JUTRI 2052

  Med tistimi, ki so mi povedali zgodbo, je bilo tudi nekaj takšnih, ki so se tik pred zdajci- skesali. Ustrašili so se, kaj bodo rekli njihovi bližnji - oziroma tisti, ki so bili krivi za njihovo gorje. Ena od teh je v službi doživljala mobing . In to s strani ženske, zaradi katere je v preteklosti- vsaj tako mi je rekla- več oseb doživelo živčni zlom. Janez mi je pripovedoval zgodbe o ljudeh, ki so jim z različnimi medijskimi objavami najprej umazali ime, potem pa še izsiljevali. O strašljivih grozljivkah je pripovedovala gospodična, ki je doštudirala pravo. To, kar je slišala v času pripravništva (korupcije, podkupovanja, izsiljevanja, grožnje) jo je odvrnilo od tega poklica. Preusmerila se je v druge vode. Lahko bi prebirali zgodbo gospe, ki je doživela posilstvo. Zelo brutalno posilstvo, moški, ki ga je zagrešil, jo je tudi fizično iznakazil in poškodoval. Žal se je ustrašila, ker je posiljevalec dobil ''le'' pogojno kazen in bi se lahko v zgodbi prepoz

  dragi prijatelji,   Od srca vam hvala za velik odziv. Veste, pisanje in zbiranje zgodb je še najlažje delo. Pridete k meni, pogosto grem tudi sama na ''teren'', zgodbo mi pošljete po mailu. Ko jih potem prebiram in malenkostno urejam, se ob njih tudi učim. Vaše zgodbe so kot učbenik življenja. V njem so ''primeri'', kako v kočljivih situacijah ravnamo prav ali pa tudi narobe. Iz nobene knjige se ne naučimo toliko kot ravno iz teh- zelo resničnih zgodb. A knjiga, v katero je vloženega nemalo truda, ne sme obležati v predalu. Vsaj takšna ne, ki govori o življenju, o izkušnjah, o tem, kako rešujejo težave drugi, kako se veselijo… * Včasih so potovke (zgodbarke) hodile iz kraja v kraj. V hiši, ki jih je sprejela pod streho, so potem zbranim pripovedovale zgodbe, ki so jih slišale in doživele na svoji poti. Danes, žal, potovk ni več. In tudi teh, ki bi zbirali resnične zgodbe – ne. Pravijo, da sem ena zadnjih, če ne zadnja? Škoda.   ☹ *

  čez teden dni izide že četrti del Ogenj, rit in kače niso za igrače z zelo pomenljivim naslovom: POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO! Zgodbe sem začela zbirati v prvih mesecih ''covid karantene''. Vsem - tudi FB prijateljem- ki ste mi povedali svoje zgodbe- iskrena hvala! Prednaročila (25€) zbiramo na mail jutri2052@gmail.com * Še zmeraj pa so na voljo tudi ostale knjige po zelo ugodni ceni - Ogenj, rit in kače niso za igrače 1. 2. in 3. del. - Kje je otrok? - Kuharske prismodarije za babice in vnuke. Prihajajo decembrski prazniki in te knjige so več kot primerno darilo za vse generacije!

  B. and the Mysterios Stone Nakup je možen na Amazonu Buy it on Amazon A M A Z O N WIZARD TROUBLES IN THE LAND OF FAIRY TALES 

  Včeraj je bil Zahvalni dan, ko smo se- eni tako, drugi drugače- zahvalili za vse dobro in za vse darove, ki smo jih prejeli v preteklosti. Na različnih fotografijah, ki jih objavljamo tako iz zasebnega življenja kot tudi iz slovenskih cerkva, pa nekaj manjka. Manjka tisto bistveno, česar pa, žal, ne moremo fotografirati: to pa je naša dobra vest. Včeraj, na zahvalni dan, smo se lahko svoji usodi zelo iskreno in iz srca zahvalili, da (če) jo imamo. Pa da ni preveč obremenjena z ''navlako'', ki se skozi življenje, žal, pogosto tudi nehote znajde v njeni bližini. * Občutek za ''imeti mirno vest'' je v času, v katerem živimo, malodane že izginil. V lovu za koristmi, v želji, da bi prišli s čim manj truda do svojega cilja, ki smo si ga morebiti zastavili, teptamo marsikatere vrednote, ki bi nam morale biti sicer – svete. Pustimo se zapeljevati blišču in kiču, v želji, da ne bi nihče motil miru v našem mehurčku, pristajamo tudi na to, da se nam – rečeno v pr

  Božo : »V JLA sem se naučil sočno preklinjati. Tudi Boga, kar me niti ni motilo, saj nisem bil veren. Po sili razmer sem se naučil tudi krasti! Če te veščine ne bi obvladal, bi bil nag in bos. Med vojaki je vladalo nenapisano pravilo: če ti kdo ukrade čevlje, bodi tiho in jih tudi ti ukradi drugemu! Sledilo je intenzivno učenje kajenja cigaret Drava in pitja alkohola. Tolikokrat, kot sem bil mrtvo pijan v vojski, nisem bil ne prej ne potem. Na nekih aktivnostih z lokalno partijsko celico sem spoznal Sonjo. Ljubezen je bila tako vroča, da sva se morala takoj, ko sem prišel od vojakov, poročiti. Oče mi je kar dobro postlal: v tovarni, kjer je bila zaposlena tudi mama, sem dobil delo kurirja. Dobra plat te službe je bila, da je bila zelo solidna plača za malo dela, slaba pa, da so me vodilni uporabili še za različne popoldanske obveznosti izven delovnega časa. Potem pa je naša tovarna ob istrski obali zgradila počitniški dom. Kuhinja v pritličju se je bleščala od kroma in tudi mini

  KJE JE OTROK? Tastovo devetdesetletnico smo včeraj čisto slučajno praznovali v gostilni ''Na Vidmu'' v Poljanah. Zelo stara gostilna, takšna, s tradicijo. Svetlolasa gospa, ki nam je stregla, je še prav takšna, kot sem jo imela v spominu iz neke druge priložnosti. Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je ''služila'' za mimobežen lik v moji zadnji knjigi, ko se eden glavnih junakov, kriminalist Robert, po službeni dolžnosti zapelje v Poljane in potem še naprej v eno od vasic pod Starim vrhom ter se mimogrede ustavi še Na Vidmu. Prijazna natakarica tudi njega premami, da si privošči obed in nekaj dragocenih trenutkov, ko se mu ni nikamor mudilo. ** Knjiga K JE JE OTROK? ., ki govori o perečih težavah slovenske družbe, v kateri letno neznano kam izgine več kot 500 oseb, je zelo brana in priljubljena med tistimi, ki radi segajo po krimi-romanih. Lahko jo kupite za 20€. Na voljo so še tudi vse druge, ki so - priznamo ali ne- primerno darilo za vas osebno a