Malo drugačna zgodba
Vse se preživi, če se le hoče
Ivana sodi med tiste pokončne, pogumne in odločne ženske, ki so mi bile
že od nekdaj všeč. Brez dlake na jeziku, nikoli za hrbtom, pove, kar
misli. Kramljanje z njo je v užitek, ker
vsakič vem, da bo povedala tako kot je v resnici bilo. Z njo se rada srečujem,
bodisi na sprehodih proti Ledinici, ali pa takrat, ko sedi ob punkeljnu in
pripoveduje zgodbe o starih časih, ki jih je tudi sama doživela. 23. oktobra se
je v Žireh včasih praznovalo občinski praznik, ker so na ta dan, leta 1943,
Nemci mirno, pred očmi Vojkove brigade in vaščanov okrog tretje ure popoldne
krenili proti Trebiji in zapustili Žiri.
Ivana pravi, da svobodo zna na pravi način ceniti tisti, ki je
kdaj ni imel. Ko je bilo vojne konec, je glas o tem šel od ust do ust, mladi so
sedli na kolesa in raznosili veselo novico na vse konce in kraje. Še vrsto let
si je potem ljudstvo dajalo duška ob vseh državnih praznikih. Za prvi maj so,
na primer, pokale patarde, na vseh hribih so goreli kresovi, slišala se je
harmonika, ponoči se ni spalo, ker so vsi čakali na pihalno godbo, ki je že ob
petih krožila po žirovskih poteh in igrala budnice. Bogvarij, da bi na tak dan
kdo poprijel za delo! V zraku je plavalo prav posebno vzdušje, ki se je
dotaknilo vsakega, ki je še pomnil vojne čase.
Ste se ob teh priložnostih
zbirali na piknikih?
Teh še nismo poznali. Niso bili še razpaseni, z njimi se je
začelo prakticirati kasneje, ko smo zlezli malo na zeleno vejo.
Kaj pa rdeč nagelj?
Nanj se zmeraj spomnim, ko pomislim na različne povojne partizanske proslave?
Pred vojno se ne spomnim, da bi mu pripisovali kakšen
poseben pomen. Razen, seveda, da so ga nekateri imeli na oknih za okras. Šele
med vojno je rdeč nagelj postal simbol, vendar jih ni bilo na voljo, kdo pa je
imel denar! Zmeraj pa smo izobešali zastave, najpogosteje smo jih ženske same
sešile.
Vaša življenjska pot
je po vojni krenila proti Štajerski, kajne?
Januarja 1946 sva z možem šla v kolonizacijo na Štajersko. Nismo zdržali dolgo, mene je vleklo domov,
pa tudi nič kaj prijetno nam ni bilo pri srcu, ko smo se vselili v hišo pregnanih
Nemcev.
Kolonizacija, tako
nenavadno se to sliši, kaj je že pomenilo?
Na Štajerskem je bilo tega veliko. Zagrizene šobarine (Nemce) so izgnali, družine
borcev smo imele potem prednost, da smo naselili izpraznjene domove. V hiši, ki
ni bila naša, ni bilo preprosto živeti. Vedela sem, da zemlja, kjer smo bili
nastanjeni, ni moja, pa tudi, ni mi bilo všeč, tako daleč stran od doma. Pa
tiste fotografije, na katerih so bili tudi otroci…Mož je šel potem še v frontno
brigado, bil je dodeljen rudniku Velenje. Tam je srečal soborca, ki ga je
pregovoril, naj pride v Velenje, da bo dobil službo. Z otroki smo mu sledili.
Takrat se je zgodilo več družinskih tragedij. Sestri je mož umrl, splet še
nekaterih naključij pa je botroval odločitvi, da se vsi skupaj, še mama in
očim, vrnemo nazaj v Žiri. Družina je bila velika, pomanjkanje nam ni bilo tuje,
okoli ognjišča sem imela dosti opraviti, da smo preživeli. Dve leti kasneje sem
se zaposlila in še danes ne morem verjeti, da mi je ob šestih otrocih to
uspelo. Mož je imel nočno, bil je stražar v Alpini, pogosto je bil precej
prikrajšan za spanje. Otroci zlepa niso bili tiho in pri miru, poskrbeti pa je
bilo treba tudi za kravo in prašička. To sem že povedala, mar ne, da smo zmeraj
stanovali tam, kjer smo lahko imeli kravo, da je bilo vsaj mleka dovolj pri
hiši. Bili smo še tista generacija, ki smo imeli ljubezen do zemlje v kosteh,
nismo mogli živeti brez nje. Še danes, če bi imela fizično moč, bi skrbela za
živali in obdelovala zemljo. Pogosto rečem, da smo v tistih povojnih letih
živeli sicer skromno, a po svoje smo bili veseli in zadovoljni.
Kot se spomnim, je
bilo tudi v Alpini zelo drugače, saj so imeli nekaj besede tudi delavci?
Imeli smo delavski svet, odbore, s kakšnimi komisijami se pa
nisem ukvarjala, saj sem zmeraj hitela domov zaradi otrok. Preko sindikata smo
dobili bolj poceni čevlje, v Umagu, kjer je imela Alpina v Zlatorogu, hišice, se
je bolj poceni letovalo. Ne bom pozabila leta 1960, pridejo k meni od
sindikata, pa mi rečejo, Ivana, zate smo izborili dopust, ker imaš veliko otrok
in vemo, da ti bo koristil. Zmajem z glavo in odgovorim, da bo to nemogoče.
Nisem želela razlagati, da nismo imeli denarja, pa tudi, naj bi otroke pustila
doma? Ko sindikalist sliši mojo
zavrnitev, postane žalosten in reče, da bi se odločila drugače, če bi vedela,
kako so se borili zame. Nisem se dala pregovoriti, odvrnila sem mu, da smo doma
navajeni, da vse, kar počnemo, počnemo skupaj. Bila sem žalostna in potrta, a
ko stopim skozi domača vrata, vseeno, malo za šalo, malo za res zapojem jaz bom šla pa na morjeee! Otroci
pritečejo z vseh koncev, veselo planejo name, ja, pojdimo, pojdimo! Pa se jih po
tistem nisem več otresla. Nazadnje se dogovorimo, da gremo le v primeru, če bodo
nabrali dovolj borovnic. Tako smo potem res šli na morje, meni je plačal
sindikat, otroci pa so si morje z borovnicami prislužili sami.
Čisto po žensko vas
vprašam, kako so bile takrat založene trgovine?
Ena sama žalost. Kaj naj rečem drugega? Spominjam se, bilo
je okoli leta 1950, moji fantje so trgali hlače kot za stavo, stopila sem h
Kržišniku, kjer so ravno tisti dan dobili blago v balah. Pa sem odšla z dolgim
nosom. Na metre ga je bilo še kar nekaj, da pa bi mi odrezali le manjši kos za flike, to pa ne. Tako da je bilo včasih težje
zašiti hlače, da otrokova rit ni pogledala ven, kot pa umeriti nove.
Tudi vidva z možem
sta šla po stopinjah ostalih Žirovcev, lotila sta se gradnje hiše?
Oh, to so bila silno težka leta! Še prej je mož hudo zbolel,
več mesecev je ležal v Valdoltri, zapackali so mu nogo, sledile so štiri
operacije, narkoza za narkozo. A se je zlizal, na srečo.
1965 leta sva se pripravila delat hišo. Najprej sva želela
le popraviti staro, ki sva jo kupila ob glavni cesti, potem pa so nama to
odsvetovali. Hiša je bila zgrajena iz kamna, zato smo jo po nasvetu Lustika do
tal podrli. Imela sva precej pripravljenega materiala, opeko sva sama delala c ceglovnici. Ne vprašaj, koliko karjol sem prevlekla! Hmja, garaško delo
ni pustilo posledic, na srečo.
Kje pa ste živeli v
času, ko ste hišo podrli?
Veste, takrat je pa bilo res hudo. Nihče nas ni
bil pripravljen vzeti pod streho. Pa bi bili že s sobico zadovoljni. Potem, ko
smo dali hišo že pod streho, so nam prišle na ušesa govorice, češ, hišo so podrli,
kdo jim jo bo pa nazaj naredil. Hudo je, če človek nima drugega kot goli roki.
Midva z možem sva postavila barako, cement in vse ostalo, kar
se potrebuje pri zidavi, sva spravila v kot, v drugega pa smo namestili stare
postelje, štedilnik. V baraki smo preživeli poletje. Spominjam se, da smo 8.
maja skuhali zadnjo južino v stari
bajti, oktobra pa je bila hiša pod streho, zato se imam zahvaliti tudi
bratrancu Janku, ki je veliko pomagal pri zidavi. Klet je bila že dokončana in
smo se preselili vanjo, četudi drugod ni bilo niti oken. Nekateri so sicer
rekli, da smo se jim smilili, ko smo zimo prebili v kleti, ampak…saj nam ni
bilo hudega, bili smo na toplem, postelje smo imeli za počitek, štedilnik za
kuhanje, drugega pa takrat nismo potrebovali.
Taki časi in taka
doživetja so danes neverjetna?
A veš, ko še sama sebi včasih ne bi verjela. Ko komu
pripovedujem, reče, flancaš. Marsikaj
bi lahko še dodala, pa ne bom.
Danes marsikdaj
tarnamo, da nam gre slabo?
Oh, danes živim kot grof. Pa nimam razkošja. Ne vem, zakaj
ljudje kradejo in poneverjajo, več kot snesti ne moreš, na dveh posteljah
hkrati se ne da spati.
Pa vaš prosti čas, ga
je bilo kaj?
Kolikor je zaškripala harmonika, sva bila z možem zraven,
strašno rada sva plesala. Zlasti takrat, ko sva nekaj s hudim matranjem ustvarila. Danes mnogi dobijo šenkano, zato tistega ne znajo ceniti.
Kaj pa ste metali v
lonec?
Včasih je bilo tega bore malo Ni bilo denarja, zlasti takrat
ne, ko sta šli obe plači v zidove nove hiše. Se je zgodilo, da sem pogledala v
škrnicelj, bo dovolj za žgance ali ne bo. Na srečo smo imeli zmeraj vsaj eno
kravo, da je bilo zadosti mleka. Če ne bi bilo nje, ne vem, kako bi preživeli. Da
je le bila koruzna moka…
Kaj vam pomeni
svoboda?
Na tisoče krat smo rekli, da bi vsaj nehalo pokat. Da bi
preživeli. Človek v tistih groznih letih ni bil nikoli varen. Strah se je
zalezel globoko v kosti. Ko danes gledam politike, kakšne plače imajo, pa
sejnine, cele dneve modrujejo, nazadnje pa mora raja odločat - z referendumom.
Oni si pa polnijo žepe. Hudič frdamani,
ne morem drugega reči.
Komentarji
Objavite komentar