, je oče potegnil iz mamine torbice moje spričevalo in mu ga pokazal:''Poglejte, same petice je imel.''
Natakar me je ošvrknil s pogledom, kdo ve, kolikokrat je doživel kaj podobnega, zinil čestitam in to tako kot bi hotel reči, pa jebi se, kaj potem, če si malo bolj brihten kot ostali. Še eden več, ki mi bo nekoč poskušal soliti pamet, kako naj delam več in bolje.
Naslednje jutro je sestra že pred peto prinesla Nikolaja mami v varstvo, potem pa je z naglimi koraki podrobila preko dvorišča, do glavne ceste, kjer je komaj za rep ujela delavski avtobus. Kakšne pol ure za njo sem slišal še brata, glasno je godrnjal, ko si je v kuhinji grel mleko. Vsako jutro je zajtrkoval, preden je šel na šiht. Njegov šef ga je imel zelo na kratko, včasih, če je bil slabe volje,  ni niti dovolil, da bi se za pol ure usedel k malici in se malo oddahnil.
''Poglej ga, študenta!'' je veselo vzkliknil oče, ko sem se malo po deseti, še ves siten in kremežljavih oči, pokazal na pragu.
''Se nimaš nič učiti?'' je zaskrbelo mamo, stala je pri koritu, ravno je prala solato za kosilo.
''Ne, saj so počitnice!''
''Pa ne bi vseeno malo pogledal v knjige?''se ni dal zmesti oče.
''Pa bom, no,'' sem se vdal v usodo.
Zaprl sem se v sobo, grizljal smokije in prebiral stripe. Kaj sem pa hotel drugega?
Hvala bogu, da so že naslednji dan pripeljali računalnik.
''Cel kup stvari moram pripraviti za začetek novega šolskega leta,'' sem rekel navdušeno, gledal sem očetu v oči in se mu lagal kot pes teče.
Pa ni niti opazil. Zadovoljno si je pomel dlani in z marš, lenuh leni, nagnal brata, da mu je šel pomagal spravljat seno v senožet.
Na isti dan kot je Nikolaj šel v tretji razred, sem diplomiral. Z odliko. Rektor univerze, prof. dr. Maks Potokar me je, rahlo zardelega obraza, pred vsemi še posebej pohvalil.
Oče je bil ganjen, mama si je brisala solze, sestre in brata pa na podelitev diplome sploh ni bilo. Doma so mi priredili slavje, kakršnega v naši vasi še ni bilo.
''Drekač, še žlice ne znaš dvigniti k ustom!'' je kraj mojega ušesa zasikal brat, ko je majavih nog prišel okoli polnoči domov iz gostilne.
Sestra je molčala, a le zato, ker je vedela, da bom Nikolaju še kdaj pomagal pri domači nalogi.
Nenadoma je pričelo grmeti, bliski so parali nebo na dvoje, nato se je usulo kot iz škafa.
Vi so hiteli na plano, da bi pokrili zelenjavo s polivinilom, kajti bali so se, da bi sledila še toča.
''Ti se pa odpočij,'' mi je ukazal oče, ''nisi zato hodil v šole, da bi delal.''
Usedel sem se nazaj in prikimal.
Oče je imel zmeraj prav, zato sem ga moral ubogati.
Potem sem začel pisati prošnje. Pravzaprav lažem. Napisal sem samo eno in to za fabriko, v kateri je delala tudi sestra.
''Reci kakšno dobro besedo zanj,'' je moledovala mama.
Sestra jo je strupeno pogledala in- bilo je prav čudno- pljunila na tla.
Iz Titan d.o.o. sem že čez mesec dni dobil negativni odgovor.
Oče ni mogel verjeti lastnim očem:''Kako si drznejo…?''
Skomignil sem z rameni. Počasi sem se obrnil in se zaklenil v sobo, moral sem malo leči, kajti že dolgo nisem sanjaril  o neskončnih poljih sončnic in maku, ki se skriva med žitom.
Mama mi je še zmeraj- in to vsako jutro- prinesla zajtrk kar v posteljo. Bil sem nejevoljen, kaj me budi, a je le zamahnila z roko:''Odpočij se, dragi otrok, v šolah si se dovolj namučil.''
Bil sem že do vrh glave sit njenih puhlic.
Prišla je jesen, domači so pospravili otavo, krompir, v kozolcu se je večala skladovnica drv, jaz pa sem bil še zmeraj brez službe.
''Mogoče bi stopil do mesarja, sem slišala, da išče delavce,'' je boječe omenila mama, ko sem prišel od frizerja.
Nikoli doslej še nisem videl očeta tako besnega kot ob njenih besedah.  Zaklel je kot cigan, slina mu je pršela na vse strani, ko se je razkoračil sredi dvorišča in besno pljuval okoli sebe.
''Kar sem rekel, sem rekel. Moj sin je študiral in si ne bo mazal rok s kakšnim prostaškim, umazanim  delom!''
Mama je vsa preplašena stekla v hišo, meni pa je od sreče in zanosa zaigralo srce. Takega očeta kot je bil moj, ni imel nihče drug.
Včeraj je prišla novinarka Jasmin Košir in mi postavila nekaj vprašanj o vsebini moje diplomske naloge ''Vpliv žensk na razvoj gasilstva v Sloveniji 1815- 1930.'' Hitro sva se zaštekala in se zmenila, da jo mahneva na morje. Ko sem atu obljubil, da se bom ves čas, ko ne bom v vodi, učil, karkoli že, je rade volje odprl denarnico in mi dal petstotaka.
''Tvoj stari je pa faca,'' je rekla Jasmin in si popravila naramnice.
Imela sva se super, ležala sva na belih, plastičnih ležalnikih, ženske v drznih bikinkah so se sprehajale po drobni mivki, me vabile z očmi, naj jim sledim, a mi ni bilo do tega. Jasmin je imela črne oči, polne ustnice in luštne prsi, ki so izginjale pod brisačo, s katero je bila pokrita.
Pustil sem si rasti brke in brado, kupil sem točno take opanke kot jih nosi Slavoj Žižek.
Po tehtnem razmisleku sem se spustil v razmerje z dr. Miroslavom Hebrom, ki je bil povsem slučajno tudi Jasminin brat. Konec koncev vse ostane v družini, zato ni bilo panike.
Moj oče je bil srečen do onemoglosti, ko sem dobil v Ljubljani, na Rudniku, trisobno stanovanje, pisarna na Ministrstvu za kulturo pa je bila prijetno hladna in opremljena s starinskim pohištvom.
''Strašno sem ponosen nate!'' je zajecljal in me, ves ganjen, stisnil k prsim.
Končno se mu je izpolnila edina želja, ki mu je zadnja leta dajala smisel: njegovemu sinu ne bo nikoli treba delati.











Ni komentarjev:

Objavite komentar