ogenj, rit in kače niso za igrače
Jaroslav (1922) mi
je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub
mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi,
nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se
končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož
narediti s svojim orodjem. Baje sta
bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo
imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so
duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so
za vse njihove težave in skrivnosti,
kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa
so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal,
pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto
dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in
ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa
so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč,
so pomagali s hrano ali denarjem.
Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil
praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel, da bi uživala tudi žena.
Vse skupaj je potekalo približno na način, kot je opisovala Micika (1923): ''Mož je ženi ukazal ali
samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno povlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso
nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla
in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi
ostali, prepričan, da lahko aktivno
sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič,
ko se je spravil name, je moral tisto (seme)
spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh!
Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se pri
nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da
ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je
bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi
padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku!''
To, da je žena pokorna možu, so včasih razumeli dobesedno.
Ženska ni imela nobenih pravic – razen, seveda, treh: da je bila gospodinja, da
je rojevala otroke in dajala možu užitek.
''Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,'' so mi razlagali mnogi
sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih, ki so
vladali med starši.
Marija (1917) je
služila na neki kmetiji, kjer je bila gospodinja dobrega srca. Radodarna je
bila tudi do dekel. Ob nedeljah so se dogovorile, kdaj bo kakšna šla k maši in
gospodinja je potem vsaki posodila spodnje hlače, da je v hladu božjega hrama
ni zeblo.
"Moški so občasno nosili gate, ni pa bilo nujno. Spredaj so bile preklane in zato zelo zračne. Hlače so imeli zvezane le z
vrvico, čez pa si je lastnik nataknil predpasnik, ki je bil pogosto višnjeve
barve. Možje, ki sem jih poznala, vse življenje niso obuli nogavic.
Ženske so si po navadi spletle kito enkrat na teden, lase pa
so si umivale le na približno tri mesece, nekatere tudi redkeje. Pozimi, po
porodu, v času menstruacije pa so se držale daleč stran od vode. Govorilo se
je, da bi se zaradi mokrih las lahko kronično prehladile.''
Povedala mi je tudi, da ni bilo
nič nenavadnega, če se je moškemu okoli vratu svetil nov ovratnik, a ko je pruštof
razprl, so se videle umazana koža in kosmatine,
ki so silile izpod oblačila.
Zaradi neumivanja so predniki – vsaj za naše, sodobne nosove, vajene čistoče - zelo
smrdeli.
Zakmašne obleke
niso nikoli prali, pri moških je bil
rokav pogosto umazan od smrklja ali pa od čikanja tobaka. Moški so imeli v doti po dve do tri srajce in
potem jih vse življenje niso več kupovali.
Poldeta pa so
vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila
pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače.
Polde se je moral - kljub veliki jezi - umivati vsaj enkrat na teden. Ko so za to
izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.
Najteže je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov
imele (za povrh) povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati.
Po eni strani jim je maternica polzela
skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še silovitejše, po drugi
strani pa je bilo potrebno težave skriti moškim očem, kajti oni niso imeli prav
nobenega posluha za kakršnokoli razkazovanje intimnosti. Zanimivo pa je, da se
je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski pričela kapljati kri
na tla, tako je lahko vsaj župnik sproti beležil, katera ni noseča, kar je
pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom, ki so sporočali, da je
potrebno nenehno rojevati.
V Žireh smo nekoč imeli zapeljivca, ki je imel rad ženske,
one pa njega. Njegov rek je bil: ''Vsaka Žirovka, ki je pametna, lahko pusti
službo v Alpini in hodi okoli v pelc
montlnu.'' Poročene in ledik so
se lepile nanj, a kot pravi ljudski glas, predvsem zaradi denarja, zaradi
ljubezni bolj malo.
Valerija: ''Med
ljudmi so krožile govorice o neki Rovtarki. Bila je na zelo slabem glasu.
Nikoli ji ni bilo zadosti onegavljanja.
Če ni bilo pri roki možakarjev, ji je prav prišel tudi sin. Moj oče je služil
na tisti kmetiji, nekoč je slišal od stranišča, ki je stalo za svinjakom, čuden
smeh. Stopil je bližje in poslušal. Potem je le odpahnil vrata. Zagledal je to
žensko. Čepela je na sekretu, sin pa
ji je guncal joške sem ter tja, sem
ter tja. Ko je bil otrok star deset let, ga je zvabila k sebi v posteljo. Če je
prišel kakšen ljubček, ga je ta enostavno zagrabil in vrgel pod posteljo …''
Lojzka (1926): ''Svojih
staršev se zelo rada spominjam. Mama je bila bolj majhna, čokata, imela je zelo
močne roke. Bila je sposobna dvigniti voz, če je tako naneslo. Oče je bil lep
moški, rad je pel in tudi sicer je bilo pri naši hiši precej veselo. Ni bil pa
za kakšno delo, to pa ne. Mama mu je večkrat rekla, da bi bil dober za župana,
ker je imel namazan jezik. Potem pa se je pričela prva svetovna vojna, šel je
na fronto. Mama je kmalu po njegovem odhodu rodila in življenje je teklo dalje.
Ker ni bilo denarja, je morala prodati njivo. Potem pa se je vrnil oče, a bil
je bolan, zaradi krogle, ki mu je obtičala blizu kolena, tudi invalid. Začel je
piti, zaradi njegovih dolgov pa so iz hleva odhajali repi. A mama ni nikoli
pokazala, da ji to ni prav. Je že takšna božja volja, je govorila tudi takrat,
ko je nosila mene pod srcem. Ko sem se rodila, je oče ostajal z menoj doma in
me čuval, mama pa je namesto njega opravljala vsa moška dela.''
Kljub sramežljivosti, ki je bila še v 60. letih prejšnjega
stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so vseeno našli načine, s katerimi so
poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih
odnosov med moškim in žensko.
Zelo znane so Lukove
besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik
pred porodom: ''Jaz imam doma gorko peč,
pa gor ne smem.'' To je pomenilo: Babo
že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo.
Štrusov oče pa je
v šali komentiral:"Škoda razora, da
prazen leži."
Možje so se s svojimi sposobnostmi
zelo radi hvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli
bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:
''Jest sn pa tuk
duobr, de bi bil za cila Stara vas!'' (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse
ženske v Stari vasi.)
''Na plesu nedolžnost
umira, s plesa umre!''
Ženskam, ki jim je uhajala maternica, so čevljarji iz usnja
naredili posebne pasove. Pričvrstile so si ga med nogami, da
jim maternica s svojim uhajanjem na prosto ni preveč nagajala.
Pisalo se je leto 1928, Polda
in Metod sta bila dekla in
hlapec na eni večjih domačij v Poljanski dolini. Želela sta se poročiti in kmet,
pri katerem sta delala, se je odločil, da jima naredi gostijo. Bila sta pridna
in ju je zelo cenil, zato mu ni bilo žal denarja, ki ga je zapravil za njuno
poroko. A mlada dva sta bila prefrigana. O načrtih, ki sta jih imela za
prihodnost, mu nista črhnila besedice. Kmet jima je celo odstopil lepo
obnovljeno kajžo, v kateri sta bila nov lesen pod in kmečka peč. Nekega dne ju
je vzela noč. Bilo je, kot bi se vdrla v tla. Iz kajže sta odnesla vse, kar sta
le lahko. Šele čez več mesecev, okoli božiča, ko se je v rodni kraj vrnil eden
od domačinov, ki je delal v Galiciji, v tamkajšnjih rudnikih, je povedal, da ju
je srečal in da sta vsakemu, ki ju je hotel poslušati, razlagala, na kakšen
način sta svojega gospodarja potegnila za nos.
Zanimivo je bilo, da
so bili nekateri zakonci med seboj požlahtani tudi do tretjega kolena.
Tako se je dogajalo, da so se otroci, ki so bili tako ali drugače prizadeti,
pogosto rojevali. Ljudski glas je temu rekel, da se kri ni dobro zmešala med
sabo.
Na to, koliko je
bilo pri hiši otrok, je imela velik vpliv tudi vera, saj je bilo kakršno koli merkanje
strogo prepovedano.
Pri spalnici sta
bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak
svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko
časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo. (Stranišča
so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem
razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo).
Moški so imeli v
predalu te omarice tudi manjšo nožičko.
Z njo so si odstranili nesnago, ki se jim je nabirala okoli lulčka (dlake,
sirčki…). Na ta način so se tam doli
očedili, v nasprotnem primeru bi jih posledice
neumivanja motile pri spolnih odnosih.
Štefka: ''Ko sem
bila še otrok, je bil v Žireh en siten kaplan.
Pri meni sta se igrali prijateljici in, ker nismo imele drugega dela,
smo pljuvale skozi okno. Pljunile smo mu na klobuk. Videl nas je in nas zatožil
učiteljici, ta pa je povedala mami. Bila sem tepena, za kazen se tri nedelje
nisem smela igrati s prijateljicami.''
Ivan:''Nekoč, ko
je prišel škof birmat, me je vprašal, če znam kakšno pesmico. Pokimal sem in mu
jo zapel:
… Sinoči sem bil na Viču,
na Viču pri dekliču,
če človek smolo ima,
vrag miru mu ne da.
V sobo sem priplazil,
prav lepo jo pozdravu,
ona pa rekla je,
fantič poljubi me.
Škof je bil malo zgrožen, potem me vseeno vpraša, kdo me je
tega naučil. Po pravici mu povem, da sestra.''
Štefka: ''Zelo
rada bi študirala za učiteljico. Takoj po vojni so bile sanje omogočene le
tistim, ki so bili pravega
prepričanja. Pri nas smo hodili k maši, in to je bil moj edini zločin. Vseeno
sem poprosila svojo razredničarko, da mi napiše priporočilo. Vso noč sem se
premetavala po postelji, kajti radovednost o tem, kaj si misli o meni, je bila
neznosna. Na skrivaj sem pismo odprla in se zgrozila, ko me je, kljub temu da
sem bila odlična učenka, očrnila, in to
samo zato, ker sem bila verna. Ustrašila sem se in šla raje delat v Alpino kot navadna šteparca.''
''…Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po ostalih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so
se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za
nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega
preprodali.
''Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem, ko
se je z uslugami nekega švercerja okoristil,
ga je v zahvalo prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,''je
povedal Janez.
Zanimive so bile tudi politične ideje, s katerimi so hranili delavstvo.
Tako je znana zgodba delavke, ki je prejela za svojo
marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno pregovarjali, naj
jo prostovoljno izroči v stanovanjski
sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni naredila, so ji začeli nagajati.
Alpinski delavci so se neštetokrat odpovedali dobičkom v
dobri veri, da se žrtvujejo za dobrobit svoje tovarne. Na podoben način – z
odpovedovanjem - so si uredili tudi počitniški dom v Zlatorogu pri Umagu.
Lojze: ''Pred več
kot 100 leti so nasproti cerkve, v gostilni, klicali duhove. Odprlo se jim je
nekakšno brezno. Menda so hitro poklicali duhovnika, da je duhove umiril. Ko so selili grobove iz Starih
Žirov na Dobračevo, na tamkajšnje pokopališče, so nekateri videli pokojnike, ki
so se zgodaj zvečer sprehajali po
cesti. Za Žirkom (v Bazovici) je bila med vojno ustreljena ženska. Njen duh pa
ljudi straši še dandanašnji. Pred več kot tridesetimi leti se je v predelu
Žirov, ki se imenuje Maršak, prikazoval križ.
Že stari ljudje so vedeli povedati, da so cerkve zgrajene na
krajih, kjer je veliko pozitivne energije. Tisti, ki želijo ozdraviti, naj se
pogosto zatečejo v božji hram, najraje na kakšnem hribu, in ozdravitev bo
zagotovljena.''
Marija (1929): ''Stric
Marko je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves
čas metal pod nos, da je nebodigatreba, senti, ker se je moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je
bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo
sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi, skupaj z
ostalimi, sedel za mizo. Mama mu je hrano prinašala za peč, kjer je sedel v
nenehni pripravljenosti, kdaj se bo oče razjezil in vrgel vanj kakšno poleno
ali čevelj. Očeta so se tudi drugi zelo bali, nihče se mu ni upal ugovarjati…''
Suzana(1947):''Moji
starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej in ko je
bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne
domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in
učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku
ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni
prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je
vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na
tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v
stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti
žalostno propadla.''
Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in
družini sramoto. Trdili so, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo,
so se radi obregali obnje,
prepričani, da rade dajo.
Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s
katero se je poonegavil njihov sin,
rade opravljale. Najmanj, kar so znesle
na dan, je bilo, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da
se je zveza razdrla. Takšne gobezdačke
je bilo treba trdo prijeti, saj ni bilo
prav, da so svoj strup brez kazni raztresale naokoli.
V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika,
ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso
bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi
prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na
sodišču se je - tudi s pomočjo prič - izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo,
zakaj ga ravno to dekle toži. Sodnik je bil strog gospod in je lastnici že malo obrabljenega kranceljna naložil
denarno kazen, pa še opravičiti se je morala.
Miha je vse
življenje živel v strahu, da se bo hiše prijel vzdevek Pri tevlaču, saj je njegova žena nenehno raznašala neresnične
govorice po vasi zdaj o tem, zdaj o onem. Po razmisleku se mu je zdelo
najbolje, če sosede, ki so njegovi ženi govorili tevlačka, toži. A sodnik je bil razsoden mož, možakarja je
prepričal, naj raje vzame v roke ženo, kot da nič krive sosede vlači po
sodniji.
Tudi jaz sem dobil poziv v februarju
1943. Imel sem osemnajst let. Najprej sem odšel domov, da se poslovim od
staršev. Zelo sem bil preplašen, nisem vedel, kaj naj naredim. Oče mi je
svetoval, naj se pridružim Nemcem. Bal se je, da bi se maščevali, požgali dom
in jih pobili.
Sosed Jože, bil je partizanski
aktivist, pa mu je požugal: ''Zakaj dajete sina v smrt, k Nemcem?''
Po mojem odhodu je pobral vse,
kar je lahko, tudi hrano in moje stvari. S seboj je odnesel novo blago za
obleko, rekoč, da Jožeta itak ne bo več nazaj iz vojske, pa je ne bo
potreboval.
Oba z očetom sva se zjokala ob
slovesu. Peljal me je v Škofjo Loko, v srcu prepričan, da me zadnjič vidi.
Ko smo se 15. februarja 1943
odpeljali z Jesenic, smo žalostni in otožni zapuščali domovino. V najhujši zimi
smo se ustavili v Tirolah (St.Johan in Innsbruck). Tam sem v najhujši zimi tri
mesece služil arbajtdinst. Ravno v
tem času sem dobil od doma pošto, da je bil sosed Jože, tisti, ki mi je ukradel
blago za obleko, ubit v Žirovskem Vrhu. V moji obleki je celo nekaj dni ležal
mrtev.
Z menoj ni nobeden veliko pometal, o ne! Če mi kakšen moški
ni pasal, sem ga odločno nagnala.
Brez pardona! Žal sem potem naletela na napačnega, nisem imela sreče. Ko je
človek mlad, se iz fajnih fantov
norca dela, nazadnje pa dobi izbirek. Zlato držiš v roki, pa ti drek rata, to je usoda.''
Ko je otrok, kot sem bila jaz, že v mladosti zatrt, nima v
življenju nobene prave sreče. Tisto, kar se doživi težkega, hudega, poniževanj,
gre za tabo, to imaš kar naprej pred očmi. Ko si zagalindran, si zagalindran.
Komentarji
Objavite komentar