JUTRI 2052

  POT V ŠOLO – nekoč Ko sem bila še šolarka, je bilo v Žireh vse drugače. Predvsem pa ni bilo toliko hiš, raztresenih vse križem po poljih in travnikih. Ceste- tudi glavna- so bile makadamske, avtomobilov je bilo še komaj kaj. Otroci smo hodili v gručah. Zmeraj se je našlo kaj, kar je vzbudilo našo pozornost. Pr Starmanu so kovali konje, pr Bačnari, kjer je živela sošolkina teta, smo dobili kaj za pit ali pa nam je ta teta dala bombone. V naslednji, zelo lepi meščanski hiši, je živela gospa Ana. Imela je dva sinova, lepotca, da ''dol padeš''. Punčke smo ju od daleč opazovale in se čudile tolikšni lepoti. V naslednji hiši so ''popravljali'' posodo. Cinkali so jo, če se je v dnu naredila luknja. Fantje, ki so tam delali, niso bili zmeraj prijazni. V naslednji hiši ''pr Bert'' je bila gostilna. Zmeraj se je našel kdo, ki je obležal pred njo v lastnem kozlanju. Izognili smo se mu v velikem loku. Malo naprej je bil razcep. Pot, ki je vodila

  Nikoli ne bom razštrikal ali je bolje, da se poročiš po temeljitem preudarku, ali kot so to rekli včasih, na zahtevo in po dogovoru staršev, ali se zaljubiš, noro ljubiš in misliš, da je to - to.   V naši družini je šlo približno tako:   Babica in Dedek, sta živela v veliki beli vili. Zgrajena je bila okrog leta 1930 in še vedno je to prelepa stavba. Tudi znotraj je bilo vse lepo, čisto in urejeno. Prebivalci hiše vljudni, prijazni, a vse je delovalo nekako, no ne morem reči hladno, no bilo je, kako naj rečem - nevtralno.   Kadar je dedek odšel ven in smo začeli priljubljeno temo, kako je pa bilo včasih, je babica rada povedala, da se je poročila na željo svojih staršev. Njena starša sta se menda zelo ljubila. Izsilila sta poroko, ušla v Haloze in tam na ilovici spravljala na svet otroke, enega za drugim, vsako leto. Razen garanja in seksa nista poznala ničesar drugega. Materino trpljenje je babico prepričalo, da je vzela dedka, sina bogatega industrialca z Jesenic.

  Draga Milena,   Prebiram komentarje vaših prijateljev in se čudim: ali so ti ljudje vse življenje živeli zaviti v vato? Niso nikoli naleteli na takšno ''Fani'' v soseščini, med sorodniki? Kakšno srečo imajo! Jaz sem do 18 leta živel v rejništvu. Nekoč bom napisal knjigo o otrocih, s katerimi sem preživel mladost. Vsak od njih je prišel v rejništvo zaradi kakšne ''Fani'', le da je bila to njegova lastna mati! Ja, prav ste slišali! V Sloveniji živi na tisoče mater, ki so bile in so še tisočkrat hujše od Fani! Pri meni so šele pri treh letih prvič opazili, da je na moji koži nekdo ugašal cigarete! Pri treh letih! Pa sem bil predtem večkrat pri zdravniku, obiskoval sem tudi vrtec, sicer res zelo neredno, a sem ga! Mama se je pred zdravnico ''bridko'' zjokala, da ima nasilnega partnerja, pred katerim me mora braniti, da mi ne naredi še kaj hujšega. Zdravnica ji je verjela! Ja, verjela! Resnica je bila drugačna! Mama je na meni ugašal

  Mama in teta Fani sta ostali siroti, ko je bilo mami 7 let, Fani pa 14. O tragediji v družini se je takrat na vasi veliko govorilo. Mama je med obiranjem češenj padla na tla in pri tem z glavo zadela ob opeke, ki so bile že leta in leta zložene podnjo ter čakale, da jih kdo odpelje na odpad. Po enem letu se je hotel oče še enkrat poročiti, a mu Fani ni dovolila. Že kot otrok je znala obračati besede, bila je zelo inteligentna, razgledana, saj je veliko brala. Nikoli ni povzdignila glasu, zmeraj se je smehljala, očeta in mojo mamo je še kot na pol odrasla kaznovala na različne načine, če je nista ubogala. Kadar je mama dobila v šoli slabo oceno, ji je natresla v čevlje pesek. Do šole in nazaj je bilo za dober kilometer pešačenja. Predstavljate si, kako bi to razdaljo prehodili s peskom v čevlju, ki se ga ne bi upali iztresti… Fani se je vpisala na gimnazijo. Učenje ji je šlo odlično od rok. Se je pa vsak dan vozila domov, ker je morala imeti vso kontrolo. Čez noč je postala tudi

                HURA, ŠE EN PONATIS TRILOGIJE OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE! KNJIGE, KI SO DOŽIVELE ŽE VEČ KOT 20 PONATISOV! Lahko jih boste odnesli s seboj - na počitnice! *** Pripovedi iz ''prve roke'' so se zbirale več kot 40 let. Na skoraj 1400 straneh najdete več tisoč zgodb sogovornikov, ki govorijo o resničnem življenju včeraj in tudi danes. Tiste, ki se tičejo intime, so v slovenskem prostoru unikatne, predtem še nikoli povedane, kaj šele zapisane! Pravijo, da so to knjige, ki bi jih moral prebrati vsak. Če ne zaradi drugega, zato, da sami pri sebi razčistimo vzorce, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod. S popustom jih lahko kupite posamično ali v kompletu. Brez poštnine. Darilo za vse tri skupaj: majica. Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Svoje želje lahko sporočite tudi na mail jutri2052@gmail.com

  Mama in teta Fani sta ostali siroti, ko je bilo mami 7 let, Fani pa 14. O tragediji v družini se je takrat na vasi veliko govorilo. Mama je med obiranjem češenj padla na tla in pri tem z glavo zadela ob opeke, ki so bile že leta in leta zložene podnjo ter čakale, da jih kdo odpelje na odpad. Po enem letu se je hotel oče še enkrat poročiti, a mu Fani ni dovolila. Že kot otrok je znala obračati besede, bila je zelo inteligentna, razgledana, saj je veliko brala. Nikoli ni povzdignila glasu, zmeraj se je smehljala, očeta in mojo mamo je še kot na pol odrasla kaznovala na različne načine, če je nista ubogala. Kadar je mama dobila v šoli slabo oceno, ji je natresla v čevlje pesek. Do šole in nazaj je bilo za dober kilometer pešačenja. Predstavljate si, kako bi to razdaljo prehodili s peskom v čevlju, ki se ga ne bi upali iztresti… Fani se je vpisala na gimnazijo. Učenje ji je šlo odlično od rok. Se je pa vsak dan vozila domov, ker je morala imeti vso kontrolo. Čez noč je postala tudi zel

  Biti danes ''radoživka'' ni več noben problem. Ljudje se ne zgražajo, kvečjemu ti zavidajo, da ''znaš'' živeti. Kar so imeli včasih za ''kurbarijo'', se danes brez težav tolerira kot malo izrazitejšo ''živahnost''. Matias M. mi je poslal zanimivo zgodbo, ki jo bom objavila kakšen dan kasneje. Govori tudi o tem, da si strastne ženske nikoli ne ustavijo pred osvajanjem moškega, ki jim je všeč. Ne glede na to, da je ta moški sestrin ali prijateljičin partner. * Včasih je bilo drugače. Zelo drugače. prilepila bom en kratek odlomek tega, ki se imenuje ''drugače''. * Zgolj v vednost. * Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena. Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: ''Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.'' Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih vz