MOŠKA ZGODBA

ŽENSKE NE MARAJO MOŠKIH, KI V NESREČI OSTANEJO BREZ ZOB?

 

Darjan (1971):«Ko sem bil še otrok, sem veliko časa preživel pri starih starših. Vrtca v našem kraju še ni bilo, pa sta me do vstopa v osnovno šolo in še potem varovala onadva. Spominjam se, da sta se ves čas nekaj robkala med seboj. Babica je zinila kaj neprimernega, ded ji je največkrat še v isti sapi podrobil nazaj. Drug brez drugega nista mogla živeti in čez mnogo let, ko sta bila že zelo stara in bolna, sta odšla na drugi svet v razmaku enega meseca. Star sem bil pet ali šest let, ko sem že ''vse vedel'', kaj se na vasi dogaja. Ždel sem ali pod mizo ali na odeji kje v kotu ter se na videz igral, v resnici pa sem vlekel na ušesa, ko se je ob turški kavi govorilo o tem ali onem sovaščanu. Kakšne zgodbe so bile to! O nekaterih vam bom še kaj povedal!

Nekoč je stric Mitja vprašal deda, zakaj babice še nikoli ni udaril. Zanimalo ga je tudi, zakaj se zaradi nje ni prav tako nikoli napil. Ded je nekaj časa razmišljal, potem pa odgovoril:''Dokler sva bila še mlada, je postelja poglihala vse težke besede. Ko sva postala starejša, sem imel to srečo, da je njena proteza spala v drugi sobi kot ona.'' Vsi so se smejali, le jaz nisem vedel, za kaj točno gre.

 Čez veliko let, ko sem že doštudiral in si našel žensko, sem se na stare starše pogosto spomnil. Nama z Marjeto ni in ni uspelo, da bi svoje težave reševala na podoben način kot ded in babica. Žena je imela zelo grdo navado, da je bila precej zamerljiva. Jezo je v sebi pestovala ne tedne, mesece! Tihi dnevi so bili najin spremljevalec, če sem hotel ali ne. Če sem se hotel z njo pogovoriti, mi je odgovorila:''Brez pomena, da ti popuščam, ker boš spet naredil po svoje!''

Nekoč mi je prekipelo in sem jo poslal k hudiču, babo žlehtno! Potem sem se usedel na motor, da si malo prezračim glavo. Marjeta me je res spravljala ob živce, bal sem se, da ji bom nekoč, ko mi bo vsega zadosti, storil kaj hudega. Edina tolažba mi je bila, da na njeno željo še nisva imela otrok.

Je bil kriv trenutek nepazljivosti, je bila kriva svetloba, ki se je ujela v mojih očalih in sem za sekundo oslepel, je bila kriva moja živčnost, ne vem. Kar naenkrat mi je zmanjkalo ceste, zletel sem z nje in potem pristal v betonski ograji. Kako in na kakšen način se ne spomnim več.

V bistvu sem jo še dobro odnesel. Hud udarec mi je poleg pretresa možganov, zlomov in udarnin, zmel čeljust, da sem ostal tudi brez skoraj vseh sprednjih zob. Bil sem v Kristusovih letih, še malo nečimrn, saj se mi je zdelo, da nisem bil napačen na pogled, potem pa ta šok! Izguba zob me je bolj bolela kot tri zaporedne operacije čeljusti. Žena se je zgrozila, ko me je prišla obiskat. Stala je meter stran od postelje, niti dotakniti se me ni hotela. Pa bi v tistem trenutku dal vse, kar sem imel, za njen objem. ''A vidiš, kaj naredi tvoja prekleta trma?'' mi je vsaj desetkrat očitala.

Če bi imel denar, bi si uredil zobe samoplačniško, tako pa sem moral čakati, da pridem na vrsto v javnem zdravstvu.

Prijatelji so me bili presrečni, da sem ostal živ. Ženi sem se brez zob dobesedno gnusil. Nič ni pomagalo, da sem se včasih pošalil, da ji bom ''gospod Implantat'' veliko bolj všeč, kot sem ji bil pred nesrečo.

Nekega dne, bilo je ravno pred 8. Marcem, je spokala svoje stvari in odšla. S sten je pobrala grafike (bila je strastna ljubiteljica te umetnosti), spravila svoje knjige v škatle, mi rekla, da tako ne more več živeti ter zaprla vrata za seboj. Mislim, da je bil to edini trenutek v najini partnerski zvezi, ko me ni razpizdila.

Bila je celo tako fer, da se je obvezala, da mi bo svoj delež pri kreditu za stanovanje izplačala. Zaradi hvaležnosti ob njeni dobroti sem se trudil, da se nisem spraševal, kje bo dobila denar.«