V IMENU LJUDSKE OBLASTI

 

Otova zgodba:

V IMENU LJUDSKE OBLASTI

France je izhajal iz zelo revne družine na Lokvici. Ker je bil premlad, je vojno preživel doma. Šele proti koncu vojne so ga kje porabili za mladinsko propagando. Kmalu se je priženil v belokranjsko hribovsko vas. Ker je bil zelo postaven - skoraj dva metra velik in temu primerno samozavesten, so ga kmalu izvolili v krajevno skupnost.

Tu mu je samozavest še malo zrasla. Počutil se je, kot Bog že s tem, da pripada novi ljudski oblasti. Potem pa so ga nekoč sodelavci po funkciji opozorili, da bi bilo dobro, da si uredi "dvojna leta borca NOB".

Malo se je zamislil , potem pa krenil na Lokvico in obiskal krajevne funkcionarje , da se pogovori. Potreboval je priče.

Moj oče in stric Koščev sta vedela, da ni bil nikoli partizan. Pravzaprav nista niti vedela, kje je bil med vojno. Vseeno pa sta mu šla na roko, prepričana, da se ne bo svet podrl, če dobi "kake groše", saj je bil vedno reven kot "cerkvena miš".

Nazadnje sta sklenila, da pričata, da je ves čas vojne "delal za partizane".

"Saj ne gre iz najinega žepa!" sta dejala. Dala sta izjavo, se podpisala in stvar je bila urejena.

Franc je dobil pozitivno odločbo. Takoj je napisal "dopisnico" s samo enim vprašanjem: kje se ob nedeljah zadržujeta moj oče in stric Koščev.

Mama mu je odpisala, da sta v nedeljo dopoldne pri Brtusu, ali v Hotelu Bela krajina. Žal pa je mama očetu in stricu pozabila povedati za dopisnico.

Neko nedeljo pa sta oba sedela v hotelu skupaj z malo večjo metliško druščino, ko je nekdo opazil velikega moža, ki je prihajal v hotel.

Le kam tako hiti?

Ko je prišel bliže, so ga spoznali. Franc je v roki nesel šopek rož, kakor, da gre k dekletu.

Ko je prišel do mize, se je obrnil k stricu Koščevemu in ponosno spregovoril:" V imenu ljudske oblasti, v imenu predsedstva vlade ti izročam tale šopek, za vse, kar si storil zame! Naslednjič pa boste vsi dobili pisna vabila na slavnostno zakusko !"

Nato se je obrnil in izginil iz hotela.

Čez tri tedne pa sta oba - oče in stric Koščev dobila pismo. Franc ju je vabil v hotel Bela krajina na "slavnostno zakusko v krogu soborcev ". Udeležba je bila seveda obvezna. Kdor se slučajno ne bo udeležil zakuske, bo dobil račun za poravnavo nastalih stroškov.

Najprej sta se oba malo norčevala, potem pa sta se le odločila, da gresta. Radovednost ju je premagala.

Zaman sta ga čakala. Ni ga bilo. Pijačo sta si poravnala in šla domov, kaj sta pa hotela. Čez pol leta sta dobila obvestilo, da je bila v njegovih hribih poplava. Zakuska pa bo drugič. Spogledala sta se in prasknila v smeh. Zakuske ni bilo ne ''drugič'', ne kdaj pozneje.

👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇

Ob Otovi zgodbi sem se spomnila na neko drugo, precej podobno: v neki vasi je imel po vojni glavno besedo nek Polde. On je bil tisti, ki je odločal, kdo je bil v gmajni in kdo ne. Seveda so bile te ''odločitve'' odvisne od modrih ovojnic in drugih koristi.

Po pričevanju moje sogovornice so njenemu očetu, ki je imel komaj nekaj mesecev partizanskega staža, pomagali zbrati večjo vsoto denarja vsi domači. Uspelo mu je, da si je kupil leta, a za slugo – ker je bil precej gobčen- je moral govoriti na proslavah, obiskoval pa je tudi šole, kjer je pripovedoval o svojih ''junaštvih''.

Nekoč je ta tovariš, recimo, da mu je bilo ime Peter, dve leti zapored predaval na neki OŠ. Prvo leto je razlagal, da je bil pozimi leta 43 na Štajerskem, drugo pa- ker je že malo pozabil- , da se je v istem času boril v Bosni. Pa dvigne roko nek deklič in mu pove, da se je malo zlagal. Nastal je vik in krik, starši so bili klicani v šolo in malo je manjkalo, pa bi očeta celo zaprli.

Ironija usode pa je nanesla, da se je čez več let ta deklič poročil z vnukom dotičnega ''nakladača''. Kadar sta slučajno trčila skupaj, ji je odkrito pokazal, kako jo sovraži.

A zgodba se na tem mestu še ne konča: Petrovi otroci- 5 jih je bilo- so imeli privilegije pri štipendijah, pri letovanju v koloniji, ko so bili že študentje pa pri vpisu v študentske domove.

Res, da so bili zelo uspešni, a tudi brez tega so imeli prednost pri zaposlovanju, saj je v prošnji zadoščal že stavek, da je bil oče ''borec te in te brigade''.

Prvi šok v njihovem življenju je sledil, ko se je zgodila osamosvojitev. Kaj šok- živa panika!

Strah, da bodo izgubili privilegije, je bil brezmejen.

A so se podobni ptiči hitro znašli in povezali med seboj. Zgodili so se ''certifikati'', Jazbinškov zakon, prišlo je do divjega lastninjenja podjetij.

Za lastništvo nad podjetji jim ni bilo toliko mar kot za nepremičnine. Za bagatelo so pokupili vse ''živo''- tudi sindikalne domove, na ''prijazen'' način pa so pomagali zlasti starejšim ljudem, da so si z njihovim denarjem in s pomočjo Jazbinška kakor ''kupili'' stanovanje, ki je po smrti prešlo v last pravih lastnikov.

Iz rdečih baronov so se prelevili v ''tranzicijske barone''. Tiste, ki so jim to omogočili, pa imajo še danes za manjvredne bedake.

Lahko še dodam, da jim ni hudega, saj so z nepremičninskimi transakcijami poskrbeli, da tudi vnukom in pravnukom ne bo treba nikoli več kot toliko delati za preživetje.