8. FEBRUAR

 

Razmišljanje ob Dnevu kulture: Med idealizmom in vsakdanjo realnostjo

 

 

Dan slovenske kulture, 8. februar, je za nas Slovence več kot samo praznik. Je (spo) opomin na Prešernovo zapuščino, na jezik in umetnost, ki sta nas oblikovala kot narod. V času, ko svet drvi v digitalno dobo, podnebne krize in geopolitične napetosti, se zdi kultura kot sidro – nekaj, kar nas drži ''nad vodo''.

Žal je med ''se nam zdi'' in ''kruto realnostjo'' globok prepad; premalo se zavedamo, da kultura ni samo ''vzvišena ideja'', ampak tudi boj za preživetje v svetu, kjer denar, politika in tržne sile krojijo vse podrobnosti našega vsakdana.

Kot avtorica z več kot dvajsetimi knjigami, med njimi je na prvem mestu zbirka pričevanj v petih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je edinstvena celo na svetovni ravni – se sprašujem, zakaj mi visokodoneče besede slavnostnih govorcev na ta dan – že vrsto let - zvenijo prazno in puhlo.

Kultura ni muha enodnevnica, ni ''Baetis rhodani''! prisotna bi morala biti vsak dan, na vsakem koraku!

 

Mnogi omenjajo, kako skromen je ''kulturni evro''. Kaj bi porekli, če bi vedeli, da obstajamo tudi takšni, ki nikoli ne dobimo niti centa?

Proračun JAK za 2025: okoli 6,9 milijonov EUR (zvišanje za 1,16 milijona v primerjavi s prejšnjim letom).

To vključuje:

• Sofinanciranje knjižnih izdaj (leposlovje, strokovna literatura, prevodi).
• Razpisi za e-knjige in zvočnice (JR-RDZ-2025/2026).
• Večletni programi založnikov (2024–2027).
• Štipendije, knjižnični nadomestili, promocija (sejem Frankfurt, Bologna itd.).
• Dodatno: bralna kultura, knjigarne, literarni dogodki.

Posamezna knjiga lahko dobi nekaj tisoč EUR sofinanciranja (npr. 2.000–10.000 EUR za izdajo, odvisno od naklade in kakovosti).

V Sloveniji kulturni proračun znaša okoli 0,5 do 1 odstotka BDP, kar je pod evropskim povprečjem. To pomeni, da se ustvarjalci borijo za drobtinice. Nihče pri zdravi pameti zato ne bi spustil blizu še nas, samozaložnikov!

Honorarji za nastope, knjige ali predstave so pri profesionalcih pogosto minimalni, komaj dovolj za preživetje. No, razen pri nekaterih.

Kot samozaložnica moram za izdajo knjig poskrbeti sama. Ko kakšna moja knjiga izide, večina bralcev/ kupcev sploh ne ve, da se to zgodi brez državne podpore! Da je vse na mojih ramenih – tisk, distribucija, promocija. V ''tržnem '' delu ni nobene romantike, le kruta realnost, ko se je treba ''bockati'' tudi s poleni pod nogami. Če želim, da knjiga izide, se je treba marsičemu odpovedati- tudi dopustu.

 

V Sloveniji imamo bogato kulturno tradicijo, od Trubarja do sodobnih avtorjev. Žal nas je digitalizacija našla nepripravljene. Posodobiti bi se morali zlasti šolski programi. Namesto tega smo z različnimi ''delovnimi zvezki'' pripomogli, da osnovne šole ''proizvajajo'' na pol pismene generacije, ki ne znajo tvoriti niti samostojnih stavkov.

Dopustili smo, da se slovenski jezik površno uporablja tako v gospodarstvu kot v družbi in v vsakdanjem življenju: kratice, angleške besede, emoji.

Ne le Slovenci, tudi drugi narodi postajajo vedno bolj funkcionalno nepismeni.

Namesto da leporečimo o slovenskem kulturnem prazniku, raje pomislimo na kakšne bolj konkretne in realne ukrepe, ki bi imeli eno samo točko dnevnega reda: kako Slovencem ponovno približati kulturo v vseh pomenih besede?

Po svetu smo priča cenzuri nekaterih umetnikov v Rusiji, na Bližnjem vzhodu, celo v ZDA, kjer se knjige umikajo iz knjižnic zaradi "spornih" tem, ki niso v skladu z ''woke'' kulturo.  Čemu?!

Pri nas pa o literaturi, ki ni na ''liniji'' – molčimo kot grob. Jo ignoriramo ali pa se iz nje - tisti, ki imajo v rokah škarje in platno, celo norčujejo.

Žalostno dejstvo je, da danes kultura tekmuje s TikTokom in Instagramom. Ljudje porabijo ure za kratke videe, medtem ko knjige čakajo na polici. Z digitalizacijo bi jih lahko približali t. i. množicam.

Ogenj, rit in kače niso za igrače, bi lahko, na primer, oživili z animacijami.

Kaj sploh lahko storimo?

Mi, ki delujemo na obrobju, smo praktično nemočni. Še pes nas ne povoha, kaj šele, da bi se k nam sklonili tisti – iz ''kulturne elite''!

Osebno razumem, da (naj)več pripada tistim, ki od pisanja živijo, ker gre za njihovo preživetje. A tudi njihova dela bodo neprebrana obležala na policah, če ljudje ne bodo več brali. Kje so časi, ko so imeli v vsaki, četudi preprosti kmečki hiši, vsaj eno polico s knjigami!

Država naj več namenja ustvarjalcem in manj birokratom in za birokracijo.

Zame me ne skrbi: četudi nisem več stara 20 let, bom pisala še naprej, ker verjamem v moč besede, ker verjamem, da je to, kar mojega izide - brezčasno. Prej ali slej bo imel vsak doma vsaj zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Zakaj? Zato, ker so pričevanja tako pomembna za razumevanje tipičnih slovenskih družinskih vzorcev, da bo zbirka v prihodnosti služila tudi izobraževanju in raziskovanju lastnih travm.

V svetu kaosa, sredi katerega smo, je kultura dragocena ''svetloba'', a samo, če je dostopna vsem, ne samo tistim redkim izbrancem, ki jo imajo že v genih.