JUTRI 2052

  Otova zgodba: V IMENU LJUDSKE OBLASTI France je izhajal iz zelo revne družine na Lokvici. Ker je bil premlad, je vojno preživel doma. Šele proti koncu vojne so ga kje porabili za mladinsko propagando. Kmalu se je priženil v belokranjsko hribovsko vas. Ker je bil zelo postaven - skoraj dva metra velik in temu primerno samozavesten, so ga kmalu izvolili v krajevno skupnost. Tu mu je samozavest še malo zrasla. Počutil se je, kot Bog že s tem, da pripada novi ljudski oblasti. Potem pa so ga nekoč sodelavci po funkciji opozorili, da bi bilo dobro, da si uredi "dvojna leta borca NOB". Malo se je zamislil , potem pa krenil na Lokvico in obiskal krajevne funkcionarje , da se pogovori. Potreboval je priče. Moj oče in stric Koščev sta vedela, da ni bil nikoli partizan. Pravzaprav nista niti vedela, kje je bil med vojno. Vseeno pa sta mu šla na roko, prepričana, da se ne bo svet podrl, če dobi "kake groše", saj je bil vedno reven kot "cerkvena miš". Nazadnje sta s...

  Resnične zgodbe imajo posebno moč. Četudi jih pometemo pod preprogo, celo prepovemo, četudi pričevalce ustrahujemo, bogato plačamo, ne pomaga. To ugotavljam tudi ob skrivanju detailov pri razvpitih okoliščinah okoli Fotopuba, kjer so ženske, celo mladoletnice, izrabljali na grozovite in celo izrojene načine. Tisti, ki so bili zraven - pa imajo danes moč in vpliv - so naredili vse, da bi se pozabilo. Namesto da bi se borili za pravice teh žrtev, se borijo za pravico do splava, ki jo imamo že od cca 1974. Resnične zgodbe (pričevanja) so pogosto surove, neobdelane, polne nelagodja, nepredvidljivih preobratov in lekcij, ki jih fikcija pogosto zmehča ali polepša. Da vas samo spomnim, s kakšnim navdušenjem so mnogi brali »olepšano! ''50 odtenkov sive''! V bistvu pa gre v knjigi le za glorificiranje BDSM seksualnih praks. Kakšne te so, preverite sami, a le, če imate dober želodec. Pisatelj Vinko Möderndorfer je naš odnos do resničnih zgodb lepo zajel v besedah Alenki Gotar: ...