Zanikanje kot nacionalni šport

 

Zanikanje kot nacionalni šport

V Sloveniji smo svetovni mojstri zanikanja. Ne gre za naključno lastnost posameznikov, temveč za kolektivno prakso, ki se vleče skozi generacije, družine, institucije in celo v narodu samem.

Posebej močno se razvname, ko nanese beseda na spolnost – temo, ki jo še vedno ovijamo v debelo tančico sramu, molka in idealizirane podobe.

Zakaj je zanikanje tako prisotno ravno tukaj?

Ker spolnost ni samo zasebna stvar, brez katere ne moremo živeti. Je tudi polje moči, hierarhije in identitete. Je polje zlorab, ki človeka zaznamujejo za vse življenje. Je polje sramu, ponižanj, razčlovečenja.

Ko zanikamo, da so "naši heroji" iz časa Jugoslavije bili krvavi pod kožo, da so partizani in povojni voditelji izkoriščali ženske, jih posiljevali ali jih uporabljali kot trofeje –, ne branimo samo njih. Branimo mit o ''kakor'' plemeniti borbi, o "bratstvu in enotnosti", kar nam je dajalo občutek moralne superiornosti nad drugimi narodi.

Priznati resnico bi pomenilo razbiti v prafaktorje temelje nacionalne (lažne) samopodobe, ki jo še vedno negujemo v šolah, na proslavah in v družinskih zgodbah.

Enako velja za družino: "Ata pa mama nista bila takšna." "Oče ni mogel spolno izrabljati hčerke ali pastorke." ''Ded ni moril babice med spolnim aktom, ko jo je držal za vrat.''

Ti stavki niso le obramba posameznika; so obramba družine kot osnovne celice, tiste, ki temelji na iluziji varnosti in ljubezni in spoštovanju.

Statistično so spolne zlorabe otrok v Sloveniji najpogostejše ravno znotraj družine – to ve vsak, ki dela v centrih za socialno delo ali v varnih hišah.

A to priznati tudi pomeni soočiti se z razpadom iluzije: če je zloraba prišla celo do ''tam'', kje potem sploh lahko iščemo varnost?

Zato raje zanikamo, krivimo žrtev ali pa molčimo.

Enak vzorec se ponavlja pri avtoritetah. "Naš ravnatelj pa že ni tak." "Naš župnik tudi ni." Naš trener je super! Naš družinski prijatelj nam je posodil veliko denarja, res ni pedofil!'' Jeffrey Epstein je bil Božiček. Peter Kovačev, sicer direktor, ki je posiljeval mlade ženske v firmi XX, pa dobrotnik, ki nam je rihtal svinjske polovice.

Cerkev v Sloveniji še vedno nosi težo zgodovinskega molka o zlorabah; tudi šole in druge institucije pa raje ščitijo svoj ugled kot žrtve.

Zanikanje žal ni le čustveno, je vsesplošno. Je rak rana naše družbe!

Fotopub je v zadnjem času postal simbol tega kolektivnega zanikanja. Avgusta 2022 so anonimna pričevanja na Instagramu razkrila domnevne spolne zlorabe, omamljanja z GHB in izkoriščanje mladih žensk v prostorih, ki so jih financirale javne institucije in podpirala "leva elita".

Tri leta in pol pozneje, februarja 2026, obtožnica proti Dušanu Smodeju še vedno ni vročena – osumljenec naj bi se skrival v Benetkah.

Medtem se pojavljajo nove obtožnice, a glavna zgodba o spolnem nasilju visi v zraku in je polna zanikanja, češ vse skupaj je napihnjeno in polno laži.

Zakaj tako počasi dojemamo tisto, kar se skriva za ''zanikanji''?

Kdaj bomo izvedeli, kaj točno se je dogajalo z bulmastifi? Verjetno nikoli. Razen, seveda, če bi se bulmastifi zgodili v Ameriki. Potem bi nam servirali še najbolj izrojene podrobnosti.

Tudi knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače so naletele ne le na ''zanikanje'', posledično tudi na odpor. Na zanikanje vsega, kar so pričevalke povedale o intimi!

Zbirka intimnih pričevanj o spolnosti prednikov iz začetka 20. stoletja razkriva svet, poln neenakosti, nasilja in tabujev. Namesto da bi jo vzeli kot dragocen vir za razumevanje lastne preteklosti, so jo mnogi raje označili za "preveč sočno", "nesramno", preveč ''intimno'' ali so jo, milo rečeno, preprosto ignorirali.

Zanikanje v tem primeru ščiti romantično podobo "starih časov", ko naj bi bilo vse bolj preprosto in lepo, skoraj romantično.

Kaj imamo od tega zanikanja? Iluzijo miru?

Zanikanje pripomore, da se omerta molka v naši družbi še bolj utrdi. Da žrtve še bolj trpijo. Z zanikanjem jim jasno damo na znanje, da je bolje, da ne govorijo.

Vsakič, ko rečemo "to se pri nas ne dogaja" ali "naši niso takšni", podaljšujemo njihov molk in povečujejo njihovo trpljenje.

Res bi bil že čas, da se nehamo tako sprenevedavo oklepati zanikanja. Veste, tudi heroji niso bili sveti. Tudi družine niso vedno varne. Tudi avtoritete lahko zlorabljajo moč. Celo "naši" prostori kulture lahko skrivajo svinjarije.

Šele, ko prenehamo zanikati, lahko začnemo zdraviti.