MED RESNIČNOSTJO IN FIKCIJO
Resnične zgodbe imajo posebno moč. Četudi jih pometemo pod preprogo, celo prepovemo, četudi pričevalce ustrahujemo, bogato plačamo, ne pomaga. To ugotavljam tudi ob skrivanju detailov pri razvpitih okoliščinah okoli Fotopuba, kjer so ženske, celo mladoletnice, izrabljali na grozovite in celo izrojene načine.
Tisti, ki so bili zraven - pa imajo danes moč in vpliv - so naredili vse, da bi se pozabilo. Namesto da bi se borili za pravice teh žrtev, se borijo za pravico do splava, ki jo imamo že od cca 1974.
Resnične zgodbe (pričevanja) so pogosto surove, neobdelane, polne nelagodja, nepredvidljivih preobratov in lekcij, ki jih fikcija pogosto zmehča ali polepša.
Da vas samo spomnim, s kakšnim navdušenjem so mnogi brali »olepšano! ''50 odtenkov sive''! V bistvu pa gre v knjigi le za glorificiranje BDSM seksualnih praks. Kakšne te so, preverite sami, a le, če imate dober želodec.
Pisatelj Vinko Möderndorfer je naš odnos do resničnih zgodb lepo zajel v besedah Alenki Gotar: »Nikoli ne more pisatelj napisati takšne zgodbe, kot jo lahko napiše življenje.«
Če kdo, potem lahko njegove besede potrdim jaz!
Po več kot 50 letih zbiranja pričevanj se pod to izjavo lahko tudi podpišem – in verjetno še marsikdo, ki se ukvarja s spomini ali takšnim in drugačnim dokumentarnim delom, povezanim s preteklostjo in sedanjostjo.
Zakaj pa potem ljudje toliko raje segajo po fikciji (pa naj bo še tako solzava in robčkarska)? Zakaj se s takšno lahkoto in besom zgražajo nad Jeffreyem Epsteinom, za Fotopub jim je pa vseeno?!?
KLIKNI NA ČLANEK
Razlogi, ni pa rečeno, da so pravi:
• Fikcija obljublja varen ''izhod'' iz razburkanih čustev: lahko jokaš, se jeziš, se bojiš – a na koncu zapreš knjigo ter jo odložiš na polico – in pozabiš. Resnična zgodba pa te vznemiri, prebudi slabo vest in na tisoče vprašanj, na katera ni enostavnih odgovorov.
• Fikcija je pogosto bolj… hm »estetsko dovršena«: ima zaplet, vrhunec, katarzo, lepo zaokrožen konec, kjer je ''poplačano'' tako dobro kot tudi slabo. Življenje pa je polno nedokončanih poglavij, nesmiselnega trpljenja in odprtih ran, ki se zlepa ne zacelijo.
• Ljudje (zlasti v stresnih časih) iščejo začasen pobeg iz lastne resničnosti. Resnična pričevanja jih včasih preveč spominjajo na njihovo lastno bolečino ali krivdo družbe.
• Svoje doda še knjižni marketing in bralčeve navade: založbe – odvisno od denarja, ki ga imajo zato na voljo - močno promovirajo svoje romane kot ''tržne produkte'', knjigarne imajo leposlovje na vidnem mestu, resnične zgodbe pa pogosto pristanejo v kakšnem stranskem »strokovnem«, ali »biografskem« kotičku ter med knjigami, ki jih označujemo za »občanska raziskovanja«.
Vseeno sem prepričana, da ravno pričevanja - kljub vsemu - pustijo globlji pečat.
Ne samo, da olajšajo dušo, jo tudi oplemenitijo, nas naučijo empatije, preprečijo ponavljanje napak, hkrati pa nas opominjajo, da »molk NI zlato«.
Hvala vsem, ki berete, delite in zbirate tudi takšne, resnične zgodbe, kot so moje, kajti one so tiste, ki nas tudi v resnici spreminjajo, ozaveščajo in plemenitijo.



Komentarji
Objavite komentar