JUTRI 2052

  Ob prebiranju zgodb iz vseh 3 knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , lahko spoznamo, da je bilo v polpretekli zgodovini veliko ''Rogličev'' tudi med našimi predniki. Kaj vse so počeli, da bi preživeli! Veliko spoštovanja čutim do slehernega med njimi! ** Ena od sogovornic je imela majhno punčko pa nobenega varstva. Prosila je mojstra, če jo lahko pripelje s seboj na šiht. Zasmilila se mu je. V delavnici je bila v kotu velika miza, na tej mizi je Anika spala na razprostrti deki. Vse popoldne se je igrala s sosedovimi otroki, zato je bila mirna in utrujena. Poleg napornega dela na šihtu je skoraj vsak dan hodila pomagat tašči na kmetijo. Ni ji mogla odreči. Bila je vdova še iz prve svetovne vojne s sedmimi otroki. Kadar sta delali skupaj, jo je večkrat prosila, naj ji kaj pove o tastu. Takrat se je le zasmejala in namesto da bi kaj povedala, je zapela: »Po hribih je ivje, po dolinah pa mraz, o, kje si moj dragi, o, kje sem pa jaz?« ** Bilo je obdobje, ko se je cement

  Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo »dvainpetdesetletniki«. Še zmeraj jo vidim, kako je prišla v razred, oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glasu. Zdela se nam je »zelo stara«. Bolj podrobno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi. Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je pri naši tršici zaradi njene starosti oblast zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo pri

NAROČANJE : knjige- naročilo Natasa Z. Primus : Izpod peresa  Milena Miklavčič  so nastale unikatne, iskrene in še nikoli zabeležene resnične zgodbe o spolnosti naših prednikov, zgodbe žensk ter zapisi in intervjuji o medsebojnih odnosih in intimi na slovenski način. Vse tri knjige zaobsegajo čas od leta 1900 pa vse do danes. Vredno branja.

Starejši, kot smo, bolj verjetno je, da postane 1. november, Vsi sveti, kot mu še zmeraj rečemo, dan posebnih spominov. Srca se dotakne preteklost in to v tistem delu, ko so še živeli nam ljubi posamezniki. No, lahko pa tudi tisti, ki so nam povzročili nemalo gorja, pa se nam je oddahnilo, ko so izgubili bitko z življenjem. ** O smrti nihče ne mara več kot toliko razpredati. Nekoč so jo imeli za veliko bolj ''naravno'' kot danes. Je pa vprašanje, na katerega ne vem odgovora, kako bo nanjo gledala generacija, ki se preko računalniških igric nenehno sooča z ''ubijanjem''. ... ** Nekoč so imele ob smrti pomembno vlogo t. i. ''vaharice''. Vahtarjev je bilo menda bolj malo, to pa zato, ker so bili moški menda na tem področju bolj cagave sorte. Nekaj ''vahtaric'' sem osebno poznala, od njih pa sem slišala kup zanimivih zgodb, nekatere med njimi so bile že na meji verjetnega. ** Johana mi je povedala o treh mrličih, na katere je

  "Meni se nekdo, ki protestira in pravi, da je v stanovanju in se počuti kot v zaporu … Ljubi bog, če imaš takšen dom, da se v njem počutiš kot v zaporu, je res treba malo premisliti." Tone Partljič   Letošnje leto, ki je bolj ali manj posvečeno karanteni, v krogu doma poskušam najti dela in opravke, ki sem jih v letih, ko sem veliko potovala vse križem po Sloveniji, puščala ob strani. Urejam omare, zapiske, berem stara pisma, ki jih hranim od otroštva naprej. V času pred internetom smo si veliko dopisovali. Tudi v 90 letih. Dopisovalci so različnih let: najstarejša dopisovalka je imela 93 let, najmlajša pa 19 let. Najpomembnejši so bili tisti, ki so se ukvarjali s približno enakimi stvarmi kot jaz. Četudi nihče od njih ni brskal po intimi, so pa veliko bolje kot jaz poznali spremljajoče dogodke tako v življenju posameznikov kot po skupnostih. Marsikoga sem povabila tudi pred mikrofon. Ponedeljkova oddaja ''Zanimivi ljudje živijo med nami'' mi je bila strašno

  PONEDELJEK, 26. OKTOBER 2020 Odraščala sem v času, ko je bilo treba starše brezpogojno ubogati. Če jih nisi, je pač sledila kazen. Včasih bolj, včasih manj boleča. Potem so prijokali na svet moji otroci. Ko so zlezli iz plenic, in ko so začeli s trmo, kljubovanjem in nasprotovanjem uveljavljati svojo voljo in svoj prav, so bili, vsaj zame, težki trenutki. Naj jih ''spravim v red'' na način, ki sem ga bila deležna sama, ali naj se z njimi več in pogosteje pogovarjam? Enako vprašanje se je pojavilo pri vnukih. Kako jim dopovedati, da obstajajo pravila, ki se jih ne pri babi ne sicer v življenju ne sme kršiti? Ko se oziram okoli sebe, se mi zdi, da je svet ne neki prelomni točki v nedavni preteklosti ''pozabil'' odrasti. Kako ljudem dopovedati, da lahko pridemo do cilja varneje, brez večjih prask, če se, ko smo potisnjeni ob zid, čemu tudi odpovemo? Zdi se, kot da s(m)o danes tudi odrasli še zmeraj otroci, ki hočemo in zahtevamo imeti vse, za kar se nam z

 juhuhu! Ob nakupu trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE (50 €), dobite še majico! pišite na mail  jutri2052@gmail.com (cena posamezne knjige je prav tako ugodnejša: 20€)