Objave

dve lovski, a resnični

Slika
  Ciril (1954) :«V času osamosvojitve sem bil mlad, nadobuden policist. V kraju, kjer sem služboval, smo imeli kar nekaj dela z vročekrvneži, ki se niso mogli sprijazniti z osamosvojitvijo. Nekateri so se potem vrnili v matično domovino, nekateri so se odselili v tujino, drugi so se umirili in ugotovili, da bo v novi državi sicer drugače, a bolje, kot je bilo prej. A to ni tisto, kar sem vam želel povedati. Nadrejeni so me prosili, naj uredim dokumentacijo, ki je bila obsežna, raznolika in pestra. Moj predhodnik je bil zelo natančen in je popisal vsa ''odstopanja'' občanov, ki niso bila v skladu z zakoni in predpisi. Nekateri primeri so bili celo zelo zabavni. Denimo: kolesar, ki je naredil prekršek, je miličnika, ko ga je ustavil, gledal v oči, namesto da bi ponižno strmel v tla. V posebnem zvezku je vodil ''vaške ovaduhe''. Na moje veliko presenečenje tudi teh ni bilo malo. Bil sem šokiran, ko sem prebiral, kakšne neumnosti

meni zelo ljuba moška zgodba

Slika
            Sabina (…) :«O dedu Janku je v naši družini ohranjenih veliko zgodb. Rojen je bil leta 1931, tako da ga je vojna vihra, na srečo, pustila pri miru. Boleče pa je okusil povojno oblast. Uboge kmete so privili z davki, tako da ni bilo misliti, da bi se oženil, saj še za družino ni bilo dovolj kruha. Ko je od staršev, pravzaprav od zelo avtoritativnega očeta končno dobil blagoslov, je bila njegova prva misel:''Hitro pot pod noge, da tista reč ne bo eksplodirala!''   Pametni fantje so se ženili na medvedovo kožo , kar je pomenilo, da je bilo najprej poskrbljeno za lastništvo kmetije, šele potem je prišla na vrsto nevesta.  Ko je očetu previdno namignil, kako in kaj, je oče vzel kramp in ga z vso močjo zalučal proti njemu. Ded je bil že v letih, ko je pogosto pripovedoval, da tistega hudiča med nogami ni mogel ukrotiti, da je imel ves čas dvignjeno glavo in je lajal . Prav zaradi svoje silne potrebe se je ustavil tudi pri Zinki. Bila j

NNNSP - mit ali resnica?

Slika
upokojena medicinska sestra (med drugim) pripoveduje:   ''Danes še redkokdo pomni, kako nas je jugoslovanska oblast strašila z akcijami ''Nič nas ne sme presenetiti''. Ljudi so primorali, da so kupili plinske maske, ki so bile zelo nerodne, in če si jih nisi prav nadel, tudi nevarne. Poleg tega smo v določenem obdobju imeli doma NNNSP pakete, za primer, če bi nas ''napadli Američani'' in bi v trgovinah zmanjkalo hrane. Ne morem vam povedati, koliko nesmiselnega strahu je bilo med navadnimi ljudmi! Nekaterim je, žal, ta strah pred Američani obtičal vse do današnjih dni. Enkrat mesečno sem prišla na obisk k starejšemu paru. On je bil hud astmatik in nasilnež, ona pa uboga reva. Kljub težki bolezni jo je nenehno maltretiral, poniževal in ustrahoval. Nekoč ji je ukazal, da si mora nadeti masko in z njo tekati po hiši. Hotel se je prepričati, če je dovolj varna in tudi uporabna. Ubožica se je zaradi pomanjkanja zraka in napada p

o časih, o katerih manjka zgodb

Slika
Polde (1921 ) pa se spominja svoje učiteljice.  "Fantje smo o spolnosti vedeli marsikaj, saj smo se nenehno gibali med odraslimi moškimi, ki naših ušes, zlasti še, če so imeli v riti kakšen šnopc več kot običajno, niso preveč šparali .   Šuntali so nas, da jih je treba čim več naskočiti, zlasti take, ki rade dajo. Frderbat   ta poštene, je bila še posebna slast. Kmalu sem ugotovil, da so v veliki prednosti pred ostalimi fanti gruntarski, saj so se punce kar lepile nanje. Zato, da bi se primožile na grunt, so bile nekatere pripravljene dati tudi noge narazen. Močno pa dvomim, da je bila po sredi kakšna velika ljubezen. Po navadi so ostale brez kranclna in brez poroke." Pozneje, malo pred 2. svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta   za spodobnost. Sušile so jih, po

še ena zgodba

Slika
Karmen (1964) :«Pa bom še jaz povedala svojo zgodbo. Poročila sem se pred 30 leti. Dekle iz bloka, ki je šlo na kmetijo. Takoj sem začela delati in se učiti. Kljub temu da sem se vsega lotila, nisem nikoli dobila priznanja od moževe primarne družine, še manj od njega. Me niso nikoli sprejeli, mož pa se nikoli ni postavil zame. Njegovo načelo je bilo:''Daj mir, da bo mir pri hiši.''  In sem ga dala. Popolnoma sem se mu (jim) podredila. Stregla možu, njegovim staršem, sestram in kmetiji.  Če nisem bila pridna, me je mož nadrl. Dovolil je, da mi je njegova sestra rekla:''Nimaš nobene pravice. Tu sem jaz doma, ti si pa k hiši zgolj prišla !'' ''Ti moraš biti meni tiho, jaz pa tebi tiho ne bom!'' Mož me je nadrl, ker nisem postregla drugi sestri, ki je prišla na obisk k tastu. Bilo je narobe, ker sem šla v hlev, kjer sem morala sama poskrbeti za 15 glav živine, vključno z molžo. Molzla sem na roke.

Alenka

Slika
Ponatis izide septembra 2019 Torek, 4. september 1965 Draga teta Zinka, najprej se vam lepo zahvaljujem za vaše pismo, ki sem ga bila zelo vesela. Lepo, da me vabite k sebi v Trst, vendar ne vem, če me bo mama pustila. V šoli imamo veliko učenja, jutri pišemo fiziko, v četrtek pa matematiko. Nočem dobiti slabe ocene, da ne bodo doma jezni. Ko bom velika, bom pisateljica, če pa to ne, bom risala pohištvo. Sedaj pa moram nehati s pisanjem. Čaka me še veliko dela. Lepo vas pozdravljam in se veselim srečanja z vami. Vaša nečakinja Alenka Petek, 20. December 1965 Draga moja Alenka, oprosti, ker se ti nisem nič oglasila. Zato pa ti sporočam veselo novico: če mi bodo na konzulatu potrdili papirje, pridem v soboto, 26. decembra, na obisk. Prinesla ti bom zlato verižico, ki sem ti jo obljubila. Ves dan bova lahko skupaj,   klepetali in se lepo imeli. Lahko mi boš pokazala svoje zvezke, če boš želela. Veliko sva si že pisali in zato je prav, da te končno tudi objame