JUTRI 2052

  Zadnji dan starega leta smo. Dobrih želja je toliko, da se včasih resno sprašujem, pa kje, za vraga, so predniki staknili tisti rek, ki pravi, da je ''Slovenec najbolj srečen, ko sosedu crkne krava''? Moje novoletne želje so zelo enake tistim, ki sem jih zapisovala čez leto: da bi bili bolj ljubeči drug do drugega, strpnejši, bolj ljubeznivi, manj maščevalni in škodoželjni. Rada bi dočakala dan, ko bi se več pogovarjali in manj na počez sodili. Ne bi bilo lepo, če bi imeli enake vatle zase in za druge? Raj na zemlji! Vsak od nas si sam izbira poti, po katerih hodi. Jaz ne bi bila jaz, če bi želela, da na tej poti ne bi bilo jam, zoprnih kamnov in drugih ovir. Morajo biti! Ker šele, ko nam uspe, da jih premagamo, sami pri sebi spoznamo, kdo smo, kakšni smo. Morda tudi to, smo v svojem bistvu močnejši, kot smo mislili. Moja prijateljica Ljerka (97) pravi, da je presrečna, ko zjutraj vstane in lahko pomiga s prsti. Kaj lepšega! Še kako drži! Kakšno bogastvo imamo, da lah

  V dolgih letih, ko sem zbirala zgodbe, sem slišala veliko takšnih, ki so govorile o izginulih. O izgubljenih. Tudi o ukradenih otrocih. Navdiha za pisanje knjige KJE JE OTROK? ni bilo malo. https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov Eno nenavadno zgodbo smo imeli tudi v družini deda Luke. Njegov brat Jakob (roj. 1890) je bil poseben človek. Živel je v Ljubljani, v sobici čisto pod streho, na Križevniški 9. Nekoč sva ga obiskali z mamo. Spominjam se, da soba ni imela nobenega okna. Zanimivo je, da je bil najprej zaljubljen v neko Urško, potem sta se razšla, nakar se je oženil z Matildo. Ko se je nekoč spet srečal z Urško, se je ljubezen znova vnela. Žal pa se kot mačeha ni dobro izkazala. Jakob se je edini od Pivkovih spreobrnil v evangeličansko vero. Penzijo si je prislužil z dajanjem krvi. Po nekaterih pripovedih je bila Matilda precej živahna ženska. Menda je rodila več otrok, a jih je prodala v posvojitev. Edini otrok, ki ga je obdržala, je bil Darko. Morda zato, ker je b

  Čas okoli Božiča me zmeraj spomni na tiste zgodbe, ki so povezane z otroki. Nekaterim je rojstvo nekaj samo po sebi umevnega, so pa tudi takšni, ki se za otroka trudijo leta in leta, pa ni rečeno, da jim na koncu tudi uspe. A takrat, ko jim, je veselje neizmerno. ** V predvojnih časih je bilo zaželeno, da je ženska bolj širokih bokov in velikih prsi, kajti to dvoje je predstavljalo rodovitnost, ki se je na marsikateri kmetiji niso branili. Manica je bila točno takšna. Za povrh je imela še to srečo, da jo je imel njen Milan zelo rad. Po dobrih petih letih, ko še zmeraj ni zanosila, se je v hiši začel pekel. Tašča je ta mladi na vsakem koraku očitala jalovost. V sveti jezi, ker ji še zmeraj ni podarila vnuka, jo je pogosto tudi fizično napadla. Domači župnik, dobra duša, ni vedel, kako bi družini pomagal. Tašča je bila njegova sestrična, nič kaj rad ni z njo zobal češenj. Potem pa se nekoč, na nekem romanju na Trsat, le pokaže priložnost, da prisede k nesrečnima zakoncema in se pog

  Naj besed, ki rade potujejo in prinašajo veselje, nihče ne ustavi… Vsi, ki ljubijo pisano besedo, trdijo, da ni slajšega vonja, kot je tisti, ki veje iz odprte knjige in diši po zgodbah… …da bi bila vrata v naša srca tudi v prihodnje na stežaj odprta vsem, ki sledijo temu vonju, vsem, ki dobro mislijo, vsem, ki tudi drugim želijo veliko sreče, zdravja in veselja, vsem, ki hodijo skozi življenje z upanjem, vsem, ki se znajdejo na kolenih, pa se znajo pobrati, vsem, ki bi radi objeli svet, pa so roke prekratke, vsem- tudi tistim- ki jih kdaj jezimo in spravljamo v obup, vsem, ki me imajo radi in imam jaz rada njih. Želim vam z mirom napolnjen Božič. Leto, ki je pred nami, naj bo predvsem zdravo. Z dodatkom sreče, za katero poskrbite sami, ker na druge se ni zanašati.... https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

  Magdalena :«Za menoj je bil osmi razred, pred menoj pa vpis na ekonomsko srednjo šolo. Ravno smo sedeli pri kosilu, ko od vhodnih vrat zaslišimo glasen hrup v nekem tujem jeziku. Babica, ki je bila še živa, se je počasi skobacala s svojega stola in oddrsala proti vhodu. Jaz in oba brata pa smo ji, radovedni, kot smo bili, kljub maminemu nerganju, naj ostaneva pri miru za mizo, sledili. Takrat sem prvič v življenju videla taksi. Pred njim je stala mogočna gospa z zelo rdečimi lasmi. Okoli vratu je imela, in to kljub junijski vročini, krznen muf, noge so ji tičale v čevljih s strašansko visokimi petami. V naročju pa ji je lajal majhen kuža. Takrat se nam še ni niti sanjalo, da je tisto čivava. Gospa, ime ji je bilo Violeta, je na srečo govorila tudi nemško. Moj ata je bil koroški Slovenec in mu nemščina ni delala težav. Violeta je bila izgubljena tržaška pastorka. Ko je pospravljala po očetovem stanovanju, je našla naš naslov. Na vsak način je želela obiskati sorodnike tiste žens

  Še zmeraj ne veste, kaj bi kupili bližnjim? Kupite knjigo! Najlepše darilo! Po praznični ceni jih lahko naročite kar na mail: jutri2052@gmail.com Ogenj, rit in kače niso za igrače Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo? »V času mojega otroštva se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z  nagravžnostjo , umazanostjo.  Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so me utesnjevali. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja.  Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!''    Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli. Kje je resnica? Začela sem jo neutrudno iskati!  Iščem jo še da