JUTRI 2052

Za uvod  si bom izposodila včeraj zvečer objavljeno pisanje Rosvite Pesek. Njena bilanca minulega tedna ni bila rožnata:'' Ponedeljkovo in petkovo vodenje Odmevov in v sredo snemanje prvega od štirih pogovorov z osamosvojitelji za oddaje #Slovenija30. 17 zmerljivih in sovražnih zapisov na Facebooku in v njegovih direktnih Sporočilih, 8 na Twitterju, ¾ strani v Mladini. Dobra novica - tokrat na družabnih omrežjih nisem zasledila napadalnih zapisov mojih sodelavk. Napoved? Grožnje se bodo gotovo ponovile avgusta, ko bodo na sporedu pogovori Slovenija30, morda pa že prej, če bo zmotil kakšen gost Odmevov. Recept za preživetje? Živim kot želva. Nosim oklep. Spoznanje tedna? Grobost je poskus Slabiča, da bi bil močan.'' Zavedam se – in to močno, da se ljudje v zadnjih 100 letih, ki jih po tej čustveni plati z vsemi dobrimi, srčnimi in tudi podlimi dejanji zelo dobro poznam – nismo dosti spremenili. Zloba, nerazumljivo sovraštvo, obnašanje, ki mej

Včeraj, ko je tudi pri nas treskalo in grmelo, sem ob ugasnjenem računalniku poslušala nek pogovor (še na kaseti), ki sem ga posnela okoli leta 1996. Recimo, da je bilo sogovorniku ime Jože. Rodil se je leta 1914, o življenju v prvi polovici 20. stoletja pa mi je povedal veliko zanimivosti in to s poudarki, ki so še kako pomembni tudi dandanašnji. Dejal je, da so bili tudi takrat med liberalci in klerikalci veliki razdori. Imeli so vsak svoje kulturno društvo, gledališko skupino, omizje v gostilni. Pogosto so se tudi stepli in trmasto vztrajali pri svojem ''prav''. Posledice takšnih razprtij niso bile prijetne, saj so drug drugemu nagajali, ko je bilo treba 6za kraj narediti kaj dobrega, recimo razširiti cesto, ki je vodila skozi vas ali do bližnjega – malo večjega kraja. Zanimiva pa je bila tudi razlaga o odnosu do denarja. O premoženju se včasih ni NIKOLI razpredalo ne na glas, ne po tihem. Ženske ga praviloma niso smele imeti, ker so menili, da bi potem moške

Ko sem danes brala kolumno Žige Turka o tem, kaj je zakonito in kaj prav, sem se spomnila na številne zgodbe, ki jih je zapisalo življenje včeraj in danes. Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače prinašajo številne usode ljudi, tistih, ki so v sebi začutili potrebo, da se izpovedo. Na skoraj 1400 straneh je zapisana t. i. ''intimna zgodovina'' Slovencev! Tudi v EU prostoru bi težko našli- če sploh- kakšno podobno zbirko izpovedi! Eriko (1952) sem obiskala v zaporu, kjer je prestajala triletno kazen. Do smrti je zabodla moža, sicer cenjenega in spoštovanega gospoda. Razlog: našla ga je, ko je posiljeval lastno hčerko. To, kar je storila, ni bilo po zakonu, bilo pa je edino prav, kar je v tistem trenutku šoka lahko storila. Marina (1957) je bila ena najbolj pravičnih učiteljic. Vsaj tako je trdila. Nekoč mi je razlagala, zakaj je nekemu učencu ob koncu leta zaključila štirico: ''Kaj me briga, če mu je ravno takrat umrla mama. Učenje je prvo!&

ZA BOLJ PESTRO POLETJE Pravijo, da Slovenci raje berejo tujo literaturo kot domačo. Morda. Včasih je treba tudi s ''poletno'' ceno knjig narediti  prijazen korak  do bralca! Predlagam vam, da posežete po eni od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ne bo vam dolgčas! V njih so resnične zgodbe, ki so se zbirale več kot 35 let in so unikatne v slovenskem prostoru! Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, za tiste, ki bi želeli izvedeti kaj več o intimi naših prednikov, o kateri do izida te knjige (2013) nismo vedeli skoraj nič. Druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje razkriva ''vzorce'', ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zaradi molka, ki je tako značilen za Slovence, trpijo tudi mlajši rodovi. Tretja knjiga ima podnaslov Moške zgodbe. Če jo boste podarile(i) svojemu partnerju, prijatelju, znancu, bratu, očetu ali dedu, boste naredili veliko veselja! Istočasno pa boste z njo bolje

Sobota, 4. julij 2020 V bistvu imam sebe za neko posebno redko vrsto zdrave, kmečke feministke, ki ima v sebi tudi gene ''nejevernega Tomaža''. Po drugi strani se kljub častitljivim letom še zmeraj rada učim. Zavedam se, da se največ naučim, kadar sem tiho in poslušam. 😋 Tako se je zgodilo tudi te dni. Z nekim gospodom, sicer polovico mlajšim, sva se zadebatirala o ''maminih sinčkih''. Pa ne toliko o tistih, ki se nikoli ne poročijo, temveč o onih, ki sicer skočijo v zakon, a  se kljub temu, kadar le morejo, vračajo k mami. »Pa veš, zakaj to počnemo?« me je vprašal sogovornik. Seveda imam svojo ''teorijo'', a sem ga prosila, da mi pove svojo. »Moški to počnemo zato, ker se lahko vsaj pri mami pošteno najemo,« mi je odgovoril. Potem mi je razložil, da je (tudi) on poročen sicer s krasno žensko, uspešno, takšno- s kariero, a kaj, ko pa je doma praktično neuporabna. Kuha on, pospravlja on, za otroke skrbi on. Moram ga pohvalit

Pogosto se dogaja, da si predstavljamo življenje ''nekoč'' kot nekaj zelo lepega, čistega, romantičnega, brezmadežnega. Kar pa sploh ni res! Seveda, tudi meni se zgodi, da se mi – ko primerjam danes z včeraj- ta ''včeraj'' zdi boljši, lepši. A potem ko dobro premislim, ko malo pobrskam po svojih in še kakšnih zapiskih, ko prisluhnem novi zgodbi, ugotovim, da še zmeraj velja tista misel .''Bilo je isto sranje, le drugo pakovanje''. Več zgodb pa si lahko tudi v času dopustov preberete v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače. *** Zanimiva se mi je zdela predvojna zgodba o izgradnji neke osnovne šole. Zaradi odprtja rudnika se je število sicer manjšega zaselka malodane podvojilo. Šolski prostori so bili raztreseni vse od župnišča pa do kočure, ki je bila na tem, da se bo zdaj zdaj podrla. Pa so sklenili župan in vaški pomembneži, da bo treba zgraditi novo. Prvi problem je nastal, kdo bo za novo šolo odstopil kos zemlje. P

Sem že v letih, ko se rada spominjam, kaj vse sem že počela v življenju.  :-) Tega ni bilo malo.... Vrsto let sem v Kašči, v Škofji Loki, pod okriljem knjižnice I. Tavčarja, vodila tako imenovane Sredine večere. Zadnjega pred približno desetimi leti. NIKOLI, ampak res NIKOLI nisem pomislila, s katerega političnega pola so moji gostje! Brigalo me je! In tudi oni niso nikoli pogojevali, ''čigava sem'', večina od vprašanih je takoj pristala! V cca 10 letih so se mi izneverili le dva ali trije iz kategorije ''zelo muhasti''. Nič hudega-obiskovalci mi niso zamerili- njim pa tudi ne. Omenjam le nekatere, ki sem se jih ta trenutek spomnila…. To so bili: Igralka Štefka Drolčeva, režiser Marko Nabršnik, Ervin Fritz, Vinko Möderndorfer, Alojz Rebula, Feri Lainšček, Jože Toporišič, Vlado Žabot, Gašper Tič z ženo Natašo, Tomaž Šalamun, diplomat Rudi Čačinovič, igralec Aleksander Valič, Milena Zupančič, Igor Omerza, Majda in Mojmir Sepe, Svetlana Makarovič, Ivan Sive