Alenka

Ponatis izide septembra 2019

Torek, 4. september 1965

Draga teta Zinka,

najprej se vam lepo zahvaljujem za vaše pismo, ki sem ga bila zelo vesela. Lepo, da me vabite k sebi v Trst, vendar ne vem, če me bo mama pustila. V šoli imamo veliko učenja, jutri pišemo fiziko, v četrtek pa matematiko. Nočem dobiti slabe ocene, da ne bodo doma jezni. Ko bom velika, bom pisateljica, če pa to ne, bom risala pohištvo. Sedaj pa moram nehati s pisanjem. Čaka me še veliko dela. Lepo vas pozdravljam in se veselim srečanja z vami.

Vaša nečakinja

Alenka

Petek, 20. December 1965

Draga moja Alenka,

oprosti, ker se ti nisem nič oglasila. Zato pa ti sporočam veselo novico: če mi bodo na konzulatu potrdili papirje, pridem v soboto, 26. decembra, na obisk. Prinesla ti bom zlato verižico, ki sem ti jo obljubila. Ves dan bova lahko skupaj,  klepetali in se lepo imeli. Lahko mi boš pokazala svoje zvezke, če boš želela. Veliko sva si že pisali in zato je prav, da te končno tudi objamem.

En velik objemček in poljub na lice

 ti pošilja tvoja teta Zinka

Četrtek, 24. December 1965

»Mamaaaaaaaa, mamaaaaa, kje si? Oglasi se! Zinka pride, a me slišiš, v soboto pride Zinka! Na obisk! Tralalala, tralala!« sem kričala po stopnicah, mahala s pismom in poskakovala od veselja. Lica so mi žarela in lasje, ki so bili ujeti v dva kratka repka, so se razpustili po vratu.

Mama, ki je ravno mesila potico, se je ozrla čez ramo in jezno zarobantila:
»Pa kaj zganjaš cirkus! Pač, prišla bo in kaj potem?!«
»Mama, ti ne razumeš! Zinka ni samo moja teta, je tudi prijateljica. Saj veš, koliko časa se že dopisujeva. Rada me ima. V vsakem pismu mi to pove. Uf, komaj čakam, da jo spoznam, komaaaaaaaaaaaaaaaaaj!«

Zaplesala sem po kuhinji, in če me mama ne bi tako grdo gledala, bi jo objela in poljubila na lice. Tega sicer še nikoli nisem storila, pa saj bi jo kap, če bi kdaj poskusila.

»Pojdi v svojo sobo in se preobleci. Veliko dela imam, takoj se vrni, da mi boš pomagala.«

Globoko sem vzdihnila. Počasi sem sklonila glavo in se povlekla na podstrešje, kjer sem imela sobo. Sestra Metka je bila še v šoli, zato sem se lahko v miru slekla, ne da bi se bala, da mi bo metala blazine in me ščipala. Strašno rada je to počela, pa ne vem, zakaj.

»Pojdi v klet po premog,« mi je ukazala mama, ko me je zagledala.

»Ne morem sama. Pretežko je …« sem se uprla. Zadnjič mi je zabojček sredi stopnic ušel iz rok in pristal na prstih, kar me je zelo bolelo. Še zmeraj se vidijo modre podplute. Za povrh me je mama še zlasala.

»Ker si tak štor in nisi za nobeno rabo.«

Niti zajokati se nisem upala, ker bi me potem še enkrat.

»Tudi cunje bo treba oprati. Ohja, za vse sem sama,« je tarnala. Ko me je oplazila s pogledom, sem pogledala vstran ter požrla slino. Ni enostavno, če si pri dvanajstih letih kriv za vse težave pri hiši.

Petek, 25. December 1965, dopoldan

Zbudila sem se slabe volje. Sanjalo se mi je, da je zapadlo dva metra snega in da je vlak v Sežani iztiril, potnike so cariniki nagnali nazaj čez mejo, v Italijo.

V šoli me je čakala kontrolna naloga iz biologije. Spet je bil eden tistih dnevov, ko se ni splačalo biti živ.

»Si se kaj učila?«

V mislih sem si goreče ponavljala: »Mama, lepo te prosim, vsaj danes me pusti pri miru.«
To se ni zgodilo.

»Če boš pisala manj kot štiri, ne dobiš niti enega koščka potice. Pa še na polenih boš klečala - za kazen.«

Zadrževala sem se, bog mi je priča, da ji nisem pokazala jezik.

Na stopnicah, pred šolo, sem srečala Marijo. Čeprav je veter z vso močjo zavijal okoli vogala, je imela na sebi le jopico, ki jo je spletla pri tehničnem pouku.

»Boš videla, danes, ko je božič, bo tovariš spraševal samo tiste, ki hodimo v cerkev.«

Postala sem čisto bleda.

»Misliš?«
Glas mi je zatrepetal. Pa ne od mraza, temveč od strahu.

Pri uri glasbe smo poslušali klasično glasbo. Nekje sem brala, da človeka pomirja, ampak mene ni.

Verjetno bom biologijo pisala kol. Nič nisem znala. Še tisto, kar sem se naučila, sem pozabila.

Petek, 25. December 1965, popoldan

Ker je bil božič, smo imeli za kosilo meso. Mama ga je pobrala iz juhe in ga narezala na dva velika in dva manjša kosa.

»Najprej molimo,« je rekla in sklenila roke.

Ata je naredil enako, le da je med molitvijo nekaj mrmral in gledal v mizo.

»Lačna sem. Ali lahko zmolimo samo desetko?« se je oglasila sestra.

»Ne. Kar cel roženvenec. Za kazen, ker jezikaš.«

Sem in tja sem poškilila na uro. Kazalci so se obračali leno in počasi, slina, ki se mi je nabirala v grlu, pa mi je preplavljala želodec.

Pri tretjem očenašu se je oglasil oče.

»Mama, dovolj bo. Punci sta lačni, pa tudi na šihtu nismo ravno počivali.«
Skoraj sem omedlela od hvaležnosti.

Sobota, 26. December 1965, ob pol petih zjutraj

Celo noč že ne spim. Vsakih pet minut prižgem luč in pogledam na uro. Komaj čakam, da pride teta Zinka. To bo zame najlepši božič doslej. Zaprla sem oči in si predstavljala, kako me bo objela, ko ji bom odprla vrata. Potem bo na kratko poklepetala z mamo in atom.

»Ker si moja najljubša nečakinja, je moj čas sedaj samo tvoj,« mi bo rekla in nato se bova usedli na peč ter se pogovarjali.

Za trenutek me je oblil val sramu. Kaj pa, če se bolj kot tete veselim zlate verižice?

Da bi mi čas hitreje minil, sem se izmuznila v dnevno sobo, kjer smo hranili škatlo s fotografijami. Moje slike iz otroštva so bile prava grozljivka, zato sem jih porinila na dno.
Žal je moj nos še zmeraj tako velik, da mi zakrije pol obraza.

Teta Zinka je bila na vseh fotografijah lepo oblečena.

»Gara od jutra do večera, zato si lahko kupi kaj posebnega,« jo je zagovarjal ata.

Mama je ob njegovih besedah pomenljivo zavila z očmi, rekla pa ni nič.

Sobota, 26. December 1965, ob poldne

O Bog, kako lahko boli srce! Od bolečine imam skoraj solzne oči. Trikrat sem že bila na avtobusni postaji: ob desetih, enajstih in pred petimi minutami. Zinke pa ni bilo.

»To imajo v družini. Da ne držijo besede,« se je jezila mama. Iz mesa, ki ga je hranila za nedeljsko kosilo, je potem naredila rižoto, zraven pa bentila, ker gostje ni bilo. Ker smo ga pojedli, je bilo zanjo enako, kot če bi ga vrgla v pomije.

»Prekleta lajdra!« je sikala in z vso močjo loputnila z vrati.

Ata, ki je spal na kavču,  je previdno odprl oči in se dvignil na komolce.

»Mama, a bi lahko nehala? Punci te poslušata!«

»Kar zagovarjaj jo, kaj me briga. Vsi vemo, kakšna je!« se je spet oglasilo iz kuhinje. Potem je nekaj zažvenketalo in zdelo se mi je, kot da se je kozarec raztreščil na tleh.

»Saj bo prišla, nič se ne boj. Še zmeraj je.«
Očetova hrapava dlan me je pobožala po laseh, solze, ki so mi stekle po licu, pa sem kot po navadi obrisala z rokavom.

Sobota, 26. December 1965, ob osmih zvečer

Ni je bilo. Tega ne morem razumeti. Saj mi je obljubila. V vsakem pismu, ki mi ga je prinesel poštar, je pisalo, črno na belem, da komaj čaka, da me vidi. Da me objame in da me nekoč odpelje tudi s seboj v Trst.

Zadnji avtobus, ki se je prebil skozi snežne meteže, je pripeljal z veliko zamudo. Željno sem stegnila glavo iz toplega šala, ki sem si ga ovila okoli vratu.

A je izstopila le Močnikova Mici in me čudno pogledala.

»Otrok božji, kaj pa delaš tako pozno zunaj? Mame ni doma ali kaj?«

Nekaj je še mrmrala pa je nisem ravno dobro razumela.

»Teto Zinko čakam. Obljubila je, da pride. Bila je moja krstna botra, veste.«

»Zinka? Hm, saj je prišla in to že dopoldan. Kovačev Simon jo je pripeljal. Vem, videla sem ju.«

V tistem trenutku sem točno vedela, kako se počuti tisti, ki umre. Ki ga povozi avtobus, ki pade v prepad, ki ga razčetverijo in mu vampirji popijejo kri.

»Kaaaj? Ssssaj se šalite, kajne, da se šalite?«

Še vedno sem bila v šoku. Počutila sem se čisto samo na svetu. Zvezde so ugasnile, luna je padla na zemljo in tovariša Tita je zadela kap.

Mogoče sem pa že mrtva. Kako to človek ve?

Ponedeljek, 28. December 1965, ob štirih

Teta Zinka je potrkala na vrata okoli četrte ure. Zunaj se je že pričelo temniti, a ne preveč. Ležala sem na peči in brala knjigo V puščavi in goščavi. Biologijo sem pisala pet, ne vem po kakšnem čudežu, zato mi je mama dovolila, da lahko eno uro lenarim.

Nenadoma sem zaslišala glasove, vzkliki oh in sploh so se pomešali med seboj. Srce  mi je bilo kot noro, saj sem upala, da bo teta zdaj zdaj vstopila skozi vrata in se ji bom lahko vrgla v objem. A nič takega se ni zgodilo. Minila je ura, dve, teta pa je še zmeraj sedela z mamo in atom v kuhinji. Slišala sem njihovo glasno kramljanje, pomešano z očetovim krohotom.

Tudi mama se je smejala, kar se ne zgodi ravno pogosto.

Bilo je tudi zelo čudno.

V naši družini je bilo še jokanje nespodobno. Celo takrat, ko sem jih dobila s kuhalnico po riti, sem se raje ugriznila v jezik, kot da bi jokala.

Spet sem zaslišala korake. Tokrat so šli v nasprotno smer.

»Pa pridi še kdaj,« sem slišala reči mamo.

»Ja, seveda, bom, bom, bom, le časa mi zmeraj zmanjka,« ji je odgovoril zvonki glas.

Dlani so bile potne, kajti bila sem prepričana, da bo teta Zinka pokukala skozi vrata in me vsaj pozdravila.

Vsaj to.

Mogoče mi bo celo rekla:« Ej, Alenka, kako si kaj, oprosti, ampak nisem utegnila, ni se izšlo.«

Dala bi pol življenja za te besede ...

Nič takega se ni zgodilo.

Koraki so zamrli, mama in ata pa sta se vrnila nazaj v kuhinjo.

Sestra je v spanju tiho ječala. Imela je visoko vročino, verjetno pljučnico.

Ponedeljek, 28. December 1965, ob pol sedmih

Takšna sem. Ko me nekaj prevzame, vedno mislim, da bo trajalo večno.

Najino dopisovanje s teto Zinko, na primer. Nekoč se mi je sanjalo tudi to, da sem dobila Nobelovo nagrado za književnost, ona pa je sedela v prvi vrsti in mi na vso moč ploskala.

Počasi sem odtavala v kopalnico in se zaklenila. S hladno vodo sem se drgnila po obrazu, ker sem upala, da bom lahko izprala solze, ki so kar same tekle in se niso hotele ustaviti.

»Hudič frdamani,« sem zaklela, a potem mi je bilo še huje, kajti pred božičem sem bila tudi pri spovedi. Pred oltarjem sem trdno sklenila, da ne bom nikoli več preklinjala.

»Pridi v kuhinjo, verižica te čaka na mizi,« se je oglasilo s hodnika. Atov glas je bil vesel, verjetno zato, ker je popil kozarec vina.

Šatulja je bila temno modre barve, zavita pa je bila v prozoren celofan.

»Takoj jutri napiši teti Zinki pismo in se ji lepo zahvali za darilo,« je bila stroga mama.

Prikimala sem in gledala vstran.

»Lahko jo nosi sestra, jaz je ne maram več,« sem rekla mirno.
Potem smo celo večnost kričali. Pravzaprav je kričala mama in mi očitala nehvaležnost in potuhnjenost. Več kot polovico besed si nisem niti zapomnila.

Nazadnje sem pograbila šatuljo in stekla po stopnicah v svojo sobo.

Vrgla sem jo v predal, a teti Zinki nisem napisala nobenega pisma več.

Pravzaprav se lažem.

Enega sem morala napisati.

Draga teta Zinka,

hvala ti za darilo, bila sem ga neizmerno vesela. Obljubim ti, da bom verižico nosila le za k maši ali takrat, ko bom v šoli nastopila na kakšni proslavi. Zelo sem ti hvaležna, enako tudi mama in ata. Vsi bomo zelo veseli, če še kdaj prideš na obisk.

Te pozdravlja tvoja nečakinja Alenka.

Pisma, ki mi ga je narekovala mama, nisem nikoli odposlala. Raztrgala sem ga na drobne koščke in jih zmetala v reko.