JUTRI 2052

Bralke in bralci so dobili v roke tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.  Knjiga prinaša ''moške zgodbe''! Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je se je nekdo ''spomnil'' tudi na moške, na njihovo necenzurirano resnico intime in medsebojnih odnosov med moškim in žensko nasploh! Več kot 310 zgodb boste lahko prebirali sami ali skupaj s partnerjem (lahko mu knjigo tudi podarite, vesel jo bo!). 530 strani prinaša tisti del naše vsakdanjosti, o kateri zelo težko govorimo, če sploh! **************** Nekaj odlomkov iz uvodne besede: .........."Moške zgodbe so mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj žrtev pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi. Sogovorn

Hudo mi je, ko odhajajo tisti, ki so mi pri iskanju zgodb največ pomagali. Preveč jih je že, za katerimi je ostal le glasovni zapis na kaseti…. Roland je bil eden takšnih. Jutri bi dopolnil 97 let.  Redkokdaj srečamo tako načitanega, odprtega, ustvarjalnega, komunikativnega in iščočega človeka, kot je bil on. Edino v ženino kuhinjo mu ni uspelo spraviti svojih knjig, povsod drugje jih je imel na kupe. Njegov oče je bil zelo cenjen krojač, njemu je bolj dišal zidarski poklic. Zdelo se mu je, da ni lepšega, kot pozidati hišo za srečne ljudi. Poleti je delal od jutra do trde teme, a le zato, da je lahko pozimi počival, bral, raziskoval, zapisoval zgodovino kraja, v katerem je živel. Čeprav je imel komaj tri ali štiri razrede osnovne šole, pa je bil- po moje- eden najbolj razgledanih posameznikov z ogromno srčne kulture, kar sem jih poznala. Nazadnje sva se videla lani jeseni. Beseda je dala besedo in spregovorila sva tudi o tem, zakaj vedno manj ljudi be

Mica (1951) »Ti bom povedala eno anekdoto: Nekoč je imel malodane vsak večji kraj svojo Postajo milice in vsak malo večji kraj je imel vsaj tri zaposlene miličnike, ki so bili pravzaprav bolj ali manj brez pravega dela. Ker so bili to časi, ko sta bila na vasi komaj en ali dva telefona, so jih prišli, če je bilo nujno, iskat domačini kar sami. Tako je nekoč vsa razburjena potrkala na njihova vrata Mica: 'Pohitite, lepo vas prosim, Polde bo ubil mojo sosedo Zofko!' Miličniki so bili ravno sredi hudo pomembne kvartopirske naloge, zato jim ni bilo všeč, da jih kdorkoli moti. 'Kaj blebetaš ženska? Kateri Polde? A to tisti, ki vozi tovornjak v fabriki?' Mica je vila roke, a je vseeno utegnila, da je vneto prikimala. 'Aha, to je tisti Polde, ki ima na puklju eno sitno babnico, ki brez potrebe vrti gofljo, gre vsako nedeljo k maši in nas ne pozdravlja, ko nas sreča na cesti?!' Miličniki so ukazali Mici, naj se vrne nazaj domov.

Helena (1959) »Prav ji bodi, kaj pa se je spečala s Srbom, so za materinim hrbtom govorili prebivalci majhnega kraja, ko je pred seboj po ulici potiskala voziček in mene, nezakonsko dete, v njem. Na pogled lepotica krhkega zdravja, je moja mati svoja mladostna leta preživela ob težaškem, triizmenskem delu v razvijajoči se predelovalni industriji in ob brezplačnih, udarniških akcijah, ki so zajemale regulacije potokov in obnovo infrastrukture v domačem kraju – tudi ob sobotah in nedeljah. Skupaj z rednim delom v tovarni je to pomenilo tudi po šestnajst ur solidarnosti na teden! V redkih trenutkih, ki jih ni preživela na delu ali po bolnišnicah, je moja mati rada plesala. Večina plesov se je pred letom 1960 odvijala ob pleh muziki ali ob harmoniki po lesenih kvadrilih, nalašč za ples postavljenih in od tal dvignjenih podih. Mojega biološkega očeta je spoznala v Domu JLA, kjer je služil vojaški rok kot natakar v času, ko so se iz kvadrilov plesi preselili v udarniš

Judita (1959) »V tretjem letniku medicine sem spoznala I. K, ki je bil zaposlen v takratni JLA. Bila je to ljubezen na prvi pogled, ena tistih, ki se zarije globoko v srce, da ženska postane slepa in gluha za vse dobronamerne nasvete. Po rojstvu sina sem pustila študij, kar je razžalostilo moje skrbne starše, ki so si odtrgovali od ust, da sem lahko študirala. Po dveh letih se je rodil drugi sin, ki pa je bil zaradi pogostih bolezni zelo zahteven otrok. Ni bilo misliti, da bi spet sedla v študentske klopi. Vseeno sem se trudila, da sem svoje znanje vsaj kolikor toliko ohranjala. To sem lahko počela le v času, ko moža ni bilo doma. To, da bi bila bolj izobražena od njega, bi čutil kot veliko žalitev. Zelo je bil navezan na svoje domače kraje, kamor smo pogosto odhajali na počitnice. Sinova je na silo vzgajal kot Jugoslovana. Ni mu uspelo. Prav ponosna sem nanju! No, pa to samo mimogrede. I. K. je bil zelo lep moški. Sam je večkrat dejal, da