JUTRI 2052

  Včeraj sem se pogovarjala z eno od novinark. Pisala je članek o moških ''predatorjih'', pa jo je zanimalo, če so le-ti obstajali tudi v tako imenovanih starih časih. Seveda so! Še več: takrat so bili sami po sebi umevni. Imeli so moč, družba, kot takšna, je bila celo prepričana, da so pametnejši od žensk, da več vedo. Še v moji generaciji obstajajo ženske, ki nimajo lastnega mnenja, za vsako malenkost potrebujejo moževo(očetovo, bratovo, sinovo) mnenje. Kdo je v družbi pomembnejši, smo lahko začutili že skozi verbalno komunikacijo: moški so se med seboj pogovarjali (možvali) ženske so – čvekale. Ko beremo literaturo starejših letnikov, pogosto naletimo na izraz: Moški si je žensko ''vzel''. To je pomenilo, da je bila ona v ''čakanju'', ker je bila pač prepričana, da mora moški narediti prvi korak, ona nikoli. Menda podobno še danes razmišlja okoli 80 % žensk. Tudi v Sloveniji. Nekoč je bil moški tisti, ki je ''določal

/fotka je s twiterja/ Slovenija je velika kot kakšno predmestje New Yorka. Ljudje se v glavnem poznajo med seboj. Ne vsi, poznajo se pa ciljne skupine: podjetniki, gledališčniki, klekljarice, slikarji, izdelovalci keramike, lesnih izdelkov, vrtnih ograj, strešne opeke... In TUDI v Ljubljani je tako kot v vsaki vasi: med seboj se poznajo branjevke, trgovci, novinarji, umetniki + kvazi umetniki. VSI SE POZNAJO! Ko danes trdijo, da se ne, lažejo. Pa tega ne trdim jaz, to trdi znanec, ki je fotograf. In pogosto fotografira različne prireditve prej- in potem, ko se veselo čeblja ob kozarčku. Kakšen je v SLO resničen (!) odnos do te grozljive in več kot strašne tematike, se je izkazalo pri zadnjem škandalu ''radiator''? Običajni državljani so že pozabili nanj. Trenutno jih skrbijo ozimnica, kurjava, bodo zaradi nesposobnosti odgovornih, da podjetja v hudi krizi z energijo sploh ohranijo delovna mesta... Na četrtkovi Tarči so se ''ne- drenjali'' zagovorniki ž

    Foto: MARYANN MAURO Odraščala sem v času, ko je bilo nasilje bolj kot ne vsakdanji pojav. Stara sem bila komaj dve ali tri leta, ko sem se z njim prvič soočila. Igrala sem se v pesku na dvorišču dedove domačije, ata pa je v delavnici delal strešno opeko za hišo, ki smo jo gradili. Kar naenkrat pa zaslišim vpitje na pomoč. Zagledam mlajšega moškega, precej vitkega, črnolasega, ki je tekel po poti, za njim pa se je, na vozu, podil moški, ki je vihtel v roki gajžlo. Komaj streljaj stran od mene ga je ujel, zbil na tla in potem tolkel po ubogem revežu, ki je bil hitro ves krvav. Ata me je odnesel stran, pri tem pa mi je pokrival oči z dlanjo. Nasilnežu nihče ni nič rekel. Bil je znan kmet, precej mogočen, nadut in domišljav. Takšnega se ga spomnim tudi iz kasnejših let. Pogosto je hodil v gostilno Pri županu. Kadar je imel ''svoj dan'' se ga je slišalo daleč naokoli, videlo pa tudi, saj je bila, ko se je vračal domov, njegova kar vsa cesta!. Nasilju nad žensko pa se

    Rafaela: «Vrsto  let sem delala kot patronažna sestra. Na terenu sem doživela nešteto zgodb. Nekatere so tako unikatne, da se jih noben pisatelj, kljub bogati domišljiji, ne bi mogel izmisliti! Zanimiva je že zgodba, ki govori o tem, kako sem spoznala moža. Takrat sem se še vozila z APN6 motorjem. Pot me je vodila tudi v hribovsko vasico, kjer je bilo sicer šest hiš, a le v dveh sta živeli dve starejši mamci. Kar naenkrat sem morala ustaviti pred podrtimi smrekami, ki so ležale čez pot. Začela sem se dreti, naj jih umaknejo, pa ni bilo nobenega odziva. Šele čez kakšnih deset minut zaslišim korake in preklinjanje. Moški glas me od daleč vpraša, če nimam drugega dela, kot da mu param živce. Lepo mu odgovorim, da se mi mudi., ker moram dati Jeri injekcijo. Bo že počakala, saj je navajena, spet zaslišim. Meni bo nek bedak pridigal, kaj smem pa kaj ne, se razjezil, prislonim motor v breg, vzamem torbo in poskušam splezati čez podrte smreke. Je bila kriva moja teža, nikoli ne bom ved

  na družabnih omrežjih pogosto naletim na fotografije (originalne ali fotošopirane, saj je vseeno), ob katerih se - na videz- dostojni in vsega spoštovanja vredni posamezniki krepko norčujejo iz ''grdote'' tistega- na fotografiji. Zmeraj me stisne pri srcu. Podobno je počela tudi mama. Bila sem še otrok, ko mi je govorila, da sta sestri lepi, jaz pa grda. In- recimo- da takšnih debat nekako ne maram in da si o čustveni inteligenci tistih, ki jih širijo, mislim svoje. ******************** Še ena zgodba iz druge knjige Ogenj Rit Kače , s podnaslovom :Babice, hčerke in vnukinje. Pa še drobna prošnjica: ne širite strupa po nepotrebnem! V vsakem človeku najdemo - že kaj - kar je dragoceno in vredno spoštovanja. ****** Irena (1955)   »Rodila sem se še v času, ko so bili nezakonski otroci pankrti. Oče je bil sin kmeta, kjer je mama delala kot služkinja. Obljubil ji je, da se bosta poročila takoj, ko bo vojne konec. To se ni zgodilo, saj je revež prišel iz Rusije s hudo tu

    Vse se preživi, če se le hoče Ivana sodi med tiste pokončne, pogumne in odločne ženske, ki so mi bile že od nekdaj všeč. Brez dlake na jeziku, nikoli za hrbtom, pove, kar misli.   Kramljanje z njo je v užitek, ker vsakič vem, da bo povedala tako kot je v resnici bilo. Z njo se rada srečujem, bodisi na sprehodih proti Ledinici, ali pa takrat, ko sedi ob punkeljnu in pripoveduje zgodbe o starih časih, ki jih je tudi sama doživela. 23. oktobra se je v Žireh včasih praznovalo občinski praznik, ker so na ta dan, leta 1943, Nemci mirno, pred očmi Vojkove brigade in vaščanov okrog tretje ure popoldne krenili proti Trebiji in zapustili Žiri. Ivana pravi, da svobodo zna na pravi način ceniti tisti, ki je kdaj ni imel. Ko je bilo vojne konec, je glas o tem šel od ust do ust, mladi so sedli na kolesa in raznosili veselo novico na vse konce in kraje. Še vrsto let si je potem ljudstvo dajalo duška ob vseh državnih praznikih. Za prvi maj so, na primer, pokale patarde, na vseh hribih so gor

  Pri razbojnikih Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli kosmičasti oblaki, gozd pa je vabil kot še nikoli. Mali se je že od zgodnjega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam: »Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, pazi, razbil boš skodelico …!« »Ne zdržim več!« je malo po deseti odločno vzkliknil. »Vpisal se bom med razbojnike. Tam bom lahko počel, kar bom želel!« »Prav. Če se ti zdi, da ti bo pri njih lepše, lahko kar greš!« Gledala sem za njim, ko je stekel proti gozdu, kjer so živeli razbojniki. Dolgo je hodil. Spotikal se je ob korenine in vresje, ko je iskal pravo pot. Noge so ga bolele in v želodcu mu je pošteno krulilo. Naposled je pred seboj zagledal kočo. Iz dimnika se je sukal dim. »Razbojniki so doma!« je vzkliknil Mali že pošteno utrujen. Potrkal je na vrata in vstopil. Vseh dvanajst razbojnikov je sedelo za mizo. Bili so ravno sredi kosila in ni jim bilo všeč, da jih kdo moti