NA KRATKO PROSIM, DRUGAČE NE BEREM!
Blog imam že vrsto let. Tudi na FB marsikaj objavim. Bolj ali manj zgodbe, včasih rečem kakšno kritično (da ni preveč enolično), včasih celo kakšno politično. Ko se srečujem s tistimi, ki mi sledijo, pogosto slišim: ''Sem prebral/a naslov, za kaj več nisem imel/a časa''. ''Sem preletel/a tvoje pisanje''. ''Saj vem, da odlično pišeš, a pri nekaj tisoč prijateljih na FB, ki jih imam, ne zmorem vsega pregledati.'' ''Milena, a se ti ljubi pisati, kdo pa danes takšna jajca bere?'' Zgodi se celo, da kdaj pa kdaj naletim na povzetke svojega pisanja, pa se- ker so popolnoma zgrešili bistvo- primem za glavo. Ko spet pridem do sape, po stari dobri navadi krivim sebe v prepričanju, da sem verjetno nekaj zapisala tako nerazumljivo in komplicirano ter na dolgo, da si človekov um, sploh, če se mu mudi, ni sposoben vsega zapomniti. * Tudi zato morda pogrešam stare čase. Ljudje samo se več družili med seboj, dobro smo se poznali, o stva