MOŠKA ZGODBA

-




ŽENSKE NE MARAJO MOŠKIH, KI V NESREČI OSTANEJO BREZ ZOB?
 

Darjan (1971):«Ko sem bil še otrok, sem veliko časa preživel pri starih starših. Vrtca v našem kraju še ni bilo, pa sta me do vstopa v osnovno šolo in še potem varovala onadva. Spominjam se, da sta se ves čas nekaj robkala med seboj. Babica je zinila kaj neprimernega, ded ji je največkrat še v isti sapi podrobil nazaj. Drug brez drugega nista mogla živeti in čez mnogo let, ko sta bila že zelo stara in bolna, sta odšla na drugi svet v razmaku enega meseca. Star sem bil pet ali šest let, ko sem že ''vse vedel'', kaj se na vasi dogaja. Ždel sem ali pod mizo ali na odeji kje v kotu ter se na videz igral, v resnici pa sem vlekel na ušesa, ko se je ob turški kavi govorilo o tem ali onem sovaščanu. Kakšne zgodbe so bile to! O nekaterih vam bom še kaj povedal!
Nekoč je stric Mitja vprašal deda, zakaj babice še nikoli ni udaril. Zanimalo ga je tudi, zakaj se zaradi nje ni prav tako nikoli napil. Ded je nekaj časa razmišljal, potem pa odgovoril:''Dokler sva bila še mlada, je postelja poglihala vse težke besede. Ko sva postala starejša, sem imel to srečo, da je njena proteza spala v drugi sobi kot ona.'' Vsi so se smejali, le jaz nisem vedel, za kaj točno gre.
 Čez veliko let, ko sem že doštudiral in si našel žensko, sem se na stare starše pogosto spomnil. Nama z Marjeto ni in ni uspelo, da bi svoje težave reševala na podoben način kot ded in babica. Žena je imela zelo grdo navado, da je bila precej zamerljiva. Jezo je v sebi pestovala ne tedne, mesece! Tihi dnevi so bili najin spremljevalec, če sem hotel ali ne. Če sem se hotel z njo pogovoriti, mi je odgovorila:''Brez pomena, da ti popuščam, ker boš spet naredil po svoje!''
Nekoč mi je prekipelo in sem jo poslal k hudiču, babo žlehtno! Potem sem se usedel na motor, da si malo prezračim glavo. Marjeta me je res spravljala ob živce, bal sem se, da ji bom nekoč, ko mi bo vsega zadosti, storil kaj hudega. Edina tolažba mi je bila, da na njeno željo še nisva imela otrok.
Je bil kriv trenutek nepazljivosti, je bila kriva svetloba, ki se je ujela v mojih očalih in sem za sekundo oslepel, je bila kriva moja živčnost, ne vem. Kar naenkrat mi je zmanjkalo ceste, zletel sem z nje in potem pristal v betonski ograji. Kako in na kakšen način se ne spomnim več.
V bistvu sem jo še dobro odnesel. Hud udarec mi je poleg pretresa možganov, zlomov in udarnin, zmel čeljust, da sem ostal tudi brez skoraj vseh sprednjih zob. Bil sem v Kristusovih letih, še malo nečimrn, saj se mi je zdelo, da nisem bil napačen na pogled, potem pa ta šok! Izguba zob me je bolj bolela kot tri zaporedne operacije čeljusti. Žena se je zgrozila, ko me je prišla obiskat. Stala je meter stran od postelje, niti dotakniti se me ni hotela. Pa bi v tistem trenutku dal vse, kar sem imel, za njen objem. ''A vidiš, kaj naredi tvoja prekleta trma?'' mi je vsaj desetkrat očitala.
Če bi imel denar, bi si uredil zobe samoplačniško, tako pa sem moral čakati, da pridem na vrsto v javnem zdravstvu.
Prijatelji so me bili presrečni, da sem ostal živ. Ženi sem se brez zob dobesedno gnusil. Nič ni pomagalo, da sem se včasih pošalil, da ji bom ''gospod Implantat'' veliko bolj všeč, kot sem ji bil pred nesrečo.
Nekega dne, bilo je ravno pred 8. Marcem, je spokala svoje stvari in odšla. S sten je pobrala grafike (bila je strastna ljubiteljica te umetnosti), spravila svoje knjige v škatle, mi rekla, da tako ne more več živeti ter zaprla vrata za seboj. Mislim, da je bil to edini trenutek v najini partnerski zvezi, ko me ni razpizdila.
Bila je celo tako fer, da se je obvezala, da mi bo svoj delež pri kreditu za stanovanje izplačala. Zaradi hvaležnosti ob njeni dobroti sem se trudil, da se nisem spraševal, kje bo dobila denar.«


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več