Vsi sveti, 2020

Starejši, kot smo, bolj verjetno je, da postane 1. november, Vsi sveti, kot mu še zmeraj rečemo, dan posebnih spominov.

Srca se dotakne preteklost in to v tistem delu, ko so še živeli nam ljubi posamezniki.

No, lahko pa tudi tisti, ki so nam povzročili nemalo gorja, pa se nam je oddahnilo, ko so izgubili bitko z življenjem.

**

O smrti nihče ne mara več kot toliko razpredati. Nekoč so jo imeli za veliko bolj ''naravno'' kot danes.

Je pa vprašanje, na katerega ne vem odgovora, kako bo nanjo gledala generacija, ki se preko računalniških igric nenehno sooča z ''ubijanjem''. ...

**

Nekoč so imele ob smrti pomembno vlogo t. i. ''vaharice''. Vahtarjev je bilo menda bolj malo, to pa zato, ker so bili moški menda na tem področju bolj cagave sorte.

Nekaj ''vahtaric'' sem osebno poznala, od njih pa sem slišala kup zanimivih zgodb, nekatere med njimi so bile že na meji verjetnega.

**

Johana mi je povedala o treh mrličih, na katere je pazila, ki so po nekaj urah, ko so bili že položeni na pare, enostavno oživeli, vstali in potem živeli še vrsto let.

**

Nekateri pokojniki, ki niso pred smrtjo dobili odveze, so še na parah ''prosili'' zanjo. Bili so tudi takšni, ki so se v dneh okoli 1. novembra ''vračali'' in strašili svoje bližnje.

**

O odnosu do smrti sem veliko pisala tudi v svojih treh knjigah. Lahko jih naročite preko povezave

https://goo.gl/1qx5mf

Odnos do nje se mi je pogosto zdel zelo krut in brezsrčen. Če se je kdo ponesrečil sredi največjega dela, denimo košnje, so za vsak slučaj že vnaprej pripravili pare, da se s temi ''malenkostmi'' ne bi obremenjevali, ko bi duša zapustila telo. Tak, zelo znan rek je bil: ''Če bo močan, bo preživel, če ne, naj pa umre.''

**

Veliko sem pisala tudi o nasilnih smrtih. Tudi teh ni bilo malo. Na kmetih so, na primer, nezaželene otroke, ki so umrli nasilne smrti, zakopavali v gnoj, v mestih pa so jih zavili v krpe, položili v škatle in zazidali v steno.

**

Johana je tudi povedala, da so bila redka ''vahtanja'', ko se domači- zlasti v premožnejših družinah- ne bi na smrt sprli.

Pogosto so pele pesti, lahko pa je tekla tudi kri. Redkokatera delitev premoženja je bila tako poštena, da bi tudi po očetovi (materini) smrti svojci ostali v prijateljskih odnosih.

**

Kot zanimivost …

Ljudska duhovitost tudi ob pogrebih ni mirovala. Tako so za nekoga, ki je bolj poredko hodil v cerkev, ob smrti pa so zapeli vsi zvonovi, dejali:

»Nikoli ni šel v cerkev, potem pa je zvonov premalo!«

Berači so imeli zelo skromen pogreb. Velikokrat so umrli zapuščeni v kakšni štali, na kozolcu ali ob poti. Praviloma je zmeraj prišla tudi komisija, da je naredila obdukcijo kar na licu mesta. Očividci se še spominjajo, kako so to delali: tudi lobanjo so razžagali. Vsak pogreb je vodil duhovnik.

Res pa je, da so bili berači pokopani posebej. Ali drži, da njihov del pokopališča ni bil blagoslovljen, je težko reči. Med njimi je bil v Žireh pokopan tudi neki Rus, ki ga je pokopal pop.

Kjer zdravnika v kraju še ni bilo, je bil mrliški oglednik mežnar. Umrlemu je potolkel po prsih, da je slišal, kako zadoni, pred usta mu je nastavil ogledalo, da je videl, če je še kaj sape. Nekoč ga je neka ženska, ki ji je umrl nezakonski otrok, prosila, naj potrdi smrt brez pregleda, pa se ni dal podkupiti.

Včasih so v neposvečeno zemljo zakopavali tudi samomorilce in tiste, ki so to izrecno želeli.

Za mamo so žalovali in nosili črna oblačila eno leto, za očetom pol leta manj, za brati in sestrami pa tri mesece.

**

Preživite današnji dan v miru, zbranosti, v prijetnih spominih na tiste, ki so vam bili blizu, pa jih danes ni več med nami.

7Barbra Drnač, Pavla Žuman in 5 drugih oseb