Zdravilka

Zinka (1929) :»Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ni dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drugo mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna!

Najbolj pomembne stranke so prihajale zvečer ali celo sredi noči. Zanje sem bila smet, ''senti'' so mi rekli. Ko sem bila malo večja, me je Mihaela ob vsakem obisku, četudi sem že spala, nagnala ven, za svinjak. Nikoli nisem smela vedeti, kdo je iskal njeno pomoč. Niti zakaj. Ljudje so ji prinašali stekleničke s svojim urinom, ki ga je tudi okušala. Iz barve in okusa je potem sklepala, kakšno bolezen kdo od obiskovalcev nosi v sebi.

Pozneje, ko je že umrla, so mi tudi pripovedovali, da je varila posebne napitke iz šmarnice in jesenskega podleska. Samo kapljica ali dve sta zadoščali, da je tisti, ki jih je zaužil, tudi umrl. Dokazati ji niso mogli nič, saj je bil edini, ki je preverjal takšne in drugačne smrti cerkveni ključar. K nosnicam je prislonil zrcalce, in če se je orosilo, potem je bil človek še živ, če ne, pa so ga zagrebli.

V cerkev, k maši, naju župnik ni pustil. Dolgo časa nisem niti slutila, od kod izvira njegova sovražnost. Menda je vedel za nekaj nesrečnih žensk, ki so z Mihaelinimi zvarki umorile lastne otroke…

Ko sem bila stara sedem ali osem let, sem od svoje skrbnice dobila prvo resnejšo nalogo. Kadar so k njej prihajale ženske s ''težavami'', sem morala zlesti izza peči in iti na stražo. Poleti je še šlo, pozimi pa sem komaj kaj oblečena in brez čevljev, skoraj zmrznila. Ženske, ki so prihajale k njej, so morale biti v veliki stiski nemalokrat so jokale, tudi preklinjale. Po navadi so se zonegavile s poročenimi moškimi, lastnim bratom ali očetom. Pogosto so jih spravili v nesrečo potujoči klošarji, zali študentje, ki so se pripeljali iz mesta na kosilo v vaško gostilno, vojaki, ki so se vračali s fronte, cigani, ki so potovali z medvedom od vasi do vasi…

Ženska se je ulegla na otep slame v svinjaku. Potem si je med zobe vtaknila kos usnja, da med šarjenjem med njenimi nogami, ni kričala od bolečin. Postopek, ki sem ga pozneje uporabljala tudi sama, je bil naslednji: ženska je dvignila ritnico na pručko, da se ji Mihaela v odprtino lahko vlila nekaj kapljic zeliščnega zvarka (orehova jedrca, hermelika, steblo teloha). Po kakšnih petih minutah se je bilo treba s pomočjo dve pavjih peres z nitjo tesno povezanih v eno, lotiti dela. Nekoč se je Mihaeli pero odlomilo, ker je ženska močno trznila….Po kakšnem tednu je umrla zaradi zastrupitve.

Splavljenčke je Mihaela pofutrala prašiču. Polizali so tudi vso kri, ki je ostala na ilovnatih tleh…

Tiste, bogatejše, so najprej poskusile splaviti na drugačen način. Če so imele doma kos usnja, so ga skupaj z lanenim semenom, dobro mislijo in orehovimi lupinami zažgale. Nad tlečim ognjem so se razkoračile čim bolj na široko, da je dim lahko dosegel ustje maternice. Nakar so skuhale lonec iz rabarbare in ščepca čmerike. V enem samem dnevu je bilo treba popiti najmanj tri litre te tekočine, pa pogosto še ni pomagalo…

Mihaela je s temi splavi zelo obogatela. Ne le, da nisva bili nikoli ne lačni ne žejni, imela je tudi zajetno vsoto denarja, ki ga je skrivala pred menoj.

Bilo mi je devet let, ko so prišli v vas trgovci z lizikami in ostalo kramo. Sline so se mi cedile, da se mi bolj niso mogle. V trenutku Mihaeline nepazljivosti sem se izmuznila v sobo, iz vrča vzela najmanjši kovanec in zbežala na trg, pred cerkvijo. A moja kraja ni ostala neopažena. Mihaela me ni ne kregala, niti mi ni kako drugače pokazala, da sem storila kaj narobe. Pod večer sem šla kot po navadi nacepit drva. Kar naenkrat se pojavi pred menoj in mi ukaže, naj položim na tnalo dlan. Nič hudega sluteč sem to storila. Bliskovito zamahne s sekirico za izdelavo butar in mi odseka mezinec na levi roki. Od presenečenja in šoka sem se polulala v hlače. Sprva mi kri sploh ni tekla, ko sem se zbrihtala, je pa ni bilo moč ustaviti. Mihaela je s počasnimi koraki stopila do skrinje, vzela iz nje kos belega platna in mi z njim lovila štrcelj. Potem pa je počepnila in mi ukazala, naj stegnem roko pod njen počepk. Rano mi je polulala, rekoč, da se bo tako hitreje zacelilo.

Rana se je kmalu zarasla, vame pa se je naselil strah. Mihaele sem se začela na smrt bati, čeprav mi, priznam, nikoli več ni storila nič žalega.

Pri desetih letih sem začela obiskovati osnovno šolo, a le toliko časa, da sem se naučila za silo brati in računati. Bila sme še majhna, ko sem že zapisovala recepte, ki mi jih je Mihaela zaupala.

Zelo dobro sva služili s konjsko mastjo. Ne vem, zakaj se je imenovala ''konjska'', ko pa je bila prašičja. Vanjo sva stresli pest kamilic, pest materne dušice in ščepec janeževih semen. Mast, ki sva jo hranili v kleti, v velikem loncu, je do pomladi zmeraj pošla. Ženske so prihajale ponjo s kozarcem v roki. Z njo pa so se mazale med nogami. Pa ne le zato, da niso preveč trpele, ko so se možje spravili nanje!

Mast so uporabljale tudi zato, da so si pozdravile različna vnetja. Po drugi svetovni vojni, ko so se možje vrnili domov, so s seboj pogosto prinesli različne spolne bolezni. Zdravile so se tako, da je ženska (ne moški) zavrela jabolčni kis, ga zlila v kahlo in se potem usedla nad kisovo paro.

Mihaela je zdravila tudi vrtoglavice, ječmene v očeh, pljučne bolezni, vnetje jeter, gliste, zlato žilo. Meni tega ni bilo več treba, ker smo v bližnjem mestu dobili leta 1939 prvega dohtarja. Pomagala sem si že s kafro, ki so mi jo prinesli iz lekarne v Ljubljani in je bila vsestransko koristna.

Nekoč je bilo veliko glist. Otroci so hodili naokoli z napihnjenimi trebuhi, dokler niso začeli piti v kisu namočenega česna. Na trebuh pa so jim matere polagale pelinove obkladke.

Vseh nasvetov, ki sem jih zapisala, sem se morala naučiti na pamet. Ko je Mihaela ugotovila, da je moje znanje enako njenemu, je zapiske sežgala. Ni želela, da bi prišli komu v roke, ker bi jo širjenja znanja prikrajšalo pri zaslužku.

Mihaela me je naučila izdelovati tudi strupe. Najbolj pogost je bil tisti, narejen iz listov šmarnice, telehove in čmerikine korenine ter iz jesenskega podleska. Bil je bolj smrtnonosen kot le iz šmarnice in podleska. Če povem po pravici, po Mihaelini smrti tega strupa nisem izdelovala. Se ga je pa zelo drago plačevalo. Ponj so prihajale tudi bogate gospe iz Ljubljane, na okno so trkali mnogi gospodje, ki so imeli lepo in mlado ljubico, zaradi česar so se želeli znebiti žene.

Ti gospodje pa so potrebovali tudi obkladke za svoja otečena spolovila. Nekateri med njimi so bili, kar se žensk tiče, nenasitni. Poparila sem konjsko meto, ji dodala v žganju namočen pelin. Nekateri so se z zdravilom mazali po spolovilu, drugi pa, ki so kar šli, ne da bi me vprašali o napotkih, so stekleničko že za prvim vogalom nagnili k ustom in popili, kar je bilo v njej.

Za tiste, ki so se poročili v poznih letih, sva imeli z Mihaelo prav poseben napoj. V žganju sva najprej tri mesece namakali bikova jajca. V dežju sem polovila deset deževnikov, ki so prav tako romali v te-isto žganje. Posebej sem stolkla kumino in pelin, moko stresla v vrel kis, v katerega sem dodala še nekaj medu. Kuhalo se je toliko časa, da je na koncu ostala le gosta, zdrizasta zmes, ki sem jo dodala v žganje z zmečkanimi bikovimi jajci in deževniki. ''Bolnik'' si je svoja jajca najprej namazal z rožmarinovim oljem, nakar pa je na to mesto položil še zdravilno žavbo. Menda je zmeraj odlično delovalo! »