še ena zgodba

Karmen (1964):«Pa bom še jaz povedala svojo zgodbo. Poročila sem se pred 30 leti. Dekle iz bloka, ki je šlo na kmetijo. Takoj sem začela delati in se učiti. Kljub temu da sem se vsega lotila, nisem nikoli dobila priznanja od moževe primarne družine, še manj od njega.

Me niso nikoli sprejeli, mož pa se nikoli ni postavil zame. Njegovo načelo je bilo:''Daj mir, da bo mir pri hiši.''

 In sem ga dala. Popolnoma sem se mu (jim) podredila. Stregla možu, njegovim staršem, sestram in kmetiji.

 Če nisem bila pridna, me je mož nadrl. Dovolil je, da mi je njegova sestra rekla:''Nimaš nobene pravice. Tu sem jaz doma, ti si pa k hiši zgolj prišla!''

''Ti moraš biti meni tiho, jaz pa tebi tiho ne bom!''

Mož me je nadrl, ker nisem postregla drugi sestri, ki je prišla na obisk k tastu. Bilo je narobe, ker sem šla v hlev, kjer sem morala sama poskrbeti za 15 glav živine, vključno z molžo. Molzla sem na roke.

Z otroki smo lahko samo garali, jesti pa še tisto nismo smeli, kar sem sama kupila.

Ko sem se po 15 letih zakona začela postavljati zase, sem postala ''moteč element''.

In kaj se je zgodilo na koncu? Mož me je ponucal, znucal, izrabil, v bolezen spravil in zavrgel kot stare gate!

 Poiskal si je drugo, od mene se pa je ločil. Spoštovana gospa Milena, v Gorenjskem glasu berem USODE, tudi knjigo Ogenj, rit pa kače niso za igrače sem prebrala.

To ni knjiga o seksu, kot nekateri pravijo. To je težka psihološka knjiga. Potrjeno na psihiatriji v Begunjah. Vse, kar pišete o odnosih in sprejemanju ta mladih na kmetih, sem jaz doživela na lastni koži. Midve bi lahko napisali knjigo o mojem življenju.«