JUTRI 2052

  Babica je bila rojena 1895 leta. Torej v predprejšnjem stoletju. Ko je bila starejša, je rada gledala televizijo, še raje je pripovedovala. Na žalost si povesti nisem zapisovala, a ene se v grobem spominjam, ker je zelo težka. Živeli so v Ljubljani, premožni meščani so bili, takšni, ki so tudi udobno živeli. Oče je imel zaposlenih nekaj pomočnikov in vajencev. Mama je v skladu z običaji tistih časov skrbela za dom in pripravljala svoje hčerke za predstavitveni spomladanski ples. Najlepša in najbolj zaželena je bila noničina (bom rekla kar babičina) sestrica Polonca. Precej višja od drugih, temnih modrih oči in rdečkasto zlatih gostih las. Mama si je zanjo želela sina kakšnega drugega zlatarja, študenta medicine ali pravnika. Polonca pa je sanjala o vajencu Gašperju. Seveda je bila to popolnoma nesprejemljiva kombinacija, a mlada se na to nista ozirala in se redno sestajala in crkljala. Crkljala in ljubčkala, dokler se ni poznalo. Nastala je panika. Mama je na hitro objavila, da je Po

  SLOVENSKI TARTUFFI in OSTALI, KI SKRIVAJO MARSIKAJ ŠE SAMI PRED SEBOJ Marica je zapisala:'' Moj stric Ivan je bil kriminalist stare šole. V zrelih letih je končal višjo policijsko na Hrvaškem, takrat je pri nas še ni bilo. Zelo je bil zagret in natančen. Ko je kaj malega popil, veliko nikoli, je pripovedoval razne zgodbice. Nekoč so imeli preiskavo v stari opuščeni kmečki hiši. Fanta, ki je tam živel, so dolžili sajenja konoplje, nič tragičnega, bi človek rekel. Zelo malo so našli in niso bili zadovoljni. Potem se stric zazre v peč in dimnik. Pričeli so z rušenjem in imeli so kaj videti. Najprej običajne stvari, ki jih ljudje kradejo, posoda, nekaj malega zlatnine, oblačila, sodbe sodišča, čevlje in pelerino. Pelerina je imela notranji žep in v žepu mošnjiček s kovanci. Poln mošnjiček raznoraznih A-0, francoskih kovancev in vmes veliko srebrnikov in nekaj zlatnikov. Povedal je še, da so včasih našli velike vsote denarja, saj imajo ljudje še danes navado skrivati dragocenost

  Na včerajšnjo zgodbo je prišlo veliko odmevov tudi na mail in na ZS. Staršev, ki odločajo v imenu otrok, še danes sploh ni malo. Nekateri manipulirajo zaradi družinskega ''dobrega imena'', drugi zato, ker so prepričani, da je njihov lasten otrok preveč ''zabit'', da bi lahko razmišljal sam, tretji pač zaradi nekih drugih razlogov. Koliko je staršev, ki so ''nasilni'' do otrok na tisti blagi način, ki vrsto let ni moteč? Dovolijo jim, da živijo doma, vzdržujejo jih, financirajo… Ko in če se slučajno zgodi- tako kot Janiju, ki je pri 38 letih ostal brez njih, pa še prez enega samega dneva službe, si lahko le predstavljate. Koliko je staršev, ki so otroku- četudi popolnoma netalentiranemu- omogočili status umetnika? Pri statusu vztrajajo, čeprav njihov ljubljenček nima nobenega dela, nobenih naročil. Živi od njihove pomoči, država pa mu plačuje prispevke. Koliko je staršev, ki namesto otrok razmišljajo, hodijo v šolo, jim izbirajo poklice,

  Dolgo časa sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenine knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, saj pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. * FOTKA Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se in se dobesedno potopim

  Preprosta zgodba o medsebojnih odnosih v neki ulici našega glavnega mesta. Zgodba nam da misliti tudi zato, da spoznamo, kako nesmiselno je sovražiti nekoga, ki misli drugače kot mi. Hvala, draga L. za vašo zgodbo. Srčno si želim, da bi se ob njej ustavili in se- če ne drugega- vprašali: 'Sem tudi jaz takšen, ki sovražim- kar tako?!" "Sem zaradi tega sovraštva boljši, srečnejši?" Starša sta zgradila hišo nekako po letu 1955, tako kot veliko njunih soborcev iz NOB. Našo ulico bi lahko mirno imenovali Partizanska ali Tovariška ulica. Zanimivi in hecni sosedje, v glavnem smo se dobro razumeli. Na koncu ulice se je začel travnik- vsaj nekoč se je- in tam je stala stara hišica. Skromna, a lepo urejena, vsenaokrog vrt z zelenjavo in rožami. V hišici sta prebivala mož in žena s hčerko. Sin je prebegnil v Argentino. Družino smo vsi po vrsti gledali postrani in jih skrivaj opazovali, razen, ko smo potrebovali njihovo pomoč. Oče H. je bil profesor matematike, mama M. je uč

  Zgodba, ki me je pretresla. Četudi pripovedovalec ni šel v podrobnosti, si jih vseeno lahko predstavljamo...V spremni besedi mi je napisal: 'Morda ni slovensko, a tudi mi imamo dušo in poznamo trpljenje. Prosim, vsaj preberi'' V Zbornični dvorani, 2.nadstropje Univerze v Ljubljani je zavladala tišina. Čakali so na podelitev diplom. V srednji vrsti je sedel nenavaden par. Ona velika in močna, on malo manjši, zgrbljen, sivih gostih las. Ona je imela na glavi ruto po muslimanskem običaju, on je že na daleč deloval drugačen. Sedela sta tako blizu, da bi se lahko dotikala, a oba sta pazila, da se nista. Skupen jima je bil le pogled. Zrla sta v fanta z očali, moderno oblečenega, nasmejanega, morda je deloval malo zmeden. Diplomo pravne fakultete je prevzel N., njun sin. Mati še zmeraj živi v BIH, oče v Ljubljani. Starša sta mu čestitala, potem so se vsi trije molče odpravili po stopnicah navzdol proti izhodu na Vegovi. Oče je sina objel in zavil na levo, mati je stopila na des

  Ob Sabininem pismu, ki mi ga je poslala pred dnevi, sem se spomnila na lastna ''seznanjanja'' s spolnostjo. Praktično jih ni bilo. Ker se v mojih časih o teh ''umazanih rečeh'' ni govorilo. Častne izjeme ste izvzete! * Žal se še danes marsikateri starš ''tolaži'', da bo otrok ''že kje izvedel''. Bo, a na neprimeren način. * * * * * * * Sabina:'' Zelo rada sem šla v službo. Prijetno delovno okolje, zanimivi ljudje s katerimi sem se spoprijateljila, službe so bile včasih v veliki meri kraj, koder se je človek lahko umaknil pred domačimi problemi. Poznam cel kup žensk, ki so raje doma in v depresiji, delati se jim pa za nobeno ceno ne da! Danes Ti ne pišem zaradi prav posebne zgodbe. Ne rečem, da je življenje v krajih, od koder izvira moja mama, kaj manj trdo kot na Gorenjskem, toda ljudje v Prlekiji in Prekmurju so bolj odprti, da ne rečem manj skrivnostni. To razberem iz obnašanja staršev. Včeraj smo skupaj gled