Zgodba o Urbanu

 

"Meni se nekdo, ki protestira in pravi, da je v stanovanju in se počuti kot v zaporu … Ljubi bog, če imaš takšen dom, da se v njem počutiš kot v zaporu, je res treba malo premisliti." Tone Partljič

 

Letošnje leto, ki je bolj ali manj posvečeno karanteni, v krogu doma poskušam najti dela in opravke, ki sem jih v letih, ko sem veliko potovala vse križem po Sloveniji, puščala ob strani.

Urejam omare, zapiske, berem stara pisma, ki jih hranim od otroštva naprej. V času pred internetom smo si veliko dopisovali. Tudi v 90 letih. Dopisovalci so različnih let: najstarejša dopisovalka je imela 93 let, najmlajša pa 19 let.

Najpomembnejši so bili tisti, ki so se ukvarjali s približno enakimi stvarmi kot jaz. Četudi nihče od njih ni brskal po intimi, so pa veliko bolje kot jaz poznali spremljajoče dogodke tako v življenju posameznikov kot po skupnostih.

Marsikoga sem povabila tudi pred mikrofon. Ponedeljkova oddaja ''Zanimivi ljudje živijo med nami'' mi je bila strašno ljuba in večina gostov se mi je za zmeraj zapisala v srce.

To so bili še časi, ko tudi na radiu ni bilo bogokletno ''vrteti'' daljše posnetke ali pogovore v ''živo''. Danes je, žal, drugače, saj se sogovornika prekine že po dveh, treh minutah.

Tiste, ki so – čeprav naturščiki – izjemno dobro poznali zgodovino, bi lahko brez diha poslušala ure in ure. Na srečo so v našo ulico leta 1997 napeljali telefon, tako da smo potem kramljali tudi po telefonu.

Presrečna sem, da sem najbolj žlahtna leta preživela v času, ko o ''sms'' sporočilih ni bilo ne duha ne sluha, in ko za ''meme'' niti vedeli nismo, da sploh obstaja.

Vsak kraj pa je imel tudi svoje posebneže. Nešteto sem jih srečala! Kakšni biseri so to bili!

**

 

Danes bi vam rada zaupala Urbanovo zgodbo. Če bi ga ob nedeljah in praznikih, pa včasih tudi med tednom, srečali na poti v cerkev, ne bi niti pomislili, da se v pokončnem osemdesetletniku skriva tako zanimiva življenjska zgodba.

Že to, da je imel Urban dvojčka, Gregorja, je nenavadno. Neka babica mi je pravila, da so le redkokateri dvojčki preživeli. Urban in Gregor pa sta.

»Brat je bil trmast kot osel, » pravi Urban. »Nikoli ni poslušal ne žene, ne mene, za bolj pametnega od ostalih se je imel….«

Urban se najbolj spominja dne, ko je v faro prišel nov župnik. Bil je starejši in farani so se jezili, da so ga k njim poslali umret. Prej so imeli mladega in zalega, potem pa ga zamenja ta stari »kripelj«, so govorili. Niti to jih ni omehčalo, da je stanovanje v farovžu odstopil učiteljskemu paru, ki se je do predtem stiskal v eni sami sobici. Bog ve kakšne namene ima, so ga opravljali.

»Naša mama je bila bolj odločne sorte. Kar k nam ga bomo vzeli na hrano, saj je še nekaj prostora za mizo, je dejala in po maši stopila k njemu v zakristijo. Tako se je zgodilo, da je najprej sedel z nami za mizo, potem pa je, po eni hudi pljučnici, dobil še sobo, v katero je navlekel toliko šare, da je ostalo v njej komaj kaj prostora za posteljo in osebne stvari.»

Urban in Gregor še nista hodila v šolo, tako da sta se mami in župniku kar naprej motovilila pod nogami. Kadar je bil doma, seveda. Rad je hodil med ljudi, pomagal je pri košnji, in če se je le dalo, je zapregel konja in se odpeljal v mesto.

»V času moje mladosti šola še ni bila obvezna, » nadaljuje Urban.

»Posebno meni ni dišala. Bil sem bolj trde glave, drugačen od Gregorja, ki si je zlahka zapolnil vse, kaj je slišal. Raje sva se podila po gmajni kot po šoli, kjer so učitelji metali krede v naše glave in nad nami vihteli palico. Nekega dne se je župniku le posvetilo, da sva z bratom »preveč« doma.

Pri kosilu je previdno načel to temo. Oče se je  izgovoril, da se za pridne roke ne potrebuje še polna glava, mama pa je zamomljala, da se ji zdi, da sva za učenosti vseh sort še premajhna.

Ju bom pa jaz učil, se je ponudil župnik in ob tej »ponudbi« sta tudi starša utihnila. Ne morem povedati, s kakšnim nelagodjem sem naslednji dan, po južini, stopil do njega. Brat je že sedel na nekem stolu, zame pa je zmanjkalo prostora in sem se usedel kar na gola tla, kjer me je hitro začelo zebsti . Kar stoj, da ne boš dobil »volka v rit«, mi je dejal župnik, ko nama je začel razlagati, kaj pomeni posamezne črke. Brat ga je poslušal z odprtimi očmi, jaz pa sem  prodajal zijala in se čudil navlaki, ki jo je bilo polno od stropa do tal. Šola, še manj pa branje in pisanje, me  ni prav nič zanimalo.  Brat je bil drugačen. Napeto je poslušal, jaz pa sem izkoristil prvo priložnost in sem se izmuznil iz sobe.«

»Bilo mi je vseeno. Več mi je pomenilo, ko me je oče pohvalil, ko sem mu pomagal, kot to, da bi se naučil brati in pisati. Računanje mi je šlo bolj v glavo. Vse sem znal na pamet sešteti in odšteti. Tudi številke sem poznal, še celo rimske. Za birmo sem dobil uro in nerodno bi bilo, če ne bi znal  »prečitati«, koliko je ura.«

Čeprav je župnik velikokrat »vzel v roke« mamo, ni nič pomagalo. Oba otroka sta bila še kako koristna pri domačih opravilih in na kraj pameti ji nikomur padlo, da bi otroke pošiljala v redno v šolo, še manj pa, da bi šel Gregor študirat. Ko bi vi vedeli, kolikokrat so pri kosilu sedeli v smrtni tišini, ker so se bali zameriti župniku! Starša sta bila ravno prav trmasta, da nista hotela popustiti. Urbanu je bilo všeč, da  sta bila oče in mama na njegovi strani. Vedel je, da bo tako in tako moral iti kam za hlapca, ko bo prišel čas za to. Tako kot so šli starejši bratje in ena sestra.

Ko se je to res zgodilo, mu je bilo hudo. Imel je komaj dvanajst let, a so mu že govorili, da je iz majhnega drobnega fantiča postal velik in močan možak. Znal je uporabljati pesti in če se je le dalo, je gledal za dekleti.

»Vse so mislile, da sem starejši kot sem bil v resnici. To se mi je zelo dobro zdelo. Ko sem na skednju ležal z ostalimi hlapci, sem se tudi marsičesa navadil. Poučili so me, kako se na najlažji način dobi žensko, kaj je potrebno narediti, ko se ji približaš.  Najbolj pa me je šokiralo, ko so mi povedali, kam moram  dati » ta malega«.  Nekako sem bil prepričan, da to počnejo samo biki v hlevu…..« 

In tako si je Urban nabiral izkušnje med hlapci in deklam. Marsikaj, kar je prišlo na njegova ušesa, ga je čudilo, samo nekoč je bilo življenje pač tako, da se starši s kakšno spolno vzgojo niso ukvarjali. Krajšo je potegnil brat dvojček  Gregor, ki so ga, kljub veliki jezi župnika, prav tako poslali služit. Krhek deček za življenjske napore ni bil ustvarjen.

»Nekoč ga je gospodar našel spečega v senožeti, kjer bi moral kositi praprot. Ustrašil, da je otrok umrl. Nazadnje se je izkazalo, da se ga je le napil in obležal. Takoj ga je poslal domov in zagrozil, naj »nedoraslih ščenet« ne pošiljajo služit. Da bo razbobnal naokoli, če ga starši ne bodo upoštevali. To je bila bratova zmaga, saj so ga, potem ko ga je oče premlatil kot psa, dali v šole. Župnik je bil ponosen na svojega učenca in žalosten ob misli name, kajti še zmeraj se nisem naučil ne brati ne pisati!«

Urban je bil dober delavec. Povsod so ga radi imeli in tudi sam je rad zavihal rokave še, potem ko to ni bilo več treba. Le pri dekletih ni imel sreče. Zmeraj se je tako obrnilo, da mu je dekle speljal kdo drug.

»Pa še nekaj je bilo.  Hlapci, s katerimi sem spal na skednju, so velikokrat ušpičili kakšno mastno.  Tako so nekoč napili neko starejšo žensko iz vasi, ki je bila bolj kratke pameti. Eden od hlapcev  jo je privezal na tla, mene pa sta dva držala, da sem moral gledati, kako sta se onegavila z njo.  Bilo je tako grdo in prostaško..meni pa je bilo komaj dobrih štirinajst let…

Od takrat naprej mi je šlo zmeraj na bruhanje, ko sem pomislil, da bi moral s kakšno žensko imeti »kaj več«…

Pa tako so mi bile všeč…

Rad sem jih osvajal. Toda, saj veš, kakšen ste ženske..

Rade imate tudi »tisto«, ne samo besede..

Ko je bilo pa treba pokazati, koliko me je v hlačah,  ni bilo nič več z  menoj.

Po vasi so začeli govoriti, da sem ''šamar'', ker nisem bil za nobeno rabo…

Ni mi bilo lahko. Še bolj sem se vdal delu, garal sem kot žival.  In se počasi staral. Vsi moji vrstniki so bili že poženjeni, imeli so družine, le jaz sem bil sam in še zmeraj le hlapec. To me je po eni strani zelo žrlo. Nisem bil ustvarjen za samsko  življenje. Zvečer bi se rad stisnil h kakšni ženski in tam zaspal. Ne pa, da sem poslušal pijansko smrčanje hlapca s katerim sva, edina, ostala na kmetiji. Ostali so vsi našli delo v fabrikah. »

Potem je vmes posegla usoda.  Domači sin se je pri spravljanju lesa usodno poškodoval, obležal v postelji in čez kakšnega pol leta zaradi poškodb tudi umrl. Vdova je ostala s tremi otroki, sama, brez prave pomoči, kajti možev oče je bil že star, betežen in tašča je bila že  nekaj let pokojna.

»To so bili časi, ko delo na kmetiji ni bilo nič vredno. Ko je država skušala na vse možne načine uničiti kmeta. Ženska je delala noč in dan, da kmetija ne bi propadla. Otroci so bili še majhni in nebogljeni. In tako je naneslo, da se je v težavah začela obračati name za nasvet. Bil sem že dolgo pri hiši, marsikaj sem vedel, znal sem se obrniti, bil sem zaupanja vreden, nisem bil vdan pijači tako kot veliko drugih možakarjev, ki so začeli »letati« okoli nje.

Med nama se ni razvila ljubezen, še zdaleč ne. Preveč sva se poznala. Bolj je bila to nuja, potreba, da kmetija še bolj ne propade kot je že. »

Urban in Cilka sta si delila skrbi že kar nekaj let, preden ga je  ona, zelo previdno, vprašala, če se hoče poročiti z njo. Da ji je začelo presedati, ker ju ljudje opravljajo in vlačijo po zobeh, mu je dejala.  Urban je bil kar malo presenečen. Navsezadnje je bil le hlapec, pa še starejša je bila od njega.

Nič ni razmišljal. Pristal je.

Pa sva se zmenila. Da posvojim njene otroke, pa da imava potem  tudi še kakšnega. Čisto po »trgovsko« sva se menila. Kot ženska me sploh ni privlačila. Toda v »sili še pes muhe žre«

Zakon, ki na začetku ni veliko obetal, se je izkazal kot zelo dober. Ona je rada ukazovala, imela vse pod komando, Urban pa je rad ubogal. Tudi v postelji je bila taka, ozdravila ga je celo strahu pred ženskami. 

»Oba sva rada počela »tiste reči«, » se pohvali.  »Samo da prej za to nisva vedela.  Kar vroča sva bila,  pa nama ne bi tega nihče prisodil. Znala se je obrniti, mrha, čeprav je bila več kot deset let starejša od mene.

Trije otroci so se nama rodili, vsi so šli študirat, pa nobenega ni bilo sram, da njihov oče ni znal drugega kot napisati svoje ime.

 Tudi Cilkini prvi otroci so se dobro znašli v svetu. Le bolj daleč živijo. Eden je šel v Ameriko, potem pa je še ostala dva potegnil za sabo. Zdaj, ko so upokojeni, se z družinami vračajo domov in poleti je hiša polna. Eni so že po večkrat oženjeni, prepričujejo me, da to za Ameriko ni nič takega. No, kaj bi rekel,  morda res ne, a da prideš na počitnice tudi z bivšo ženo, ne, tega pa ne morem sprejeti….«

»Najbolj me je veselilo, da so me pastorki imeli radi, da so mi rekli oče. To mi je veliko pomenilo. Kljub temu, da so bili študirani, jaz pa le navaden hlapec. Zgleda, da sem jim bil dober oče, vsaj pravijo mi tako…«

»Bil sem tudi dober mož. Ni bilo vroče ljubezni, toda bilo je spoštovanje. Čeprav me je rada komandirala, sem jo imel rad. Ona pa mene, » zaključi Urban. In ko me pogleda, vidim solze v njegovih očeh.

Kot da bi se spomnil, da je ni več, da je ostal sam, da je že hudo bolan.

»Pravzaprav se veselim ure, ko se ji bom pridružil v nebesih,« je še dodal in mi ob odhodu še zmeraj zelo krepko stisnil roko.

 

 

 

 

 

 

 Fotka je najdena : https://www.vzajemnost.si/clanek/174164/o-otrostvu-ki-ga-ni-bilo/