MED RESNIČNOSTJO IN FIKCIJO

MM -

 



Resnične zgodbe imajo posebno moč. Četudi jih pometemo pod preprogo, celo prepovemo, četudi pričevalce ustrahujemo, bogato plačamo, ne pomaga. To ugotavljam tudi ob skrivanju detailov pri razvpitih okoliščinah okoli Fotopuba, kjer so ženske, celo mladoletnice, izrabljali na grozovite in celo izrojene načine.


Tisti, ki so bili zraven - pa imajo danes moč in vpliv - so naredili vse, da bi se pozabilo. Namesto da bi se borili za pravice teh žrtev, se borijo za pravico do splava, ki jo imamo že od cca 1974.


Resnične zgodbe (pričevanja) so pogosto surove, neobdelane, polne nelagodja, nepredvidljivih preobratov in lekcij, ki jih fikcija pogosto zmehča ali polepša.


Da vas samo spomnim, s kakšnim navdušenjem so mnogi brali »olepšano! ''50 odtenkov sive''! V bistvu pa gre v knjigi le za glorificiranje BDSM seksualnih praks. Kakšne te so, preverite sami, a le, če imate dober želodec.


Pisatelj Vinko Möderndorfer je naš odnos do resničnih zgodb lepo zajel v besedah Alenki Gotar: »Nikoli ne more pisatelj napisati takšne zgodbe, kot jo lahko napiše življenje.«


Če kdo, potem lahko njegove besede potrdim jaz!

Po več kot 50 letih zbiranja pričevanj se pod to izjavo lahko tudi podpišem – in verjetno še marsikdo, ki se ukvarja s spomini ali takšnim in drugačnim dokumentarnim delom, povezanim s preteklostjo in sedanjostjo.

Zakaj pa potem ljudje toliko raje segajo po fikciji (pa naj bo še tako solzava in robčkarska)? Zakaj se s takšno lahkoto in besom zgražajo nad Jeffreyem Epsteinom, za Fotopub jim je pa vseeno?!?

KLIKNI NA ČLANEK

Razlogi, ni pa rečeno, da so pravi:
• Fikcija obljublja varen ''izhod'' iz razburkanih čustev: lahko jokaš, se jeziš, se bojiš – a na koncu zapreš knjigo ter jo odložiš na polico – in pozabiš. Resnična zgodba pa te vznemiri, prebudi slabo vest in na tisoče vprašanj, na katera ni enostavnih odgovorov.

• Fikcija je pogosto bolj… hm »estetsko dovršena«: ima zaplet, vrhunec, katarzo, lepo zaokrožen konec, kjer je ''poplačano'' tako dobro kot tudi slabo. Življenje pa je polno nedokončanih poglavij, nesmiselnega trpljenja in odprtih ran, ki se zlepa ne zacelijo.

• Ljudje (zlasti v stresnih časih) iščejo začasen pobeg iz lastne resničnosti. Resnična pričevanja jih včasih preveč spominjajo na njihovo lastno bolečino ali krivdo družbe.

• Svoje doda še knjižni marketing in bralčeve navade: založbe – odvisno od denarja, ki ga imajo zato na voljo - močno promovirajo svoje romane kot ''tržne produkte'', knjigarne imajo leposlovje na vidnem mestu, resnične zgodbe pa pogosto pristanejo v kakšnem stranskem »strokovnem«, ali »biografskem« kotičku ter med knjigami, ki jih označujemo za »občanska raziskovanja«.

Vseeno sem prepričana, da ravno pričevanja - kljub vsemu - pustijo globlji pečat.

Ne samo, da olajšajo dušo, jo tudi oplemenitijo, nas naučijo empatije, preprečijo ponavljanje napak, hkrati pa nas opominjajo, da »molk NI zlato«.

Hvala vsem, ki berete, delite in zbirate tudi takšne, resnične zgodbe, kot so moje, kajti one so tiste, ki nas tudi v resnici spreminjajo, ozaveščajo in plemenitijo.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

NOVA FACEBOOK STRAN, KI JE NAMENJENA SAMOZALOŽNIKOM

MM -
Slika
           Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si  na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Read more »

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »