JUTRI 2052

  Predstavljate si, da bi bili rojeni na začetku dvajsetega stoletja. Živeli bi v hiši skupaj z živino, ne bi imeli ne vode ne elektrike. Doživeli bi 1. svetovno vojno in na milijone pobitih. Morda bi vašo družino prizadela španska gripa? V najlepših letih bi se začela druga svetovna vojna. Raje si ne predstavljajte, kako bi bilo, če bi se slučajno znašli na napačni strani zgodovine. * Po 2. svetovni vojni so bili težki časi. Brez švinglanja , brez iznajdljivosti bi si težko omislili kolo, radio, celo navaden dežnik bi bil za vas finančno nedosegljiv. Na jedilniku bi imeli zelje, repo, krompir v kosih, meso pa le ob nedeljah in praznikih. Pa če bi vas kdo vprašal, kako ste, bi vseeno odgovorili: '' Odlično, da je le zdravje in da pamet še zmeraj deluje!'' Bolj, kot so jo upoštevali – to pamet, lažje so se znašli tudi v nemogočih situacijah. * Predniki se, o tem sem prepričana, držijo za glavo, ko s kakšnega oblaka opazujejo, kaj se dogaja tam spodaj. Menili bi, da smo k

  Grižljajčki   S prvim septembrom je Mali začel obiskovati vrtec. »Saj ne boš jokala, ker boš sama doma?« ga je zaskrbelo. Roko je porinil globoko v žep, kjer so se skrivala različna bučkina semena. Že od zgodnjega jutra je trmasto vztrajal, da jih vzame s seboj in pokaže novim prijateljem. »Mogoče jih bomo z vzgojiteljico posadili v lončke?« je na glas razmišljal, ko se je poslavljal od avtomobilčkov, ki jih je moral, hočeš nočeš, pustiti doma. S tišino, ki se je po njegovem odhodu vtihotapila v stanovanje, nisem imela kaj početi. Nihče me ni spraševal, zakaj so ceste speljane po tleh, ne pa tudi po zraku, zakaj črvi delajo rove po jabolkih in zakaj je češnja začela cveteti, četudi je bilo do pomladi še daleč. Najbolj me je žalostilo, ker sem ostala brez priročnega in izkušenega kuharskega pomočnika. Če sem ga poslala na vrt po peteršilj, mi ga je zadnje čase prinesel le majhen šopek, ne polno naročje. Med seboj je že razlikoval riž, ješprenj in ajdovo kašo. Kadar sva š

  Zgodbe iz življenja za življenje v velikonočni košarici❤️❤️❤️ ***** Moja FB prijateljica Irma je predlagala:'' Povabi še druge FB prijatelje, da ti pomagajo širiti glas o tvojih knjigah med svojimi prijatelji!'' Morda bi kdo od vas res to naredil? Seveda za primerno nagrado. 🙂 Pišite mi kar na ZS. KNJIGE: V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na enem mestu zbrani tudi predsodki, travme, vzorci. Zaradi molka, ki je značilen za naše medsebojne odnose, se težave številnih generacij nezavedno podedujejo iz roda v rod.  Morda tudi vi iščete odgovore na vprašanja, zakaj je v družinskih odnosih vse narobe?  Našli jih boste v tej trilogiji. Prepričana sem! Prijatelj, ki je sicer duhovnik, mi je nekoč dejal: 'Ko sem prebral trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila prva misel, ki mi je padla na pamet ta, da še pri spovedi ne slišim toliko iskrenih izpovedi, kot sem jih našel v zgodbah iz knjige.« Posamezna knjiga stane 20 evrov, skupaj 50 evrov. * K

                                  ( Jane Crowther, britanska ilustratorka) Pisalo se je leto 2010. Njeni fantje so bili že na pol odrasli, dva sta študirala, najmlajši je bil še srednješolec. Četudi so bili skromni, je šla vsa plača za njihovo šolanje. Sredi poletja, ravno je imela dopust, pa jo pokličejo s CSD. »Vaša tašča je padla in si zlomila kolke,« so ji rekli. Telefonski klic je v trenutku obudil trpke spomine, ki so še zmeraj tičali v njenem srcu. Spomnila se je prvega moža, na lepe trenutke, ki sta jih v kratkem zakonu doživela. Pretreslo jo je, ko so ji s CSD še povedali, da bo morala, kot sorodnica in lastnica posestva, plačevati del oskrbnine v Domu. »Gospa dobiva samo 156 evrov kmečke pokojnine,« so še dejali. Po skoraj tridesetih letih se je skupaj s sinovi usedla v avto in se odpeljala v K. Vas je bila drugačna, kot jo je imela v spominu. Tudi cesta skoznjo je bila asfaltirana. Le domačija, kamor jo je po poroki pripeljal njen ljubljeni Gregor, je bila zapuščena

  Katarinina zgodba je ena tistih, ki se me je zelo dotaknila. Že pred časom me je prosila za nasvet, na kakšen način naj piše o sebi. Prvič je želela, da se razbremeni nekaterih težkih bremen, drugič pa je želela, da njena zgodba ostane otrokom tako v spomin kot v opomin. Predlagala sem ji, naj ne zapisuje vseh podrobnosti, zdelo se mi je bolje, da se osredotoči le na dogodke, dobre in slabe, ki so najbolj spreminjali njeno življenje. Res je to naredila in bila je zadovoljna. Svojih 60 let pa je vseeno strnila v krajši zapis: ** Odraščala je v družini, v kateri je vladal alkohol. Sprva je pil le oče, s časom se je opijanjala še mama, in to z izgovorom, da ''lažje prenaša vse skupaj''. Pri štirinajstih, lahko tudi že prej, se je jima pridružil še Katarinin brat Jože. Ni vedela, kako je sploh zdržala v takšnem okolju. Jutra so se začela s kričanjem in razbijanjem. Hladilnik je bil ves čas prazen, sosedje so na občino naslavljali peticije, naj jih izselijo iz bloka.

  Zgodbe iz življenja za življenje Že skoraj 40 let sem na ''terenu'', zapisujem vaše zgodbe ter jih objavljam ali v Usodah (Gorenjski glas) ali v knjigah. V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na enem mestu zbrani tudi predsodki, travme, vzorci. Zaradi molka, ki je značilen za naše medsebojne odnose, se težave številnih generacij nezavedno podedujejo iz roda v rod. Morda tudi vi iščete odgovore na vprašanja, zakaj je v družinskih odnosih vse narobe? Našli jih boste v tej trilogiji. Prepričana sem! Prijatelj, ki je sicer duhovnik, mi je nekoč dejal:''Ko sem prebral trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače , je bila prva misel, ki mi je padla na pamet ta, da še pri spovedi ne slišim toliko iskrenih izpovedi, kot sem jih našel v zgodbah iz knjige.« Posamezna knjiga stane 20 evrov, skupaj 50 evrov.   * Kuharske prismodarije Stari starši igrajo pomembno vlogo v življenju svojih vnukov . Vir:Psychology Today, Marjanovič Umek L., Zup

  V 40 letih, kar mi je dano, da lahko zapisujem vaše zgodbe, sem srečala tudi nekaj zelo pokončnih, neuklonljivih, zelo načelnih in poštenih posameznikov. Takšnih, ki niso upognili hrbta, niti pokleknili, če so vedeli, da imajo prav. * Že nekoč je veljalo ''ni vseeno, kdo kaj reče''. In če je bil tisti, ki je dal piko na i, četudi krivično, pomemben gospod, tovariš ali kakšna druga bolj ali manj spoštovana persona, je lahko ena sama beseda zapečatila – in to po krivici- marsikatero življenje. * Eden takšnih je bil Matevž, rojen konec 19. stoletja . Ni nobena skrivnost, da so z zemljo, ki so jo imeli v lasti kmetje, po 2. sv. vojni delali precej po domače. Če jo je država potrebovala, jo je pač vzela. Eno parcelo, za postavitev gasilskega doma, je Matevž pod prisilo dal ( zastonj. Zanjo so mu odšteli   nekaj malega, približno za dve pipi tobaka. Potem so prišli še po dodatno zemljišče za Kulturni dom. Kaj je hotel? Če bi rekel ''ne'', bi ga la