Malo drugačna zgodba

 

 

Vse se preživi, če se le hoče

Ivana sodi med tiste pokončne, pogumne in odločne ženske, ki so mi bile že od nekdaj všeč. Brez dlake na jeziku, nikoli za hrbtom, pove, kar misli.  Kramljanje z njo je v užitek, ker vsakič vem, da bo povedala tako kot je v resnici bilo. Z njo se rada srečujem, bodisi na sprehodih proti Ledinici, ali pa takrat, ko sedi ob punkeljnu in pripoveduje zgodbe o starih časih, ki jih je tudi sama doživela. 23. oktobra se je v Žireh včasih praznovalo občinski praznik, ker so na ta dan, leta 1943, Nemci mirno, pred očmi Vojkove brigade in vaščanov okrog tretje ure popoldne krenili proti Trebiji in zapustili Žiri.

Ivana pravi, da svobodo zna na pravi način ceniti tisti, ki je kdaj ni imel. Ko je bilo vojne konec, je glas o tem šel od ust do ust, mladi so sedli na kolesa in raznosili veselo novico na vse konce in kraje. Še vrsto let si je potem ljudstvo dajalo duška ob vseh državnih praznikih. Za prvi maj so, na primer, pokale patarde, na vseh hribih so goreli kresovi, slišala se je harmonika, ponoči se ni spalo, ker so vsi čakali na pihalno godbo, ki je že ob petih krožila po žirovskih poteh in igrala budnice. Bogvarij, da bi na tak dan kdo poprijel za delo! V zraku je plavalo prav posebno vzdušje, ki se je dotaknilo vsakega, ki je še pomnil vojne čase.

Ste se ob teh priložnostih zbirali na piknikih?

Teh še nismo poznali. Niso bili še razpaseni, z njimi se je začelo prakticirati kasneje, ko smo zlezli malo na zeleno vejo.

Kaj pa rdeč nagelj? Nanj se zmeraj spomnim, ko pomislim na različne povojne partizanske proslave?

Pred vojno se ne spomnim, da bi mu pripisovali kakšen poseben pomen. Razen, seveda, da so ga nekateri imeli na oknih za okras. Šele med vojno je rdeč nagelj postal simbol, vendar jih ni bilo na voljo, kdo pa je imel denar! Zmeraj pa smo izobešali zastave, najpogosteje smo jih ženske same sešile.

Vaša življenjska pot je po vojni krenila proti Štajerski, kajne?

Januarja 1946 sva z možem šla v kolonizacijo na Štajersko. Nismo zdržali dolgo, mene je vleklo domov, pa tudi nič kaj prijetno nam ni bilo pri srcu, ko smo se vselili v hišo pregnanih Nemcev.

Kolonizacija, tako nenavadno se to sliši, kaj je že pomenilo?

Na Štajerskem je bilo tega veliko. Zagrizene šobarine (Nemce) so izgnali, družine borcev smo imele potem prednost, da smo naselili izpraznjene domove. V hiši, ki ni bila naša, ni bilo preprosto živeti. Vedela sem, da zemlja, kjer smo bili nastanjeni, ni moja, pa tudi, ni mi bilo všeč, tako daleč stran od doma. Pa tiste fotografije, na katerih so bili tudi otroci…Mož je šel potem še v frontno brigado, bil je dodeljen rudniku Velenje. Tam je srečal soborca, ki ga je pregovoril, naj pride v Velenje, da bo dobil službo. Z otroki smo mu sledili. Takrat se je zgodilo več družinskih tragedij. Sestri je mož umrl, splet še nekaterih naključij pa je botroval odločitvi, da se vsi skupaj, še mama in očim, vrnemo nazaj v Žiri. Družina je bila velika, pomanjkanje nam ni bilo tuje, okoli ognjišča sem imela dosti opraviti, da smo preživeli. Dve leti kasneje sem se zaposlila in še danes ne morem verjeti, da mi je ob šestih otrocih to uspelo. Mož je imel nočno, bil je stražar v Alpini, pogosto je bil precej prikrajšan za spanje. Otroci zlepa niso bili tiho in pri miru, poskrbeti pa je bilo treba tudi za kravo in prašička. To sem že povedala, mar ne, da smo zmeraj stanovali tam, kjer smo lahko imeli kravo, da je bilo vsaj mleka dovolj pri hiši. Bili smo še tista generacija, ki smo imeli ljubezen do zemlje v kosteh, nismo mogli živeti brez nje. Še danes, če bi imela fizično moč, bi skrbela za živali in obdelovala zemljo. Pogosto rečem, da smo v tistih povojnih letih živeli sicer skromno, a po svoje smo bili veseli in zadovoljni.

Kot se spomnim, je bilo tudi v Alpini zelo drugače, saj so imeli nekaj besede tudi delavci?

Imeli smo delavski svet, odbore, s kakšnimi komisijami se pa nisem ukvarjala, saj sem zmeraj hitela domov zaradi otrok. Preko sindikata smo dobili bolj poceni čevlje, v Umagu, kjer je imela Alpina v Zlatorogu, hišice, se je bolj poceni letovalo. Ne bom pozabila leta 1960, pridejo k meni od sindikata, pa mi rečejo, Ivana, zate smo izborili dopust, ker imaš veliko otrok in vemo, da ti bo koristil. Zmajem z glavo in odgovorim, da bo to nemogoče. Nisem želela razlagati, da nismo imeli denarja, pa tudi, naj bi otroke pustila doma? Ko sindikalist  sliši mojo zavrnitev, postane žalosten in reče, da bi se odločila drugače, če bi vedela, kako so se borili zame. Nisem se dala pregovoriti, odvrnila sem mu, da smo doma navajeni, da vse, kar počnemo, počnemo skupaj. Bila sem žalostna in potrta, a ko stopim skozi domača vrata, vseeno, malo za šalo, malo za res zapojem jaz bom šla pa na morjeee! Otroci pritečejo z vseh koncev, veselo planejo name, ja, pojdimo, pojdimo! Pa se jih po tistem nisem več otresla. Nazadnje se dogovorimo, da gremo le v primeru, če bodo nabrali dovolj borovnic. Tako smo potem res šli na morje, meni je plačal sindikat, otroci pa so si morje z borovnicami prislužili sami.

Čisto po žensko vas vprašam, kako so bile takrat založene trgovine?

Ena sama žalost. Kaj naj rečem drugega? Spominjam se, bilo je okoli leta 1950, moji fantje so trgali hlače kot za stavo, stopila sem h Kržišniku, kjer so ravno tisti dan dobili blago v balah. Pa sem odšla z dolgim nosom. Na metre ga je bilo še kar nekaj, da pa bi mi odrezali le manjši kos za flike, to pa ne. Tako da je bilo včasih težje zašiti hlače, da otrokova rit ni pogledala ven, kot pa umeriti nove.

Tudi vidva z možem sta šla po stopinjah ostalih Žirovcev, lotila sta se gradnje hiše?

Oh, to so bila silno težka leta! Še prej je mož hudo zbolel, več mesecev je ležal v Valdoltri, zapackali so mu nogo, sledile so štiri operacije, narkoza za narkozo. A se je zlizal, na srečo.

1965 leta sva se pripravila delat hišo. Najprej sva želela le popraviti staro, ki sva jo kupila ob glavni cesti, potem pa so nama to odsvetovali. Hiša je bila zgrajena iz kamna, zato smo jo po nasvetu Lustika do tal podrli. Imela sva precej pripravljenega materiala, opeko sva sama delala c ceglovnici. Ne vprašaj, koliko karjol sem prevlekla! Hmja, garaško delo ni pustilo posledic, na srečo.

Kje pa ste živeli v času, ko ste hišo podrli?

Veste, takrat je pa bilo res hudo. Nihče nas ni bil pripravljen vzeti pod streho. Pa bi bili že s sobico zadovoljni. Potem, ko smo dali hišo že pod streho, so nam prišle na ušesa govorice, češ, hišo so podrli, kdo jim jo bo pa nazaj naredil. Hudo je, če človek nima drugega kot goli roki.

Midva z možem sva postavila barako, cement in vse ostalo, kar se potrebuje pri zidavi, sva spravila v kot, v drugega pa smo namestili stare postelje, štedilnik. V baraki smo preživeli poletje. Spominjam se, da smo 8. maja skuhali zadnjo južino v stari bajti, oktobra pa je bila hiša pod streho, zato se imam zahvaliti tudi bratrancu Janku, ki je veliko pomagal pri zidavi. Klet je bila že dokončana in smo se preselili vanjo, četudi drugod ni bilo niti oken. Nekateri so sicer rekli, da smo se jim smilili, ko smo zimo prebili v kleti, ampak…saj nam ni bilo hudega, bili smo na toplem, postelje smo imeli za počitek, štedilnik za kuhanje, drugega pa takrat nismo potrebovali.

Taki časi in taka doživetja so danes neverjetna?

A veš, ko še sama sebi včasih ne bi verjela. Ko komu pripovedujem, reče, flancaš. Marsikaj bi lahko še dodala, pa ne bom.

Danes marsikdaj tarnamo, da nam gre slabo?

Oh, danes živim kot grof. Pa nimam razkošja. Ne vem, zakaj ljudje kradejo in poneverjajo, več kot snesti ne moreš, na dveh posteljah hkrati  se ne da spati.

Pa vaš prosti čas, ga je bilo kaj?

Kolikor je zaškripala harmonika, sva bila z možem zraven, strašno rada sva plesala. Zlasti takrat, ko sva nekaj s hudim matranjem ustvarila. Danes mnogi dobijo šenkano, zato tistega ne znajo ceniti.

Kaj pa ste metali v lonec?

Včasih je bilo tega bore malo Ni bilo denarja, zlasti takrat ne, ko sta šli obe plači v zidove nove hiše. Se je zgodilo, da sem pogledala v škrnicelj, bo dovolj za žgance ali ne bo. Na srečo smo imeli zmeraj vsaj eno kravo, da je bilo zadosti mleka. Če ne bi bilo nje, ne vem, kako bi preživeli. Da je le bila koruzna moka…

 

Kaj vam pomeni svoboda?

Na tisoče krat smo rekli, da bi vsaj nehalo pokat. Da bi preživeli. Človek v tistih groznih letih ni bil nikoli varen. Strah se je zalezel globoko v kosti. Ko danes gledam politike, kakšne plače imajo, pa sejnine, cele dneve modrujejo, nazadnje pa mora raja odločat - z referendumom. Oni si pa polnijo žepe. Hudič frdamani, ne morem drugega reči.