JUTRI 2052

Po socialnih omrežjih kroži zapis, da smo ''ženske nevidne žrtve kriz''. Nikakor se ne strinjam z njim! Ker zelo dobro poznam ženske, tako tiste iz 20. stoletja kot te- iz 21. stoletja, si upam reči, da je v večini od njih nagon po preživetju veliko močnejši kot pri moških.   Kaj vse so pretrpele naše babice, pa so- zanimivo- doživele visoko starost, večina med njimi je celo preživela svojega moža. Ne verjamete? Potem še nist e prebrali njihovih zgodb v Ogenj, rit in kače niso za igrače.❤️❤️❤️ Tudi ženske, ki so ustvarjale povojno Jugoslavijo, so bile močne! Če so se povezale med seboj, so bile tudi nepremagljive. To so bili časi, ko še ni bilo vrtcev, službe pa so bile še zmeraj prežete z izrazito patriarhalnostjo. Pomagale so si tako, da so druga drugi pazile otroke- med drugim. Znajdejo se tudi v aktualnem času. Ne vse- veliko njih pa! Danes je zelo poznan izraz ''mamin sinček'', namenjen pa je tistim mladim moškim,

Na peripetije, ki so nas doletele zaradi korona virusa, nismo bili pripravljeni.  Žal. Mnogi ljudje so se zato znašli v stiski.  Zbrala sem tri, štiri zgodbe meni ljubih sogovornikih, ki so mi v najtežjih trenutkih, ki jih v preteklosti ni bilo malo, dajali moč in mi bili za vzor! Preberite jih! ''Če so oni zmogli, zakaj jaz ne bi?!'' boste potem rekli. Njihove, precej skrajšane zgodbe delim z vami. Lahko pa jih preberete tudi v eni od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če bi jo želeli imeti doma, se lahko dogovorimo za ugodno ceno. pišite na mail jutri2052@gmail.com

Spominjam se nekaterih najtežjih trenutkov v življenju, ko je bilo tako brezizhodno, da bi najraje umrla. Ko so mi tisti, ki bi lahko kaj naredili, raje nanosili ne ''metre'' duhovnih knjig, si s tem umili roke in - odšli. Po svoje sem imela srečo, da mi je takrat, ko sem zbirala zgodbe in jih objavljala v Gorenjskem glasu kot Usode ( še danes jih ), voda tekla v grlo tudi zaradi pomanjkanja denarja. Strašno hudo je bilo: udarci so se vrstili drug za drugim, v denarnici pa je bilo komaj komaj za kruh. Ko se danes oziram nazaj, se zavedam, da sem morala zaradi neplačanih računov delati veliko več kot sicer! Ni šlo drugače, pa če mi je še tako jokalo srce. Pa hvala Bogu, da nisem čemela doma in se smilila sama sebi!   Tako sem lahko spoznavala posameznike, ki so se kalili še v težjih preizkušnjah, kot so bile moje. In so preživeli ter zlezli na zeleno vejo! In ko so bili na njej, so z lahkoto delili življenjske vzpone in padce z menoj. Njihove zgodbe

Tako majhen narod, pa toliko nekih kvazi, domišljavih in oholih elit, prepričanih, da so najboljši, samozadostni, zaradi trepljanja sebe in ''svojih'' preveč oholi, da bi se s komerkoli drugim resno pogovarjali. Bo sploh kdaj prišla streznitev in zavedanje, kako nebogljeni smo, če nismo povezani? Odraščala sem v času, ko smo bili sicer na papirju vsi ''enaki'', a v resnici ni bilo tako. Delili smo se na dve zelo močni kasti: na tiste, ki so verjeli v komunizem in na one, ki smo verjeli v Boga. V silni želji po boljšem življenju in po vsaj kakšnem privilegiju več, so tisti - iz druge skupine, pogosto zatajili svoje vrednote in se priključili prvi. Več kot toliko se nihče ni razburjal, razen morda takrat, ko je dotični lahko preko vrste prišel do novega avta, ko je njegov otrok vsako leto letoval v koloniji in podobno. A predniki so se med seboj vseeno družili, ne nazadnje so bili odvisni drug od drugega, če ne drugače, pa takrat ko se je pot

"Če je edina molitev, ki ste jo v življenju izrekli, "HVALA", to zadostuje." Zadnje dneve, kar vlada v Sloveniji obsedno stanje, imam pogosto vtis, da Slovenci ne znamo biti hvaležni. Pogrešam jo na vsakem koraku. Tudi pri tistih, ki jih Andrej Šter pripelje z vseh koncev sveta domov- pa v kamero ne slišim nobenega ''hvala''. Samo to, kaj je bilo narobe in kaj bi morali storiti drugače, da bi jim bilo bolj udobno. Škoda, da smo postali takšni- prav nemogoče zoprni. Ker imam čas, sem se lotila brskanja med starimi zapiski. Zanimalo me je, koliko je bilo te hvaležnosti nekoč- pri naših prednikih. Že pri prvih zgodbah, na katere sem naletela, mi je padlo v oči, kako pomembno mesto je imela beseda ''hvala''. Z njo niso opletali po dolgem in počez. Ko pa je bila izrečena, je imela veljavo! Zakaj je bila izrečena, pa nista pozabila ne tisti, ki mu je bila namenjena, ne oni, ki jo je izrekel. Lepo. Mimogrede. zelo podobno je se je

Za Nedelo sem prejšnji teden pisala o moški nečimrnosti. Škoda, da sem imela na voljo le 2400 znakov. Namreč: tudi o moški nečimrnosti bi se dalo marsikaj napisati! Anica me je po objavi v Nedelu poklicala in mi zaupala zgodbo svojega moža. Z leti je postajal plešast in to je bilo zanj nekaj strašnega. Tistih nekaj las, ki so mu še ostali, je pustil rasti in si potem- preden je odšel od doma- več kot uro urejal pričesko, žal pa se mu ni dalo dopovedati, da si je z drobnimi prevarami plešavost le še bolj poudarjal! Še v 70 -ih letih prejšnjega stoletja so mnogi moški prisegali, da jih daljši, lepo oblikovan noht na mezincu dela bolj seksapilne. Eden takšnih je bil tudi Evgen, ki se je celo postavil pred fotografa na način, da je desno roko držal v naročju, mezinec z daljšim nohtom pa mu je rahlo štrlel vstran. Da se je ''lepoto'' bolje videlo! Ciril je zelo rad skakal čez plot. V te namene je v avtu skrival nekaj spodnjic, s katerih je pozabil o

O mamah Mama je tista,   ki ima veliko srce,   v katerem je prostora zame,   za očka in za sestrico. Mama ima toplo dlan, ki mehko poboža, ko priteče solza na plan. Mama…kaj je še mama? Mama je droben nasmeh in poljub, ko me je strah teme,   ko se sence plazijo pod posteljo   in mi nagajajo. O, ja, mama je tudi nagrbančeno čelo, če sem poreden in če nagajam. Mama se ne boji zdravnika, in dimnikarja in policaja. Sploh so mame bolj korajžne kot očetje, res! Mama je tudi kuhinja,   ki diši po piškotih, čokoladnem pudingu. Mama je… no, ja: odnesi smeti in pospravi posteljo, vstani, pojdi spat, umij si ušesa in obraz. Včasih je res tečna mama! In kaj je še lahko mama? Ne boste verjeli! Mama sem lahko tudi jaz, če obujem njene čevlje, si nataknem na glavo klobuk in se namažem s pudrom po obrazu. Takrat se prava mama zasmeje in me vzdigne visoko v zrak. Ti moj ljubček, mi reče in me poljubi na obraz. Potem jo poljubim š