POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO
dragi prijatelji, Od srca vam hvala za velik odziv. Veste, pisanje in zbiranje zgodb je še najlažje delo. Pridete k meni, pogosto grem tudi sama na ''teren'', zgodbo mi pošljete po mailu. Ko jih potem prebiram in malenkostno urejam, se ob njih tudi učim. Vaše zgodbe so kot učbenik življenja. V njem so ''primeri'', kako v kočljivih situacijah ravnamo prav ali pa tudi narobe. Iz nobene knjige se ne naučimo toliko kot ravno iz teh- zelo resničnih zgodb. A knjiga, v katero je vloženega nemalo truda, ne sme obležati v predalu. Vsaj takšna ne, ki govori o življenju, o izkušnjah, o tem, kako rešujejo težave drugi, kako se veselijo… * Včasih so potovke (zgodbarke) hodile iz kraja v kraj. V hiši, ki jih je sprejela pod streho, so potem zbranim pripovedovale zgodbe, ki so jih slišale in doživele na svoji poti. Danes, žal, potovk ni več. In tudi teh, ki bi zbirali resnične zgodbe – ne. Pravijo, da sem ena zadnjih, če ne zadnja? Škoda. ☹ *