Ljubi so mi ljudje, ki zlepa ne omagajo!

 

PONEDELJEK, 26. OKTOBER 2020

Odraščala sem v času, ko je bilo treba starše brezpogojno ubogati. Če jih nisi, je pač sledila kazen. Včasih bolj, včasih manj boleča.

Potem so prijokali na svet moji otroci. Ko so zlezli iz plenic, in ko so začeli s trmo, kljubovanjem in nasprotovanjem uveljavljati svojo voljo in svoj prav, so bili, vsaj zame, težki trenutki. Naj jih ''spravim v red'' na način, ki sem ga bila deležna sama, ali naj se z njimi več in pogosteje pogovarjam?

Enako vprašanje se je pojavilo pri vnukih. Kako jim dopovedati, da obstajajo pravila, ki se jih ne pri babi ne sicer v življenju ne sme kršiti?

Ko se oziram okoli sebe, se mi zdi, da je svet ne neki prelomni točki v nedavni preteklosti ''pozabil'' odrasti.

Kako ljudem dopovedati, da lahko pridemo do cilja varneje, brez večjih prask, če se, ko smo potisnjeni ob zid, čemu tudi odpovemo?

Zdi se, kot da s(m)o danes tudi odrasli še zmeraj otroci, ki hočemo in zahtevamo imeti vse, za kar se nam zdi, da nam pripada.

Še sama ne znam prešteti vseh, ki so mi prav o tem, o odpovedovanju, pripovedovali najbolj pretresljive zgodbe.

*

Karmen je ena bolj znanih slaščičark. Pri štiriindvajsetih je zbolela za sladkorno boleznijo. Naj se odpove svojemu poklicu, ki jo je vsak dan, od jutra do večera mamil v skušnjavo? ''Bilo je peklensko, a sem zmagala!'' mi je povedala. Na dan oblikuje vsaj deset tort in speče na tone piškotov, a enega samega ne vtakne v usta.

*

Simona se je po hudi prometni nesreči morala ponovno naučiti govoriti, jesti, hoditi…Ni bilo lahko, ker tudi pri starših, s katerimi je živela v osmem nadstropju stolnice, ni našla opore. Še bolj kot ona, so tarnali, kaj bo, če bo, zakaj bo, kaj naj s takšno invalidno hčerko, kdo bo skrbel zanjo, mi tega nismo sposobni, trpelo bo naše delo, kariera…

Njihovo jamranje jo je ubijalo telesno in psihično. V navalu nemoči je zaužila celo škatlico maminih tablet ''za živce''. V bolnišnici, kjer so ji izprali želodec, si je nekaj časa delila sobo z nuno, ki je doživela zlom zaradi nerazumevanja staršev, ker je izstopila iz svojega reda.

Druga drugi sta si dajali oporo. Najteže je bilo, kako se znova naučiti hoditi. Bolečine, ki so spremljale vsak njen korak, so bile zelo hude. To so bili časi, ko še ni bilo fitnesov, ko so si takšni, kot je bila Simona, lahko pomagali le sami. Če so bili, seveda, močni, vztrajni, odločni in trmasti.

Nuna je danes priznana v svoji stroki, Simona teče maratone. Njeni starši pa še zmeraj čepijo v osmem nadstropju in jamrajo.

*

Bilka se je po poroki preselila na možev dom. Kot mestno dekle, ki je komaj znalo pospraviti za seboj, se je moralo čez noč spoprijeti s številnimi izzivi, ki jim sprva ni bila kos.

Tašča in tast do nje, žal, nista imela veliko usmiljenja. A na poti je bil že tretji otrok. Naj vse skupaj pusti in se vrne domov? Na fakulteto, kjer je njeno delovno mesto verjetno zasedel že nekdo drug?

Kaj hujšega, kot se naučiti premagovati lastne predsodke in predsodke drugih!

Ni bilo lahko! Mož je imel preveč dela, da bi ji zmeraj, ko je tašča- njegova mama- našla svojih ''pet minut'', da ji je pila kri, stal ob strani.

V naslednjih sedmih letih sta s skupnimi močmi obnovila domačijo, se usmerila v bolj moderno kmetijstvo, vzgajala pet otrok, pa še našla čas za družabne dejavnosti. Kljub polenom pod nogami! Saj veste, nekatere tašče so od hudiča!

''Vse se da, če se hoče!'' še danes trdi moja sogovornica.

*

V maju, leta 2006, sem v Utripu objavila Maričino zgodbo. Redke so ženske, ki jih tako občudujem, kot njo. Zmeraj mi je za vzor: pokončna, dobrega srca, vztrajna, odločna, zlata ženska. Nikoli je nisem slišala reči ''ne'', ali pa ''to se ne da''. ''Treba je probat!'' je rada rekla.

*

Marica Albreht je duša žirovskega klekljanja. Vzgojila je že cel kup rodov, ki bodo ohranjevali to obrt tudi za zanamce.

S petimi leti je bratoma že mežljala klekeljne. Pri hiši je bilo veliko otrok in zato so se tudi fantje učili domače obrti.

Sama je bila sedma po vrsti, prvo dekle v hiši. Tudi pri sosedovih so bili sami fantje in tako je naneslo, da je odraščala bolj po »moško«.

Da bi imeli mir pred njo, so ji dovolili, da je šla vprašat učiteljico Angelco Jesenko, takratno učiteljico klekljanja, če lahko pride v klekljarsko šolo.

» Vidim se, kako sem odskočila, da sem dosegla zvonec. Ko pride učiteljica na vrata, me začudeno pogleda, češ po kaj sem prišla k njej. Razložim ji, in ko mi prikima, dirkam domov ter že na pragu kričim, da grem v šolo. Bratom se je oddahnilo, zdelo se jim je, da je že skrajni čas, da se me »rešijo«.

Ko sem bila večja, sem že hodila tudi na tekmovanja. Določene vzorčke sem klekljala kar doma. Mama mi je rekla, da si bom s klekljanjem lahko sama služila dinar. Takrat so bile ženske bolj ali manj odvisne od moške dobre volje, koliko jim bo dal za sproti. Med počitnicami sem nabirala borovnice, zvečer pa še sedela ob punkeljnu.«

Angelca, njena učiteljica, je bila zelo preprosta ženska. Dobro se spominja, da ji je en dan v tednu prihajala pomagat učiteljica iz Železnikov, ki je imela dolge, rdeče, nalakirane nohte. Dekletom se je zdela velika gospa in so jo občudovale. V razredu je bilo veliko otrok. Angelca jih je tudi vzgajala. Nekoč je Marica vsaj petkrat prosila, če lahko gre na »straniše«. Pritrdila ji je, a šele, potem ko je pravilno izgovorila ''stranišče''.

Včasih so bili učitelji v šoli po cele dneve. Angelca je Marici zelo zaupala, zato jo je večkrat prosila, naj ji gre domov pristavit krompir. Nekoč se ni pravočasno vrnila v šolo,zato je Angelca odhitela domov, ker se je zbala zanjo. Pa ni bilo hudega: le pes - jazbečar jo je zagrabil in ji ni dovolil, da bi se premaknila niti za las.

Marica pripoveduje: »Zmeraj sem govorila, da bom učiteljica. Ko je mama to slišala, se je nasmehnila in rekla, da bom morala še veliko naklekljati, da se bo to uresničilo. Najprej sem šparala denar za kolo, s katerim sem se iz Žirov, preko Smrečja vozila v Ljubljano. V Italiji sem ga kupila za 37.000 dinarjev, kar je zneslo dvajset štipendij.

V Ljubljani sem stanovala pri 80-letni mamini teti. Obe sva spali na ozkem divanu. Imela je majceno sobo z oknom, skozi katero ni nikoli posijalo sonce. Kuhali sva na koharčku, ogrevanja ni bilo. Bilo je težko, vendar sem preživela. Ko sem ob večerih klekljala, je teto motilo, zato sem se splazila na podstrešje, kjer sem, zavita v deke, nadaljevala z delom. Zjutraj sem na triciklu raznašala mleko. Jedla sem v delavski menzi na Miklošičevi. Dokler sem imela denar. V trgovini sem po navadi kupila kruh in ga jedla. Ko sva šli s sošolko po ulici, mi je ukazala, naj neham jesti, ker jo je bilo sram iti z menoj. Domov sem prišla le trikrat na leto. Na Trebiji sem čakala, da je prišel kakšen voz in sem se ga prijela za zadnji del, da mi ni bilo treba goniti po klancu čez Fužine.«

Mama ji je za popotnico zmeraj spekla kruh, dala ji je tudi krhlje in suhe hruške. Doma pa ji je skuhala zelje, ki ga imam še danes najraje.

Marica je obiskovala Oblikovalno šolo, ki je izobraževala učitelje praktičnega pouka. Za diplomo je morala zrisati prt, v velikosti meter in pol. Na njem je bila upodobljena baročna Ljubljana z otroškim igriščem na sredi. Dobila je prvo nagrado in to na tekmovanju na Bledu. Šola je hotela ta prt zadržati, kar ji ni bilo prav. S pretvezo in po dolgih prerekanjih ga je dobila nazaj.

Ko se je, kmalu po diplomi, poročila in rodila hčerko, je nujno potrebovala pralni stroj. V eni od prodajaln v stari Gorici je svoj dragoceni klekljani prt brez težav zamenjala zanj...

Prvo službo je dobila na Otlici. Učila je v nižjih razredih, za povrh tudi klekljanje. Hčerko Branko je posadila na kolo in se družno vozili iz Žirov na Col in do Otlice preko bližnjic.

Tam ji je bilo zelo všeč. Žal v Žireh ni dobila službe, ker so bili doma verni.

S prvo plačo je poravnala dolgove, ki jih pridelala med študijem. Takoj, ko ji je kaj ostalo, si je kupila sladkarij, ki jih je oboževala! Njeni učenci v Otlici so ji po pouku velikokrat položili na mizo kaj sladkega, ker so vedeli za njeno pregreho.

Po več zelo napornih letih je končno dobila službo v Žireh, v vrtcu, ki je bil v finančnem razsulu. Ob vsakem deževju se je v stari hiši v kleti nabirala voda. Ena vzgojiteljica je sprejemala otroke, druga je v ajmarju nosila vodo iz kleti. Mežnarica je kuhala hrano za vse. Imeli so 70 otrok. To so bili časi, ko so otroci lulali in kakali v prave pleničke. Pogoji so bili nemogoči. Otrok je imel komaj kvadraten meter prostora. Potrebe so bile ogromne. Kljub prenatrpanosti sta vzgojiteljici sprejeli nove otroke, če je bila doma bolezen, smrt.

Še zmeraj pa je sanjala, da bi učila v klekljarski šoli.

»Pravili so, da učiteljica klekljanja na šoli ni tako upoštevana kot bi morala biti. Pa še otrok, ki bi se želeli učiti klekljanja, je bilo zelo malo, komaj 32. zavihala sem rokave in v enem samem letu podvojila število! Zelo kmalu smo imeli 145 učencev. Takrat se mi je kar oddahnilo. Delala sem v treh izmenah, vendar mi ni bilo odveč. Začelo nam je primanjkovati prostora, imeli smo pravi kaos. Druge učilnice pa nisem dobila. Nekako so mi dali vedeti, da bodo, potem ko grem v pokoj, šolo zaprli. Klekljanje naj bi bilo po takratni, socialistični miselnosti, dobro le za »stare babnice«. Ob tej misli me je zmeraj zabolelo pri srcu.

Po osamosvojitvi Slovenije, se je marsikaj spremenilo.

Eno najlepših obdobij njenega življenja je bilo, ko sta se spoznali z Mirno Logar, mladim dekličem. Pri petnajstih letih je deklica ravno preživela transplantacijo jeter v Hannovru. Rekli so ji, da ima pred seboj le še nekaj let življenja… Bila je izjemna, tankočutna, ljubezniva, polna veselja do življenja. Vsak četrtek jo je oče pripeljal v Žiri, v klekljarsko šolo. Vožnja je bila zanjo zelo naporna, zato ji je Marica predlagala, naj ''žirovske dneve'' preživi pri njej. Postali sta veliki prijateljici.

Mirnina prisotnost je bila dobra in poučna tudi za mlade klekljarice. Znala je začutiti druge ljudi. Žal je prezgodaj umrla. Z Marico se, žal, pred usodnim trenutkom nista poslovili. »Težko je sicer verjeti, » pravi Marica, »toda po njeni smrti je telefon večkrat zvonil…Na ekranu je bilo izpisano Mirnino ime, a z druge strani pa ni bilo nobenega odgovora…..«

Marica je tudi sicer skrbela za tiste, ki so potrebovali pomoč. O tem ni nikoli govorila naglas, nikoli se ni hvalila.

Zmeraj, kadar vidim, kako je ljudem danes ''vse odveč'', se spomnim nanjo.

Svet bi bil veliko lepši, če bi ji bili vsaj malo podobni.