Če ba un zmagu, bam še jest.

 

Ob prebiranju zgodb iz vseh 3 knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, lahko spoznamo, da je bilo v polpretekli zgodovini veliko ''Rogličev'' tudi med našimi predniki. Kaj vse so počeli, da bi preživeli!

Veliko spoštovanja čutim do slehernega med njimi!
**
Ena od sogovornic je imela majhno punčko pa nobenega varstva. Prosila je mojstra, če jo lahko pripelje s seboj na šiht. Zasmilila se mu je.
V delavnici je bila v kotu velika miza, na tej mizi je Anika spala na razprostrti deki. Vse popoldne se je igrala s sosedovimi otroki, zato je bila mirna in utrujena.
Poleg napornega dela na šihtu je skoraj vsak dan hodila pomagat tašči na kmetijo. Ni ji mogla odreči. Bila je vdova še iz prve svetovne vojne s sedmimi otroki. Kadar sta delali skupaj, jo je večkrat prosila, naj ji kaj pove o tastu. Takrat se je le zasmejala in namesto da bi kaj povedala, je zapela:
»Po hribih je ivje, po dolinah pa mraz,
o, kje si moj dragi, o, kje sem pa jaz?«
**
Bilo je obdobje, ko se je cement lahko kupil le na bone, ki so jih dobivali kmetje, ki so oddajali svojo živino. Tilki jih je priskrbel stric iz Gorenje vasi. Prinesel jih ji je s kolesom, že zarana, pred šesto uro. Prikolesaril je med nevihto, zato se je dež kar zlival z njegovega klobuka in suknjiča. Bil je blaga duša.
A cementa še ni bilo dovolj. Poizvedovala je vsepovsod in nekega dne je izvedela, da ga je mogoče dobiti v Idriji. S prijateljico sta se podali peš čez hrib, in to v trdi noči. Vsaka je s seboj nosila petrolejko, da ne bi zatavali in se izgubili. Prepoteni, lačni in na smrt utrujeni sta prispeli v Idrijo in na srečo nista bili prepozni za cement.

**
''Bil sem zelo radoveden otrok. Imel sem komaj osem let, ko sem se ponesrečil. V letih po vojni je bilo orožja, kolikor hočeš. Bomba mi je eksplodirala v roki … Od takrat je postala tema moja usodna prijateljica.
Veliko časa sem preživel v bolnišnici. Strah, ki se mi je zalezel v kosti, mi ni dal miru.
Na železniški postaji v Ljubljani je bilo uskladiščenega veliko orožja. Ljudje so v evforiji radi streljali. Nekoč je prišlo celo do eksplozije. V trenutku je bila postelja polna razbitega stekla. O, kako me je spet postalo strah.
Številne operacije mi niso vrnile vida. Zato sem spet moral oditi v Ljubljano, tokrat v šolo. Tam sem bil med sebi enakimi. Kmalu sem se naučil, kako z eno roko zavezati čevlje. Ni bilo dolgo, ko sem se z eno samo roko zapeljal po ograji stopnišča.
Živel sem v internatu, imeli smo dnevni red, ki je vključeval tako šolo, ročna dela, pevsko vzgojo, učenje in prosti čas. V razredu nas je bilo največ pet. Bili smo iz različnih krajev. Nekateri so jokali, ker jim je bilo dolgčas; jaz sem bil še kar trden. Rad sem igral šah, le pri risanju so učitelji z mano izgubili potrpljenje.
Domov sem se vračal le za večje praznike in na počitnice. Prometne zveze so bile slabe, avtobusi so bili takrat prepolni. Od začetka je prihajala pome mama, potem, v višjih razredih osnovne šole sem se znašel, kakor sem vedel in znal.''

**
O tem, v kakšnem pomanjkanju in odrekanjih je gradila domove povojna generacija, bi lahko napisali romane, vendar bi bilo v besedah težko ujeti trpljenje in garanje tistih, ki so na tem področju v Žireh orali ledino. Skupno jim je bilo to, da so bili v glavnem šuštarji, ki so drug drugemu dajali korajžo, pogum in voljo.
Njihovo geslo je bilo: Če ba un zmagu, bam še jest.

**
''V zakonu sem bila komaj pol leta, ko mi je moža ubila smreka. Njegovi starši so naredili vse, da so me nagnali od hiše. Sprva sploh nisem hotela oditi, potem pa mi je tašča zagrozila, da mi bo podtaknila šmarnice, ki so bile smrtonosne, pa bom umrla in nihče ne bo vedel, zakaj.
Dan pred Svečnico sem se brez vsega, le z majhnim kovčkom, usedla na delavski avtobus in se odpeljala proti Vrhniki, od tam pa sem v Ljubljano pešačila. Vsa izmučena sem vstopila v prvo gostilno in jih prosila za kos kruha. Nagnali so me. Šele pod večer se me je usmilil gostilničar Nace. V zameno za krožnik ričeta sem mu ves mesec pomivala posodo.
Bila sem pridna in tudi trmasta, opazil je, da ima od mene veliko koristi.
Zvečer, ko sem se zavlekla v svojo kamro, sem mu po kratkem počitku likala prte.
Potem so mi povedali, da se lahko zaposlim v Litostroju. Četudi je bilo delo bolj moško kot žensko, sem pristala. Posteljo sem našla v samskem domu. Naivna, kot sem bila, so me že prvo noč okradli. Še dobro, da sem skrila težko prigarani denar pod spalno srajco, na prsi.
Pri 24-ih sem zaradi delovne nesreče izgubila tri sprednje zobe. Za nove sem potrošila vse prihranke.
Vseeno mi je nekaj dinarjev zmanjkalo. Pa sem lepo prosila zobarja, če jih lahko odslužim s pospravljanjem njegove ordinacije. Privolil je.
Tako sem postala čistilka v Zdravstvenem domu. Pridna, zelo pridna si, so mi govorili.
Nekoč me je prešinilo: 'Če sem res tako pridna, zakaj se ne vpišem v večerno šolo?'
Šola za zobno asistentko je bila takrat le dvoletna. Zaključila sem jo z odliko!
Nadrejeni zobozdravnik mi je našel službo v nekem drugem Zdravstvenem domu.
Bila sem presrečna! Nič več nisem imela razpokanih dlani, polomljenih nohtov, sklonjenih ramen zaradi utrujenosti.
Po treh letih sem prihranila lepo vsoto denarja.
Našla sem si enosobno stanovanje, ki sem ga opremila z lastnimi prihranki.
Pomislite: z lastnimi prihranki!
'Tako si pridna in pametna, zakaj se ne vpišeš na kakšno višjo šolo?' mi je predlagala kolegica, ki je delala v laboratoriju.
Oklevala sem. Toliko zaupanja vase še nisem imela.
A me je le pregovorila.
Pri 39-ih sem diplomirala in postala magistrica farmacije.
Upokojila sem se kot vodja enote z 134 zaposlenimi.''