JUTRI 2052

                   Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,           delimo objeme za srečo in ljubezen,           vseeno pa se včasih sprašujem,           koliko pa sami naredimo zato,           da vse lepe besede           ne izpuhtijo med snežinkami?           Srčno si želim,           da bi nam letos uspelo tisto,           kar se nam včasih zdi nemogoče:           veliko poguma pri plezanju na visoke gore,           pri prestavljanju mej in bregov,          pri vihanju rokavov.          Srečno, pogumno in drzno v letu 2014          Vam želim,          Milena

nekaj odlomkov iz knjige: Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi , nista mogla priti skupaj. Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem . Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna. Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti,   kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali. Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj pon

Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,           delimo objeme za srečo in ljubezen,           vseeno pa se včasih sprašujem,           koliko pa sami naredimo zato,           da vse lepe besede           ne izpuhtijo med snežinkami?            Srčno si želim,           da bi nam letos uspelo tisto,           kar se nam včasih zdi nemogoče:           veliko poguma pri plezanju na visoke gore,           pri prestavljanju mej in bregov,          pri vihanju rokavov.          Srečno, pogumno in drzno v letu 2014          Vam želim,          Milena

...trud & užitki četrt stoletnega dela, prihajajo iz tiska..... Rojstvo v kakršni koli obliki je zmeraj prijetno, če pa traja ''nosečnost'' toliko časa, kot pri tej knjigi, pa sploh... Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila. Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in s

  D V daljni deželi, nekje na koncu Pravljične dežele, je nekoč živel deček. Bil je sam samcat na svetu. Mali škratek Spanček Zaspanček ga je šel včasih obiskat, vendar niti tega ni nikoli izvedel, kako mu je bilo ime. Deček ni imel prijateljev. Od jutra do večera je hodil po cestah in po mestih, toda nikjer se ni ustavil. Sem in tja mu je dobra babica podarila jabolko in mu skuhala sladko mlečno kašo. Spanček Zaspanček se je nekoč opogumil in vprašal dečka: "Povej mi, kam greš spat, ko si utrujen? Kje pišeš šolsko nalogo in kje se igraš?" Mali osamljeni deček je zmajal z glavo. Pogledal je v tla in po licu so mu pritekle solze. "Nikjer ne spim in nikjer ne pišem domačih nalog," je zašepetal z žalostnim glasom. Spanček Zaspanček je na široko odprl usta od začudenja. "To vendar ni mogoče!" je končno izdavil. "Vsak otrok na tem svetu ima svoj dom!" "Ne vem, kaj je dom. Ne vem, kaj je topla postelja in tudi tega n

Ne vem točno, a mora biti že zelo dolgo, ko sem prvič slišala tisti znani stavek ''Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.'' Ne vem, če so še kakšne druge besede name naredile takšen vtis kot prav te. Pravzaprav si jih nikoli nisem predstavljala v religioznem smislu, zmeraj – bolj kot ne- življenjsko in zelo prizemljeno. Danes, ko so za menoj že desetletja in sem bila- skupaj z omenjenim motom življenja- že neštetokrat na preizkušnji, trdno verjamem, da ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela že omenjenega zaupanja vase- zelo realnega in prizemljenega, prav nič sanjarskega. Prvi pogoj zato, da si gradimo zaupanje vase, je, da nismo leni. Lenoba misli, duha, predvsem pa naših rok, je pogosto poglavitni krivec, da nasedemo na milo doneče floskule in agitiranja govorcev, ki nas poskušajo spraviti pod okrilje svojega besedičenja. Mamljive obljube, ki v takšnem primeru delujejo medeno in lepljivo, zameglijo možgane, predamo se v želji, da bo že kako, da nam

Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje. "Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi." "Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek. "Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."   "To ni nič," so rekle copate.   "Pred šolo nas je namočil v prvi luži." "Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.   "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"   "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"   "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru. "Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki. "Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje. "Očka,