Vsi sveti, 2020

-





Starejši, kot smo, bolj verjetno je, da postane 1. november, Vsi sveti, kot mu še zmeraj rečemo, dan posebnih spominov.
Srca se dotakne preteklost in to v tistem delu, ko so še živeli nam ljubi posamezniki.
No, lahko pa tudi tisti, ki so nam povzročili nemalo gorja, pa se nam je oddahnilo, ko so izgubili bitko z življenjem.
**
O smrti nihče ne mara več kot toliko razpredati. Nekoč so jo imeli za veliko bolj ''naravno'' kot danes.
Je pa vprašanje, na katerega ne vem odgovora, kako bo nanjo gledala generacija, ki se preko računalniških igric nenehno sooča z ''ubijanjem''. ...
**
Nekoč so imele ob smrti pomembno vlogo t. i. ''vaharice''. Vahtarjev je bilo menda bolj malo, to pa zato, ker so bili moški menda na tem področju bolj cagave sorte.
Nekaj ''vahtaric'' sem osebno poznala, od njih pa sem slišala kup zanimivih zgodb, nekatere med njimi so bile že na meji verjetnega.
**
Johana mi je povedala o treh mrličih, na katere je pazila, ki so po nekaj urah, ko so bili že položeni na pare, enostavno oživeli, vstali in potem živeli še vrsto let.
**
Nekateri pokojniki, ki niso pred smrtjo dobili odveze, so še na parah ''prosili'' zanjo. Bili so tudi takšni, ki so se v dneh okoli 1. novembra ''vračali'' in strašili svoje bližnje.
**
O odnosu do smrti sem veliko pisala tudi v svojih treh knjigah. Lahko jih naročite preko povezave

Odnos do nje se mi je pogosto zdel zelo krut in brezsrčen. Če se je kdo ponesrečil sredi največjega dela, denimo košnje, so za vsak slučaj že vnaprej pripravili pare, da se s temi ''malenkostmi'' ne bi obremenjevali, ko bi duša zapustila telo. Tak, zelo znan rek je bil: ''Če bo močan, bo preživel, če ne, naj pa umre.''
**
Veliko sem pisala tudi o nasilnih smrtih. Tudi teh ni bilo malo. Na kmetih so, na primer, nezaželene otroke, ki so umrli nasilne smrti, zakopavali v gnoj, v mestih pa so jih zavili v krpe, položili v škatle in zazidali v steno.
**
Johana je tudi povedala, da so bila redka ''vahtanja'', ko se domači- zlasti v premožnejših družinah- ne bi na smrt sprli.
Pogosto so pele pesti, lahko pa je tekla tudi kri. Redkokatera delitev premoženja je bila tako poštena, da bi tudi po očetovi (materini) smrti svojci ostali v prijateljskih odnosih.
**
Kot zanimivost …
Ljudska duhovitost tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za nekoga, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali:
»Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!«
Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: tudi lobanjo so razžagali. Vsak pogreb je vodil duhovnik.
Res pa je, da so bili berači pokopani posebej. Ali drži, da njihov del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Med njimi je bil v Žireh pokopan tudi neki Rus, ki ga je pokopal pop.
Kjer zdravnika v kraju še ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj sape. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.
Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.
Za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.
**
Preživite današnji dan v miru, zbranosti, v prijetnih spominih na tiste, ki so vam bili blizu, pa jih danes ni več med nami. ❤️❤️❤️
Slika lahko vsebuje: oblak, nebo, somrak, na prostem in narava
Barbra Drnač, Pavla Žuman in 5 drugih oseb

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več