še ena zgodba

-





Karmen (1964):«Pa bom še jaz povedala svojo zgodbo. Poročila sem se pred 30 leti. Dekle iz bloka, ki je šlo na kmetijo. Takoj sem začela delati in se učiti. Kljub temu da sem se vsega lotila, nisem nikoli dobila priznanja od moževe primarne družine, še manj od njega.

Me niso nikoli sprejeli, mož pa se nikoli ni postavil zame. Njegovo načelo je bilo:''Daj mir, da bo mir pri hiši.''

 In sem ga dala. Popolnoma sem se mu (jim) podredila. Stregla možu, njegovim staršem, sestram in kmetiji.

 Če nisem bila pridna, me je mož nadrl. Dovolil je, da mi je njegova sestra rekla:''Nimaš nobene pravice. Tu sem jaz doma, ti si pa k hiši zgolj prišla!''

''Ti moraš biti meni tiho, jaz pa tebi tiho ne bom!''

Mož me je nadrl, ker nisem postregla drugi sestri, ki je prišla na obisk k tastu. Bilo je narobe, ker sem šla v hlev, kjer sem morala sama poskrbeti za 15 glav živine, vključno z molžo. Molzla sem na roke.

Z otroki smo lahko samo garali, jesti pa še tisto nismo smeli, kar sem sama kupila.

Ko sem se po 15 letih zakona začela postavljati zase, sem postala ''moteč element''.

In kaj se je zgodilo na koncu? Mož me je ponucal, znucal, izrabil, v bolezen spravil in zavrgel kot stare gate!

 Poiskal si je drugo, od mene se pa je ločil. Spoštovana gospa Milena, v Gorenjskem glasu berem USODE, tudi knjigo Ogenj, rit pa kače niso za igrače sem prebrala.

To ni knjiga o seksu, kot nekateri pravijo. To je težka psihološka knjiga. Potrjeno na psihiatriji v Begunjah. Vse, kar pišete o odnosih in sprejemanju ta mladih na kmetih, sem jaz doživela na lastni koži. Midve bi lahko napisali knjigo o mojem življenju.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več