Fuj, kako si grd!
na družabnih omrežjih pogosto naletim na fotografije (originalne ali fotošopirane, saj je vseeno), ob katerih se - na videz- dostojni in vsega spoštovanja vredni posamezniki krepko norčujejo iz ''grdote'' tistega- na fotografiji.
Irena (1955)
»Rodila sem se
še v času, ko so bili nezakonski otroci pankrti. Oče je bil sin kmeta, kjer je
mama delala kot služkinja. Obljubil ji je, da se bosta poročila takoj, ko bo
vojne konec. To se ni zgodilo, saj je revež prišel iz Rusije s hudo
tuberkulozo. Začela se ga je izogibati, ker se je bala, da bi se te bolezni
nalezla tudi ona. A se je potem, ko je kot edini preživeli sin podedoval
posestvo, premislila. Po poroki sta se spričkala,
ker ji ni hotel kupiti šivalnega stroja. V jezi je pospravila svoje stvari in
se vrnila nazaj domov.
Z menoj je zelo
grdo ravnala. Ljudje so ji neštetokrat očitali, da nima srca. Z očetom sta se
vnovič zbližala, ko sem začela hoditi v šolo. Spominjam se, da se mi je med
odmorom učitelj posmehoval, da imam očeta z velikim nosom in s štrlečimi ušesi.
Ko so otroci ugotovili, da se mi lahko posmehujejo tudi oni, so to nemudoma
storili. Nisem jokala, o ne, le stisnila sem zobe in si tiste, ki so imeli
zlobne jezike, zapomnila za vse večne čase.
Kmalu sem dobila
še sestrico, ki sem se je zelo razveselila. Žal pa se je z nama poigrala usoda:
on je bila podobna mami, jaz pa očetu. Z drugimi besedami je to pomenilo, da je
bila sestrica lepa, jaz pa z velikim nosom zelo grda. Tudi mama se je iz moje
grdosti ves čas norčevala. Oče mi ni mogel dosti pomagati, saj ga je imela
precej pod komando.
Bila sem ravno
pred maturo, ko mi sestra Zdenka piše, naj ji čestitam, da sta z Igorjem,
edinim fantom, ki mi je bil kdaj všeč, par. Bila sem šokirana, zdelo se mi je
nemogoče, saj je zaključevala šele sedmi razred. Počutila sem se, kot bi me
nekdo izdal, pohodil moje srce, ga mi izruval iz prsi in vrgel psom. Mama pa je
siknila: 'Ne bodi hudobna! Bog je že vedel, kaj naj naredi. Grde greste
študirat, lepe pa študiranega ujamejo.'
Zdenka je bila
pri rosnih sedemnajstih že noseča. Kasneje sem izvedela, da v vasi takšnega
poročnega slavja še ni bilo. Igor je pustil študij in se zaposlil, Zdenka pa je
po porodu začela delati kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu, ki je ravno takrat
odprl svoja vrata.
Ko sem
diplomirala, in to z odliko, sta imela Igor in Zdenka že tri otroke. Sama sebi
nisem mogla verjeti. Moja sestra se je v zakonu precej spremenila. Postala je
bolj okrogla, sitna, živčna, za vsako figo se je drla nad otroki. Ko je imel
oče rojstni dan, je ves čas pošiljala zdaj enega zdaj drugega v pičko mater.
Igor je gledal v krožnik in molčal. V dno srca se mi je zasmilil.
Sestra je
začela tudi piti. Policisti so bili pri njej redni gostje, saj je, ko je bila
pijana, razbila vse, kar je le lahko. Enkrat se je prevrnila po kamnitih
stopnicah in si resno poškodovala glavo in spahnila čeljust. Zdravnika, ki so
ga poklicali, sem poznala s fakultete. 'O, kolegica, kako si?' mi je rekel. To
je slišal Igor in še isti dan povedal mojim staršem, da se imam tudi jaz za
zdravnico. Mame sploh ni zanimalo, je res ali ne. Le rekla mi je, da tisti, ki
visoko letajo, nizko padejo.
Nečaki so mi
bili zelo pri srcu. Če je le bilo mogoče, sem jih vzela k sebi ne le med
počitnicami, tudi sicer. Bili so zlati otroci, a zapuščeni in prestrašeni.
Imeli so nešteto talentov, a nikogar, ki bi mu bilo mar zanje. Zdenka je v
pijančevanje potegnila tudi Igorja. Izgubila sta službi, še zmeraj živita od
socialne pomoči. Oba sta zanikrna, zanemarjena.
Mama je še zmeraj
živa, a še bolj hudobna, kot je včasih bila. Tudi oče še vztraja, četudi so mu
že pred sedemdesetimi leti prerokovali, da ga bo tuberkuloza pobrala v »nekaj
dneh«. Igorja sem ljubila kot drobceno dekle s štrlečimi ušesi in ga ljubim še
danes. Ne vem, zakaj, a s to ljubeznijo v srcu bom šla tudi v grob.«
Komentarji
Objavite komentar