Objave

mnenje

Slika
 https://zastarse.si/druzina/odnosi/ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace/ mnenje

hvala

Slika
  Dragi prijateljice in prijatelji, Dan po rojstnem dnevu je, vsaj pri meni, namenjen pospravljanju. Danes je bilo drugače, saj so pospravili drugi. Za kar sem jih zelo hvaležna. * Vesela sem, da sem se že pred tedni spomnila na ''dan odprtih vrat''. Bilo vas je veliko, ki ste prišli na obisk, na klepet ali na ''zaupljiv pogovor''. Ljudje se moramo družiti, se gledati v oči, ko se pogovarjamo! Morda se bomo še kdaj srečali, morda se boste udeležili kakšnih drugih ''odprtih vrat'', vesela bi bila, če bi se ta navada prijela in bi se bolj družili, bolj obiskovali. * Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem – v poduk? Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v tren

nasilneži in žrtve

Slika
  Včeraj sem si ogledala Tarčo. TARČA Razlog? Govorili so o družinskem nasilju, ki je tema, ki jo zelo dobro poznam. Žal so pri družinskem nasilju veliko preveč v ospredju ''človekove pravice nasilneža'', zelo malo, pogosto pa nič, pa pravice žrtev. Zakaj? Namesto da bi iz družine za zmeraj odstranili nasilneža, mora bežati žrtev, njemu pa se- razen v zelo redkih primerih- ne zgodi nič. * V Sloveniji - to se verjetno nagonsko ve- se z nasiljem da priti zelo daleč. Oziroma: da se doseči vse in še marsikaj. Vsakodnevna praksa- ne le znotraj družine, tudi izven nje- priča, da je res tako. * Nasilnež ne ustrahuje samo družine, temveč tudi okolico. V stilu: " Če boš šel na policijo te bom tako premlatil, da te lastna mater ne bo več spoznala." Tudi zato okolje te nasilneže tolerira. * O nekaterih med njimi se- preprosto rečeno- javno ne govori. Največkrat zato ne, ker prihajajo iz drugih kulturnih okolij in so zato na nek čuden način, ki ga ne razumem- nedotakljiv

Novinarstvo & jaz

Slika
  Moja jutra so že leta in leta zelo enaka: ko vstanem, si skuham kapučino in potem berem, berem, berem. Mediji, levi in desni in tisti vmes- to so moji vsakodnevni spremljevalci. Ni nujno, da zmeraj po enakem vrstnem redu, a (skoraj) nič, kar zapišejo v Dnevniku, Domovini, Delu, Mladini, Novi24, Večeru, pri Požarju, na Pravi, Siolu, MMC-ju, Necenzurirano, Kavarna Hayek, Portalplus….mi ne uide. Preberem tudi twiter in nekatere bloge, žal lastniki slednjih ne objavljajo redno. Če se le da, preberem tudi komentarje. S časom sem se že naučila, da vsaj približno vem, kje bo kakšen novinar (tudi medij nasploh) postavil piko. Ki je zelo zelo pomembna! V času, v katerem živimo - celo vedno bolj! Zanima me torej, kje bo kakšen novinar zaključil svoje pisanje. Čemu bo dal več poudarka, čemu manj, kaj pa bo- četudi je pomembno- izpustil. V bistvu se mediji & novinarji- glede na politično pripadnost- ločijo med seboj tudi (ali predvsem) po tem, kje ta končna ''pika'' stoji, oz

koliko se nas nasilje sploh še dotakne?

Slika
  Žalostna in v srce segajoča vest o samomoru deklice iz okolice Laškega, me je strašno prizadela. Ne le po človeški - zelo nemočni plati, tudi kot mamo in babico. Za njeno smrt niso krivi le nasilneži, ki so v lokalnem okolju dobro znani, a nedotakljivi, kriva je družba, v kateri živimo- nasploh. DRUŽBA TO NASILJE DOPUŠČA IN GA TOLERIRA. GLEDA STRAN IN UPA, DA SE BO ZGODIL ČUDEŽ: NASILJE BO KAR IZGINILO, ŽRTEV BO ŠE NAPREJ TIHO, NASILNEŽ PA BO ODRASEL IN IZGINIL IZ SPOMINA.... Krivi smo zato, ker takšne nasilneže, ki jih najprej oblikuje lastna družina, potem pridobivajo na moči v vrtcu, šoli, na ulici, kjer živijo in to zato, ker NIHČE NIČ NE UKRENE. VSI SE BOJIJO ZAMERITI! VSEH JE STRAH, KER IMA VSAK, ČE NE LASTNE OTROKE PA VNUKE, KATERIM SE NASILNEŽI LAHKO MAŠČUJEJO! Z gledanjem vstran pa te nasilneže ''hranimo'', da so iz dneva v dan hujši, bolj agresivni, bolj morilsko nastrojeni. * Pa odrasli takšni, jebivetrski, prestrašeni, porinjeni v kot…..zaradi nasilnežev,

Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta)

Slika
  Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta) Tinca Bašelj je še kot mlada učiteljica prišla na Trebijo, in to v času, ko je bilo otrok še za 4. razrede osnovne šole. Vzljubila je stavbo, ki je postala njen drugi dom, otroke, ljudi.   Šola na Trebiji je bila zgrajena 1913 leta. Med   vojno so jo partizani požgali, vendar je bila po vojni obnovljena. V šoli je bilo potem tudi stanovanje za učitelja. Tinca je prišla na Trebijo 1956 leta. Otroci so se vpisovali v šolo vsako drugo leto. Po sedemdesetem letu so začeli   podružnične šole zapirat. Na Trebiji je bilo v 4 razredih okoli 40 učencev. Šolski okoliš je obsegal   manjše kraje od Kladij, Trebije, Fužin in Podgore. Vmes je bilo, sem ter tja, tudi nekaj otrok iz Oselice. V Tinčini učilnici je bila na začetku še krušna peč, na kateri so se otroci pogreli in posušili. Tudi oprema je bila na začetku stara in dotrajana, v šestdesetih letih pa so jo na novo opremili. »Ves čas se je nekaj dogajalo,« se spominja Tinca. »Včasih

ŠE ENA ZGODBA IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

Slika
      Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja.