JUTRI 2052

1.Zofija (zgodba iz knjige Ženske) Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogled...

Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine,   s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali zelo resno vzeti na znanje in si jih zapomniti. Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli. Seksa si je poželela ob nemogočih ura...

Zinka (1929) :»Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ni dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drugo mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna! Najbolj pomembne ...

ŽENSKE NE MARAJO MOŠKIH, KI V NESREČI OSTANEJO BREZ ZOB?   Darjan (1971):« Ko sem bil še otrok, sem veliko časa preživel pri starih starših. Vrtca v našem kraju še ni bilo, pa sta me do vstopa v osnovno šolo in še potem varovala onadva. Spominjam se, da sta se ves čas nekaj robkala med seboj. Babica je zinila kaj neprimernega, ded ji je največkrat še v isti sapi podrobil nazaj. Drug brez drugega nista mogla živeti in čez mnogo let, ko sta bila že zelo stara in bolna, sta odšla na drugi svet v razmaku enega meseca. Star sem bil pet ali šest let, ko sem že ''vse vedel'', kaj se na vasi dogaja. Ždel sem ali pod mizo ali na odeji kje v kotu ter se na videz igral, v resnici pa sem vlekel na ušesa, ko se je ob turški kavi govorilo o tem ali onem sovaščanu. Kakšne zgodbe so bile to! O nekaterih vam bom še kaj povedal! Nekoč je stric Mitja vprašal deda, zakaj babice še nikoli ni udaril. Zanimalo ga je tudi, zakaj se zaradi nje ni prav tako nikoli napil. Ded...