JUTRI 2052

  Ko napišem zadnjo piko, si zmeraj malo oddahnem. A ne za dolgo. ker tudi Gostilna pri dobrih ljudeh izide v samozaložbi , me tudi od »zadnje pike« naprej, čaka še veliko dela. Samozaložba je za avtorja ogromen zalogaj. Vse stroške, od lekture, oblikovanja naslovnice in preloma do tiska, moram pokriti sama. Še preden knjiga pride do prvega bralca, je treba poravnati račune, za katere nihče ne jamči, da se bo vloženi denar kdaj povrnil. Potem pride na vrsto prodaja. Nimam svojega piarja, nimam ekipe, ki bi skrbela za oglase, predstavitve in za to, da bi knjiga prišla med ljudi. Tudi to delo je samo moja skrb! O knjigi vam pripovedujem sama, odgovarjam na vaša sporočila, sprejemam naročila in poskrbim, da vse, kar naročite pri meni, pride v prave roke. Če se vam zato kdaj zazdi, da o svojih knjigah veliko govorim, zdaj veste, zakaj. Kako naj bralec poseže po knjigi, če niti ne ve, da obstaja? Gostilna pri dobrih ljudeh je tudi zato zame nekaj posebnega. V njej so meseci...

  Tri knjige, ki kar same ponujajo veliko vprašanj o tem, kaj vse ljudje skrivamo drug pred drugim. Kje je otrok, Mehko kot britev in zdaj še Gostilna pri dobrih ljudeh. V mojih krimi - romanih imajo ob iskanju storilca pomembno mesto tudi molk, družinske skrivnosti, stare zamere in odnosi, ki so na zunaj videti povsem drugače kot za domačimi vrati. Zanima me, kaj človeka pripelje tako daleč, da prestopi mejo. Pa tudi, koliko ljudi ob tem gleda stran, ker se nočejo nikomur zameriti. V Gostilni pri dobrih ljudeh, ki izide v prvi polovici novembra, se nekdanji sošolci zberejo na obletnici valete. Obujajo spomine, plešejo, se smejijo. Naslednje jutro je ena od njih mrtva in v Žireh se začnejo razkrivati zgodbe, ki bi jih marsikdo najraje odnesel v grob. Ime gostilne je prijazno, kajne? A kdo so v resnici dobri ljudje, boste presodili sami. Ste kateri od prvih dveh romanov že prebrali? 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 Naročila sprejemamo na mail: jutri2052@gmail.com

 Ni mu hotela lagati, resnice pa mu ni zmogla priznati. »Malo smo se pa vseeno postarali,« se je opogumil in se obrnil k Jerneji. Ta se je namuznila in ga pogledala naravnost v oči. »Vsakič, ko se pogledam v ogledalo, imam kakšen siv las več.« Odgovor ga je razorožil. Tepec neumni, ti pa res nisi za med ljudi. Kaj si bo mislila, ko ji govoriš o staranju? Najraje bi vstal in se umaknil k točilnemu pultu. Tako rad bi ji rekel kaj lepega, vendar ni našel pravih besed. »Tudi Ajda je bila siva že pri tridesetih,« je nadaljevala Jerneja. S prsti se je oklepala prazne skodelice, z očmi pa švigala od enega do drugega. »Prepričan sem, da je po mami podedovala najboljše lastnosti,« je pripomnil Pavle. Ko se je zavedel, kaj je izrekel, mu je spet postalo nerodno. Jerneja je dvignila obraz in se mu zazrla v oči. Zabolelo jo je, ko je v njih opazila žalost, ki je ni mogel pregnati niti bučni večer, sredi katerega sta se znašla. Nekoč ti bom povedala, zakaj ti nisem odgovarjala na pisma, si je o...

  V knjigi, Gostilni pri dobrih ljudeh, ki izide v prvi polovici novembra, vas čakajo zapleti in razpleti družinskih skrivnosti, stare ljubezni in - seveda - umor, ki razburka Žiri. (ki je slučajno tudi kraj, kjer živim ) Morda boste že po prvih nekaj straneh pomislili, da veste, kdo je kriv. Le nikar še ne stavite na svojega osumljenca! Roman bo kmalu v vaših rokah. Do takrat pa mi povejte: pri kriminalkah iščete morilca, vas zanimajo razlogi, zakaj je nekdo storil to, kar je, ali se raje pustite presenetiti? povezava do bloga: https://jutri-2052.blogspot.com/ Knjigo lahko že naročite, izšla pa bo na začetku novembra. Naročite na ZS ali na mail: >>>> jutri2052@gmail.com

  Bi povedali resnico, četudi bi z njo uničili življenje človeku, ki ga imate radi? Med pisanjem Gostilne pri dobrih ljudeh sem se pogosto ustavila prav ob tem vprašanju. Moji junaki imajo za svoj molk veliko razlogov.  Nekatere boste morda celo razumeli. Toda Jerneja je mrtva in nekdo bo moral spregovoriti. Kdo bo prvi? Knjigo lahko že naročite, izšla pa bo na začetku novembra. Naročite na ZS ali na mail: >>>> jutri2052@gmail.com

  Na obletnicah radi vprašamo: »Se še spomniš?« Kaj pa, če bi bilo bolje pozabiti? Sošolci v mojem novem romanu imajo za seboj desetletja različnih življenj. Nekateri so uspeli, drugi so se naučili predvsem dobro skrivati svoje razočaranje. Za isto mizo spet sedijo stare ljubezni, zamere in neporavnani računi. Jerneje med njimi ne bo nikoli več. Gostilna pri dobrih ljudeh. Kmalu.

  Bi šli na obletnico valete, če bi vedeli, da se nekdo ne bo vrnil domov? V gostilni Pri dobrih ljudeh se zberejo nekdanji sošolci. Diši po pečenki, vino teče z miz, iz zvočnikov odmevajo pesmi njihove mladosti. Objemajo se, zbadajo in obujajo spomine. Naslednje jutro je sošolka Jerneja mrtva. Ko začnejo raziskovati njeno smrt, kriminalisti naletijo na molk... Moj novi roman Gostilna pri dobrih ljudeh prihaja med vas. Do takrat vam bom - dan za dnem - malo odpirala njegova vrata … V prednaročilu (na mail: jutri2052@gmail.com ) se na knjigo lahko tudi naročite (20 evrov)

 

  Milena Miklavčič o svoji zbirki kriminalnih romanov pravi: »Po romanu Kje je otrok, ki govori o ukradenih otrocih, in Mehko kot britev, ki opisuje izkoriščanje žensk in deklic v času socializma, sem letos izdala še tretjega z naslovom Gostilna pri dobrih ljudeh . Roman se začne na predvečer državnozborskih volitev 2026. Nekdanji sošolci se zberejo, obujajo spomine, malo se hvalijo in zbadajo, vmes pa preverjajo, komu je življenje v letih, odkar se niso videli, več dalo in komu več vzelo. Naslednje jutro najdejo mrtvo njihovo sošolko Jernejo. Njena nasilna smrt predstavlja le začetek odkrivanja travmatičnih dogodkov, ki so se dolga leta skrivali pod površjem v kraju, kjer se vsi poznajo med seboj in kjer vsi o vseh menda vse vedo. Med pisanjem me je spremljalo vprašanje, ki se mi glede na moje izkušnje zdi izjemno pomembno: kolikokrat lahko človek umre, še preden ga pokopljejo? Koliko ljudi v resničnem življenju počasi ugaša, ker jim opravljivci in škodoželjneži dan za dn...

  DOMEN TOMIČ: O OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  PROTEUSU. članek v PROTEUSU Prof. dr. Irena Novak Popov z ljubljanske Filozofske fakultete je v znanstvenem članku iz leta 2024 Ženska pesniška govorica v obdobju slovenske moderne: subjekt, ideali in intima navedla kar prvi in drugi del  zbirke. Zraven so dela Alenke Puhar, Alenke Šelih, Katje Mihurko Poniž – in Marte Verginella.  Ker je lirska poezija najbolj intimen literarni izraz, ga je smiselno misliti tudi na ozadju neliterarnih (ustnih) pričevanj žensk. Milena Miklavčič je pripovedi iz Poljanske in Selške doline, ki segajo do začetkov 20. stoletja, zbrala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače (2013, 2017). Iz njih se ob pomanjkanju slovenske zgodovine seksualnosti abstraktni pojem »patriarhat« konkretizira v krutih podrobnostih.15  Zgodovinarka Meta Remec je Ogenj, rit in kače niso za igrače uvrstila med uporabljeno literaturo v znanstveni monografiji Bakh, tobak in Venera: Grehi in skušnj...

  Z zanimanjem sem prebrala članek v Sobotni prilogi o zamolčanih ženskih travmah med vojno in po njej. Prav je, da raziskujemo tudi italijanske zgodbe, prav je, da poslušamo zgodovinarje in pogledamo čez mejo, saj noben narod nima monopola ne nad trpljenjem ne nad resnico. Ob branju pa me je vendarle prešinila nekoliko nagajiva misel: ali res poznamo vse zgodbe, ki jih imamo doma, preden jih začnemo iskati drugod? Že desetletja poslušam slovenske ženske in moške, ki so mi pripovedovali o vojni, prvih povojnih letih, revščini, nasilju, posilstvih, neželenih nosečnostih, splavih, nezakonskih otrocih, političnem strahu, molku in sramu. Marsikaj od tega bralec izve iz pričevanj, zapisanih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače . To niso zgodbe, ki bi nastale za pisalno mizo, niti niso naknadne akademske razlage nekega časa. Pripovedovali so jih ljudje, ki so ta čas živeli , ki so nosili njegove posledice na lastni koži in ki so o marsičem spregovorili šele takrat, ko so bili že st...

 

  Milena Miklavčič (1952) je pisateljica, publicistka in raziskovalka življenjskih zgodb. Rodila se je in živi v Žireh. Je mama štirih otrok in babica petih vnukov. Njena ustvarjalna pot je tesno povezana z ljudmi in njihovimi usodami. Konec osemdesetih let je začela sodelovati z Radiem Sora, kjer je ustvarjala otroške in kulturne oddaje ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami . Iz pogovorov, ki jih je takrat začela zapisovati, so pozneje nastale tudi  Usode , ki jih v Gorenjskem glasu objavlja že več kot tri desetletja. Posebno mesto v njenem opusu ima zbirka 5 knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V več desetletjih je poslušala in zbrala več tisoč pripovedi o življenju naših mater, babic in dedkov ter o svetu, o katerem se je dolgo raje molčalo. Zanimajo jo odnosi med moškimi in ženskami, spolnost, materinstvo, družina, revščina, nasilje, vera, odpuščanje, izgube in vse tisto, kar človeka zlomi ali pa ga naredi močnejšega. Pričevanj nikoli ni zbirala zgolj kot...

  Ko danes pomislim na svoje tri kriminalke – Kje je otrok?, Mehko kot britev in Gostilna pri dobrih ljudeh – se mi zdi, da sem v vsaki napisala drugačno zgodbo, pa vendar sem se v vseh treh pravzaprav vrtela okoli istega vprašanja: kaj se dogaja z ljudmi, ko resnica postane pretežka, da bi jo povedali na glas? V romanu Kje je otrok? je v središču nekaj, česar se boji vsak starš: njegov otrok izgine. V trenutku se podre svet, ki se je še malo prej zdel samoumeven in varen. Ostanejo vprašanja, iskanje, upanje, obup in tista strašna nemoč, ko bi človek naredil kar koli, samo da bi lahko zavrtel čas nazaj. Toda v nesreči hitro spoznamo še nekaj: ljudi okoli sebe v resnici ne poznamo tako dobro, kot smo pred tem mislili. Pri Mehko kot britev sem šla še globlje v preteklost. Skozi pričevanja, ki jih zapisujem, vem, kako močno je preteklost povezana s sedanjostjo. V odmaknjenih Žagarijah najdejo človeške kosti, z njimi pa začnejo razkrivati zgodbe, ki bi - tako menijo nekateri ju...

  MAMA JE TAKO REKLA Mama igra v našem življenju pomembno vlogo. Njeni stavki (misli, zapovedi, predsodki, itd.) ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odrastemo, si ustvarimo družino in celo dobimo sive lase. Včasih nam pomagajo, drugič pa se spremenijo v ovire, ki nam grenijo življenje, saj ''nekaj'' počnemo samo zato, ker je tako delala mama. Ali ker je mama rekla, da se mora. Metoda ima artritis. Prsti jo bolijo, zapestja ji zatekajo, toda še zmeraj lika brisače, kuhinjske krpe in spodnje perilo. Mož vztraja, da mora biti vse zlikano, ker je njegova mama rekla, da se tako spodobi, da se perilo ''razkuži'' in zato, ker je potem občutek na telesu ''mehkejši''. Zanimivo pa je, da se taisti mož tušira samo ob sobotah. Tudi to je svetovala mama. Pogostejše umivanje naj bi človeku »izsušilo kožo«. »Mama je tako delala,« pogosto reče mož, ki po kosilu odrine krožnik od sebe in se preseli na kavč. Njegova mama je namreč gospodinjstvo vodil...