JUTRI 2052

    April :« No, če mi že težiš, haha, ti pa opišem življenjsko pot našega Casanove, računovodje Poldeta. Slučajno je bil tudi moj brat. Že kot otrok je bil z dušo in telesom ekonomist. Starši so bili veliki reveži. Nalepke, da je mama izhajala iz družine, v kateri je bil oče precej let v zaporu, oče pa je imel sorodnike v beli gardi, ni bilo častno. Sicer se je govorilo, da je pogosteje dvignil steklenico kot puško, a to ni bilo pomembno. Resnica pač ne bi dala klevetam prave teže. Poldi je bil povprečnega videza. A vrstniki bi to še spregledali, če bi si kdaj oblekel kavbojke, ki so bile takrat modni hit. Zanje doma ni bilo denarja, zato je nosil preširoke moške hlače, ki se jim je že na daleč videlo, da so iz ''druge roke''. Pri sedemnajstih se je Poldiju življenje čez noč obrnilo. Nekega nedeljskega večera sta s stricem poslušala Marjana Kralja in oddajo V nedeljo Zvečer. Opazoval je strica, ki je v časopisu s svinčnikom obkroževal oglase. ''Kaj pa del...

  Osrednja pripovedovalka je Lučka , ženska, ki že na začetku pove, da je bila od otroštva drugačna: rdečelasa, pegasta, ostra na jeziku, z občutkom, da nikamor čisto ne spada. Sama sebe razume kot nekakšno opazovalko ljudi, živali in njihovih ran. Že kot deklica naj bi znala umiriti podivjanega konja ali renčečega psa, pozneje pa začne ljudem gledati v kavno usedlino in karte. A kmalu se pokaže, da ljudje k njej ne prihajajo le po “prerokbe”, ampak predvsem zato, da odložijo svoje zgodbe, bolečine, ljubosumje, sovraštvo, strahove, ljubezenske polome in družinske skrivnosti. Dokument je zato bolj kot zgodba o vedeževanju mozaik človeških usod . V njih se prepletajo nasilje v družini, prisilni splavi, spolne zlorabe, duševne bolezni, molk o spolnosti, revščina, povojna ideologija, sram, alkohol, zakoni brez ljubezni, odnosi med starši in otroki, pa tudi drobni trenutki humorja, preživetja in samoironije. Posebej močna je Lučkina lastna zgodba: doma je pogrešala dotik, toplino in o...

  pisanje je bilo objavljeno v reviji OUTSIDER. OUTSIDER Pisati o gradnji hiš »nekoč« je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujela trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci. Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da so otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj – selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja. Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946 in 1965. Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sa...

  Milena Miklavčič – Autorin, Journalistin und Oral-History-Forscherin Ende der 1980er-Jahre begann Milena Miklavčič (geb. 1952) bei Radio Sora zu arbeiten. Sie sagt selbst, dass dies – was Kreativität und Schaffenskraft betrifft – eine der lebendigsten Phasen ihres Lebens gewesen sei. Schon damals interessierte sie sich dafür, wie die Menschen in Slowenien vom Ende des 19. Jahrhunderts bis heute gelebt haben, insbesondere für ihre Sexualität und ihre intimen Beziehungen – Themen, die damals wie heute in der öffentlichen Diskussion weitgehend tabuisiert sind. Ihre ersten Geschichten stellte sie in der viel beachteten Radiosendung Zanimivi ljudje živijo med nami („Interessante Menschen leben unter uns“) vor. Nach etwas mehr als einem Jahr entwickelte sich daraus die Zeitungsserie Usode („Schicksale“) in der Regionalzeitung Gorenjski glas . Diese erscheint bis heute. Manche Fachleute rieten ihr davon ab, in intime Details vorzudringen. Doch gerade das Verborgene, Verschwiegene ...