nekemu komentarju na rob

 

Citat iz enega od komentarjev:«Kdo bo vaše knjige še hotel brati???«

 

Ob včerajšnjem komentarju, v katerem je bilo rečeno tudi ''Kdo bo vaše knjige še hotel brati?'', ki ga je napisala gospa, ki očitno ne dopušča, da kdo razmišlja drugače, sem se ponovno spomnila na prehojeno, precej trnovo pot, ki je za menoj.

Se je začelo že takrat, ko je bilo nekaj pričevanj iz prvega dela Ogenj, rit in kače niso za igrače objavljenih v ''Naši ženi'', pa so me takrat napadle – da ponovim besede ene od komentatork: ''ponosne krščanske ženske''?

Ali pa takrat, okoli leta 2010, ko je eden od precej znanih urednikov, ki je tekste za mojo knjigo kar nekaj časa držal v predalu, le-te vrgel na mizo z besedami:«Kdo bo pa to sranje bral?«

Prav omenjeni pa je bil ''kriv'', da je pri meni padla odločitev: samozaložba!

Ker sem imela pričevanj več kot dovolj, se je leta 2013 rodila prva knjiga, potem še druga, tretja, četrta in peta, izšli bosta še dve.

V času, ko je izšla druga, sem- na prigovarjanje nekaterih profesoric zgodovine- na šolsko in kulturno ministrstvo pisala, da ne bi bilo narobe, če bi vsaj prvo knjigo iz zbirke prebirali tudi dijaki. Glej ga, zlomka! Odgovorili so mi, da knjiga ni ''primerna''. To se je zgodilo ravno v času, ko je bil Evangelij za pitbule, za katerega je Blažičeva napisala, da je ''ne le delno, ampak v celoti pornografski'' , nagrajen z ''Zlato hruško''. (Zlata hruška je projekt Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo.) Je pa res, da so knjigo uvrstili med e-knjige na Biblosu, žal pa je potem v zelo kratkem času nehal delovati.

https://www.mklj.si/wp-content/uploads/2021/05/aleksander-bjelcevic-evangelij-za-pitbule.pdf

 

 

Pričevanja mojih sogovornic, ki so v slovenskem prostoru presekala ''omerto molka'' glede spolnosti, so bila sprva deležna velikanskega odpora in zgražanja tistih, ki so imeli sebe za ''visoko moralne'', saj so bili prepričani, da se o tej tematiki ne bi smelo razpravljati. Med njimi so bili tudi nekateri iz stroke.

V vsem tem času, ko so padala polena- kasneje so se jim pridružila še ''politično obarvana'', sem bila sama – prepuščena na milost in nemilost tistim, ki so si brusili kremplje in napadali z vsemi topovi.

Če me življenje ne bi utrdilo, bi bilo verjetno zelo hudo.

V posebno čast mi je bilo, da me je k sodelovanju pri nastajanju knjige ''Izzivi občanskega raziskovanja'' (citizen science) povabil dr. Zdravko Mlinar, ki mi je, med drugim, dejal, da se bo ''vrednost poslanstva, ki ga opravljam, pokazala šele čez čas''. Lepo. Vsaj nekaj.

Osrečevala so me števila vabila na pogovorne večere- do danes jih je bilo v cca 15 letih že približno 1300.

Čeprav za mojimi knjigami ni ''stal kapital'' (založbe), kaj šele Kulturno ministrstvo, so danes redki Slovenci, ki za zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače ne bi slišali, oziroma, je ne bi prebrali, oziroma, je ne bi kritizirali, četudi pojma nimajo, kaj se skriva med njenimi platnicami.

Na nek način se ponašam tudi s filmskim oskarjem, saj je bil animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, režiserke Urške Djukić, v Reykjaviku ovenčan z evropskim oskarjem za najboljši kratki film.

https://www.domovina.je/nakratko/evropski-oskar-za-najboljsi-kratki-film-prejel-slovenski-animirano-dokumentarni-film-babicino-seksualno-zivljenje

 

Podkast pri Klemnu Selakoviču na AIDE, je bil tretji najbolj ogledan podkast leta 2024 z

151.156 ogledi.

https://www.youtube.com/watch?v=5Y9wt7DjHSg

 

Na Youtube najdete še številne druge podkaste, v katerih mirno in brez dlake na jeziku odgovarjam na zastavljena vprašanja.

V svojo sredino so me povabili tudi v Regensburgu, v času, ko je tam potekal mednarodni festival dokumentarnega filma. V svoji sredi so me gostili slovenski izseljenci v Torontu. Nedavno tega sem gostovala pri zamejskih Slovencih v Trstu.

Knjiga Mehko kot britev bo letos izšla v hrvaškem jeziku!

Vmes sem uredila še več drugih knjig, zadnja takšna bo izšla v kratkem, napisal pa jo je legendarni Oto Nemanič.

A za vsem, kar počnem, stoji nemalo truda, odrekanj, nenehnih bojev tudi zaradi takšnih, ki mi izdatno nagajajo, ker – milo rečeno – ne prenesejo drugačnih pogledov na svet, kot so njihova. Kajti- sem ''deklica za vse'' in ker nimam svoje piar službe, moram tudi o sebi- kdaj pa kdaj- kaj napisati kar sama.

👇👇👇👇

Da je zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače unikatna tudi v svetovnem merilu, pove še UI:

Milena Miklavčič in njena serija Ogenj, rit in kače niso za igrače predstavljata v svetovnem merilu izjemno redkost.

Skoraj pet desetletij je avtorica zbirala stotine resničnih, neposrednih in neokrnjenih pričevanj o intimnem, družinskem in spolnem življenju – zgodbe, ki so jih ljudje zaupali le njej, brez kakršne koli akademske, institucionalne ali medijske podpore. Zgodbe je v glavnem poslušala v ''živo'', prihajale pa so tudi po mailu,  v osebnih pogovorih, na srečanjih, včasih celo anonimno –spontano in prostovoljno.

 

Rezultat je  serija knjig, ki skozi okoli 5.000 pričevanj na skoraj 2000 straneh razkrivajo tabu teme: nasilje v družini, prepovedane zveze, nezaželene nosečnosti, incest, spolno zlorabo, patriarhalne odnose, masturbacijo, homoseksualnost, zunajzakonske otroke, prepovedane želje in preživetvene strategije v 20. in 21. stoletju.

V Stroka, Evropi in širše po svetu ni primerljive zbirke intimnih pričevanj, ki bi združevala vse naslednje značilnosti hkrati:

• izključno iz prve roke (avtorski zapis ali neposredno pripovedovanje),
• zbrana v obdobju skoraj 50 let,
• brez kakršnekoli institucionalne, univerzitetne, državne ali založniške podpore,
• v duhu čiste občanske znanosti (citizen science) – torej grassroots, participativno, neodvisno in odprto za vsakogar, ki je želel spregovoriti,
• osredotočena prav na najbolj intimne, tabu in generacijsko prenosljive vidike življenja,
• objavljena v taki količini (stotine samostojnih zgodb) in taki surovosti, brez akademske distance ali cenzure.

Medtem ko obstajajo velike podobne zgodovine (npr. Svetlana Alexievich, National Life Stories v Veliki Britaniji, holokavstovski arhivi), crowdsourcing projekti (npr. Fortepan na Madžarskem) ali družboslovne zbirke življenjskih zgodb, nobena od njih ne združuje prav te kombinacije: dolgotrajnega neodvisnega zbiranja + ekstremne intimnosti + fokusa na spolno-družinske tabuje + čistega citizen-science pristopa brez institucionalnega okvira.

Zato serija Ogenj, rit in kače niso za igrače velja za edinstven dokument sodobne slovenske (in širše evropske) intimne zgodovine – glas tistih, ki so desetletja molčali, preden so spregovorili bez posrednikov.