Virtualno je iz Žirov enako daleč do Toronta kot do Javorča.

 

Kot Žirovko, ki mi rojstni kraj veliko pomeni, sem žirovski blizu in daleč spremljala več desetletij. Največ zaradi svojega ljubiteljskega raziskovanja intimne preteklosti Žirov in Slovenije nasploh. V zapiskih sem našla številne podatke, ki se tičejo časa, ko smo še živeli ''Bogu za ritjo''. Čeprav so nam pogosto dejali, da smo rovtarji, pozabljeni od vseh, pa si upam trditi, da so bili tako samoizobraževanje kot tudi Žiri so bile stoletja zaznamovane kot vas ''Bogu za ritjo'', ''kraj na koncu sveta''. V tem duhu smo odraščale tudi povojne generacije. Preden smo, ko smo sedli na avtobus, prispeli v ''civilizacijo'', smo se morali peljati vsaj dvajset kilometrov do Škofje Loke, Vrhnike ali Idrije.

Po eni strani nam je bilo življenje v mehurčku na ''koncu sveta'' blizu, ker smo rojstni kraj ljubili, po drugi strani pa je tako imenovana ''civilizacija'' mnoge nepovratno zvabila v svoje nedrje.

Danes je drugače. Internet je podrl meje med tukaj in tam. Virtualno je iz Žirov enako daleč do Toronta kot do Javorča.

Čas, ko še nismo četali

Po pripovedovanju so moški nekoč moževali, ženske pa brbljale (čvekale). Moški pogovori so bili resni, tehtni in gospodarski, ženski pa so največkrat spominjali na opravljanje. Moški so šli tudi v gostilno za poslom, da so izvedeli kaj novega in koristnega. Ženske tja – vsaj posamično- niso imele vstopa. Tudi na različnih predavanjih (prireditvah) so še v 60 letih prejšnjega stoletja sedeli moški spredaj, ženske pa zadaj. Enako v cerkvi: moški na desni strani, ženske na levi.

Pred pojavom televizije (interneta) so se ljudje množično družili na vasovanjih, na različnih predavanjih, veselicah, postajali so po maši pred cerkvijo in si izmenjavali informacije. Skupaj so poslušali radio, vrteli vinilke na gramofonih, kasneje gledali televizijo v šolski avli ali v gasilskem domu, obiski kino predstav so bili osrednji družabni dogodki, po katerih so zavili v lokale in se ob kozarčku pomenili  tem in onem. Vaščani so se zbirali ob različnih kmečkih opravilih, klekljarice so gostovale zdaj pri eni in zdaj pri drugi. O starih moževanjih je obširno pisal Peter Naglič v Žirovskem občasniku številka 42.

Zgodbe, ki so krožile od ust do ust, so neštetokrat premleli. Tudi učenje na pamet je bilo zelo pogosto in tudi spontano. Na ta način so se ohranile podrobnosti o življenju prednikov, ki jih sicer ni nihče zapisoval, prenašale so se po ustnem izročilu iz roda v rod. Ljudje so si zapomnili številne ljudske in ponarodele pesmi, basni, pregovore, nekateri so jih hranili v spominu več sto.

Izmenjava različnih znanj je bila ''ločena'' po spolu: Moški so se zanimali za poljedelstvo, sadjarstvo, kje skleniti dober posel. Ženske so si izmenjavale recepte, zdravstvene in gospodinjske nasvete, zanimalo jih je, kako skrbeti zase v nosečnosti. Bolj razgledane so prisluhnile tudi nasvetom o vzgoji otrok. Medsebojna komunikacija je bila izjemno živahna, četudi je bila včasih precej naporna, saj so ljudje drug o drugem vedeli malodane vse.

Okolje, v katerem so živeli, so poznali kot lasten žep. Avtomobili so bili bolj redki, od točke A do B so hodili peš, premožnejši so se vozili s kolesi in avtobusi, vlaki. Tudi na poti je bilo dovolj priložnosti za komunikacijo, ki ni bila namenjena le klepetu (small talk), temveč tudi izmenjavi različnih informacij, mnenj, izkušenj. Živeli so vseživljenjsko učenje v žlahtnem pomenu besede. Znanje ni bilo toliko odvisno od izobrazbe kot od prizadevanj posameznikov, ki so strmeli po vedeti več kot drugi.

Kako so prihajale pomembne novice do ljudi

Pred drugo svetovno vojno so pomembne novice ''raznašali'' po Žireh kar z vozom. Klicarja, ki jih je bral, je razvažal tudi ded Luka. Najprej je sopotnik zaigral na trobento, potem pa prebral, kar mu je bilo naročeno. Včasih se je celo zgodilo, da so ga poslušalci, ki so se zbrali ob vozu, zasmehovali, kadar je branje zvenelo preveč ''mestno'' in ne narečno žirovsko. Dedu je šel zvok trobente zelo na živce, a ker je bil uradno gluh (s tem izgovorom se je izognil vpoklicu na fronto v 1. svetovni vojni), je trobento molče prenašal.

V zapiskih sem našla nekaj zanimivih podatkov: klicar s trobento je prebiral tudi druge novice, ne le občinske. Z njegovo pomočjo so, denimo, iskali rezervne delavce pri gradnji žirovske cerkve, saj je griža, ki je razsajala v nekem obdobju, marsikoga spravila v posteljo. Nekateri kmetje so preko razglasa iskali pomoč pri pobiranju krompirja in ob žetvi pšenice. Klicar je vabil kmete, naj darujejo les za nov most in za pokritje neke kapelice. V času pred drugo svetovno vojno je bilo v Žireh kar 194 obrtnikov. Med njimi je bila tudi Zofija Bogataj iz Nove vasi, ki je med drugim prodajala »vedno svežo praženo kavo«. Lasten reklamni napis si je dala izdelati za vrečke, v katerih je bilo 250 gramov kave. Ženske, ki so kafeturile, so glasniku pozorno prisluhnile, saj jih je sproti obveščal, kdaj je dospela nova pošiljka kave. Če so morali obrtnike te oglase posebej plačati, nimam podatkov.

Še zanimivost: ko se je začelo govoriti, da pri Bohkovem znamenju (pri današnjem križišču z Opekarsko ulico) straši, je klicar to novico več tednov zapored razglašal predvsem zaradi bojazni, da se ne bi kdo pri znamenju po nepotrebnem do smrti prestrašil ob morebitnim srečanju s strahovi.

Tudi po drugi svetovni vojni je imel klicar pomembno mesto pri obveščanju. Farani so mu prisluhnili po deseti maši. Prebiral je vse, kar mu je naročila lokalna ali državna oblast. Po letu 1964 so ga nadomestile oglasne deske, ki so jih postavili od starih Žirov pa vse do Sela. Največkrat smo se ustavili pred tisto, pri Maticu. Tam so viseli tudi plakati, ki jih je izdeloval Ivan Reven. O njegovem delu sem večkrat pisala, saj je bil prava žirovska legenda. Za različna sporočila splošnega pomena je skrbel Nejko Podobnik, ki jih je objavljal v Alpinskem mesečniku Delo – življenje. V Alpini so spodbujali tudi interno obveščanje. Odvijalo se je v času malice.

Pomemben prenašalec lokalnih novic je bil tudi poštar. Za marsikaj, kar bi sicer utonilo v pozabo, se moramo zahvaliti tudi tako imenovanim ''vaškim opravljivkam'', ki so poskrbele, da se to ni zgodilo. V vasi, ki je ždela na koncu sveta, so se zanašali tudi na sicer redke študente, ki so odhajali študirat v Ljubljano, Zagreb, Celovec ali v Prago, da bodo, v času počitnic, s seboj prinesli tudi obilo novic o tem, kaj se dogaja po svetu. Izmenjava le-teh je največkrat potekala v gostilni pri Katerniku.

Pisma in telegrami

Pomemben vir novic so bila tudi pisma, ki so si jih domačini izmenjevali z izseljenci, zdomci ali s prijatelji in sorodniki, ki so živeli po svetu, na drugem koncu Slovenije, oziroma Jugoslavije. Že v osnovni šoli smo se učenci obilo dopisovali. Sama sem, denimo, od dopisovalke Gordane, iz ''prve roke'' izvedela, kako je bilo leta 1963 v Skopju, ko ga je prizadel potres.

Novice, največkrat povezane z rojstvi otrok, rojstnimi dnevi, porokami in smrtjo, so prinašali telegrami. Ko je 28. junija 1914 Gavrilo Princip v Sarajevu ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, je poštarica telegram zadržala iz enega samega razloga: tisto popoldne, ko ga je prejela, je bila ravno veselica, ni pa se ji zdelo prav, da bi strašni dogodek vplival na dobiček organizatorjev. Za atentat so Žirovci izvedeli pri maši na dan sv. Petra in Pavla, 29. junija.

 

 

Sejmi, ženitovanjski mešetarji, klošarji, berači, cigani., potujoči trgovci, kontrabantarji

Med naštetimi in današnjimi družbenimi omrežji najdemo veliko vzporednic. V obeh primerih gre za množičnost, srečujejo se različno misleči, z različnimi željami, potrebami. Nekateri so na ''prizorišču'' zgolj zaradi radovednosti, da bi kaj novega slišali, spoznali, našli poslovne in kakšne druge priložnosti. Izmenjava informacij in izkušenj pa je bila tako nekoč kot danes zelo pretočna in zaželena.

Veliko novic od zunaj so prinašali tudi različni popotniki, ki so hodili po ''opravkih'' od vasi do vasi, s sejma na sejem, od hiše do hiše pa tudi čez mejo, vse tja do Trsta ali v Dalmacijo. Nekateri Žirovci so bili zaposleni tudi v toplicah, pri Topličarju ali na Visokem, pri Ivanu Tavčarju, pri ljubljanski, tržaški in celovški gospodi, kjer so slišali marsikaj. Tudi znanje, ki so si ga pridobili, je bilo zlata vredno in cenjeno tudi pri bodočih nevestah.

Ded Luka je vozil les vse tja do Kranjske gore. Že med vrnitvijo so ga po Poljanski dolini ustavljali in spraševali, kaj je novega ''tam gori''. Potujoči trgovec Gusta Šime je leta 1934 v Žireh prodajal konjsko mast in francoske srajčke (kondome), hkrati pa bolnim (jetičnim) prinašal novice, kje v Dalmaciji lahko bolniki z jetiko za majhen denar preživijo zimo in se pozdravijo hude bolezni.

Zanimivo vlogo so imeli ženitovanjski mešetarji, ki so bili izjemno dobro obveščeni o premoženjskem stanju vseh, ki bi za njihove potrebe prišli v poštev. Poznali so skrivnosti o morebitnih boleznih, vrlinah in napakah najbolj zaželenih ženinih in nevestah. Čeprav je škof Jeglič dal sežgati Cankarjevo Erotiko, pri tem pa je bil deležen tudi številnih pisem podpore, enega so mu 5. aprila 1899 poslali tudi iz Žirov, je leta 1909 sam napisal znamenito rdečo knjižico za zakonce, ki pa jo je moral zaradi silovitih napadov liberalcev umakniti. Nek Neven, po rodu iz Zagreba, se je znašel, saj jo je na skrivaj prodajal od vrat do vrat ter po različnih sejmih, hkrati pa radovedno, predvsem žensko publiko poučeval o spolnem življenju, o katerem se na glas ni smelo govoriti.

Zanimivi prenašalci različnih novic so bili tudi hlapci in dekle. Če so imeli srečo in so našli delo v farovžu, gostilni, pri zdravniku ali županu, morda celo v hotelu Boria, ki je stal nasproti cerkve, so slišali marsikaj, kar ni bilo za njihova ušesa. Slišanega največkrat niso znali obdržati zase. Pogosto so to bile zelo osebne stvari, ki so jih potem raznašali naokoli in nehote povzročili tudi nemalo gorja in osebnih tragedij. Tudi oni so bili nekakšni predhodniki uporabnikov družabnih omrežij. Ko so na praznik Sv. Neže (januarja) zamenjali gospodarje, so si s svojimi nasledniki izmenjali tudi informacije o družini, v kateri so služili.

Informacije, ki so se dotikale intimnega življenja so se štele za nezaželene in umazane, kljub temu so si jih ženske izmenjevale med seboj in se po njih tudi ravnale.

 

Naročniki in bralci časopisov

Rado Jan je v svojem članku ''Doneski h kulturnopolitični in socialni zgodovini Žirov'' v Občasniku številka 27 iz leta 1998, zelo nadrobno opisal kdo so bili prvi naročniki različnih časopisov na Žirovskem. Iz članka tudi izvemo, da je bilo v kraju precej naročnikov knjig Družbe sv. Mohorja. Zanimivo je bilo, da se je eno in drugo bralo pred večjimi skupinami poslušalcev, ki so hkrati poslušali in opravljali svoje delo. Leta 1880 je začelo v Žireh delovati tudi bralno društvo, ki se mu je dvajset let kasneje pridružilo še podobno bralno društvo na Dobračevi. Predniki so se množično srečevali v gasilskem in pevskem društvu, Katoliškem izobraževalnem društvu na Dobračevi, veliko so se povezovali z idrijskimi Sokoli. V eni sami gradbeni sezoni so ob pomoči domačih mecenov v Žireh zgradili tudi prvi sokolski dom na Slovenskem. Družabnost in druženje sta bila v razcvetu! Samo Sokolsko društvo je konec leta 1919 štelo kar 205 članov! Žal je bila dobračevska knjižnica med 2. svetovno vojno uničena. Pomembno vlogo pri izobraževanju je imela tudi Marijina družba. Ob vsem naštetem lahko predvidevamo, da je bil vsak takratni prebivalec Žirov član vsaj (najmanj) dveh društev! Kaj pa je danes?

Postali smo veliki individualisti, saj se komaj kaj še družimo med seboj, priložnosti za druženja pa so v primerjavi z nekoč malodane nična.

 

Zbiralci znanj

Znanje je bilo nekoč izjemno dragoceno. Dostop do študija je bil pred vojno za kmečko prebivalstvo zelo otežkočen. Po vojni pa čevljarske plače največkrat niso zadoščale, da bi več kot eden iz družine šel študirat.

Žirovci so bili znani po tem, da so ravnali po zdravi kmečki pameti. Med ljudmi so bili cenjeni tisti, za katere so menili, da so tudi ''naravno talentirani''. Čeprav niso imeli formalne izobrazbe, so se samoiniciativno dokopali do znanja, ki so ga delili tudi z drugimi. Vsaka vas je nekoč imela, denimo, eno ali več priučenih babic, ki so zelo vešče pomagale porodnicam pri porodu. Pogosto so tudi svetovale pri negi novorojenčkov. Tudi zeliščarke so imele dober sloves. Po pripovedovanju so jim bolj zaupali kot zdravnikom. Ko je leta 1925 prišel v Gorenjo vas zdravnik Milan Gregorčič, je imel, tako mi je pripovedoval njegov sin Bojan Gregorčič, nemalo težav z bolniki, saj je trajalo vrsto let, preden so začeli prihajati na njegova predavanja. Ogromno je za izobraževanje naredil dr. Karel Bernik (1912), ki je prišel v Žiri leta 1945. Do konca svojega življenja je, vdan stroki, organiziral in vodil številna predavanja, svoje izkušnje pa je delil tudi na radiu Žiri.

Poučna predavanja in tudi nekatere druge prireditve so bila, še več let po vojni, organizirana v zasebnih hišah

Izjemno pomembno vlogo pa so v preteklosti odigrali tudi tisti, ki so jim rekli, da so ''naravni talenti''. Skozi dolgoletne izkušnje, čeprav brez ustrezne izobrazbe, so postali strokovnjaki za področja. Med njimi so bili samouki, tako v umetnosti kot v praktičnih poklicih. Daleč naokoli so bili znani žirovski zidarji, tudi ljubiteljski veterinarji, zborovodje, sadjarji… V preteklosti smo imeli vrsto slikarjev, ki so bili po osnovnem poklicu čevljarji. Tako imenovano naivno slikarstvo, katerega del so bili, je bilo znano po vsem svetu.

Ni jih bilo malo, ki so se uveljavili kot ljubiteljski zgodovinarji, etnologi. Njihovo delo je neprecenljive vrednosti, vredno vsega občudovanja. Nekateri so pisali tudi za Žirovski Občasnik. Bili so skrbniki znanja in številnih informacij, ki so jih ohranjali tudi za zanamce. Kot predhodniki današnje citizen science, so opravili pomembno delo. Ne nazadnje so bili tudi iskreno in z vsem srcem privrženi kraju, v katerem so živeli, odločeni, da zanj tudi nekaj naredijo.

.

Društva

V pred internetnih časih je bilo zelo razširjeno in tudi priljubljeno sodelovanje v različnih društvih. Imela so zelo pomembno vlogo za medsebojno komunikacijo, za prenašanje različnih znanj, hkrati pa tudi za krepitev medčloveških odnosov, za negovanje družabnosti v pred in tudi v povojnem času. V Žireh je, denimo, delovalo tudi po petnajst ali celo več pevskih zborov. Tudi gasilska društva so s svojim delovanjem že več kot sto let tekmovala med seboj. Aktivi kmečkih žena svoje pomembno poslanstvo opravljajo še danes. Enako velja za muzejsko in tudi turistično društvo. Po letu 1945 je zelo pomembno vlogo igral tudi Rdeči križ. Člani niso skrbeli le za obubožano prebivalstvo, njihova naloga je tudi bila, da so ga ozaveščali. Organizirali so predavanja o zdravju, higieni, kako skrbeti za novorojenčka, o kontracepciji, cepljenju, prvi pomoči, kako preganjati uši in podobno. Ker je bilo veliko alkoholizma in tuberkuloze, so organizirali dobro obiskana predavanja o njegovi škodljivosti. Svoje znanje so prenašali na podmladek. Obiskovalci so največkrat zasedli dvorano Partizana, kasneje DPD Svobode do zadnjega kotička. Ko so leta 1959 predvajali film o raku, je bilo v dvorani več kot 600 obiskovalcev.

DPD Svoboda

Ko so leta 1948 ustanovili kulturno-umetniško društvo, si niso niti predstavljali, kako bogato in plodno življenje se mu obeta. Filmske predstave so bile zmeraj odlično obiskane. Pod njegovim okriljem je delovala ljudska knjižnica. Organizirali so literarne večere, glasbene prireditve, predavanja.

»Naše Svobode (v mislih je imel društva s tem imenom, ki so bila posejana širom po Sloveniji) so dolžne jemati ljudi iz gostiln, cerkva, jih izobraževati za njihove sedanje in bodoče potrebe in jih socialistično vzgajati«, je na ustanovnem občnem zboru govoril politik, publicist in kulturni delavec Ivan Regent, takratni predsednik Zveze Svobod. Hvale vreden je podatek, danes praktično nedosegljiv, da se je od aprila 1960 pa do avgusta 1965 v Žireh zvrstilo več kot 1000 prireditev!

Žirovski Občasnik

Žirovski občasnik izhaja od leta 1980 in prinaša predvsem domoznanske, družboslovne, kulturne in umetniške prispevke. S svojo bogato vsebino daje izjemen in neizbrisen pečat tako preteklosti kot tudi sedanjosti. Pomembno je, da se v njej združujejo tako stroka kot občanske znanosti (citizen science). Med sodelavci najdemo tako usposobljene strokovnjake kot ljubiteljske zapisovalce in raziskovalce. Prav po njihovi zaslugi je zgodovina Žirov zelo dobro raziskana in tudi obelodanjena.

Žal pa pri iskanju različnih informacij, ki se tičejo tudi še živečih posameznikov, naletimo na določene blokade zaradi vedno bolj poostrene zaščite osebnih podatkov.

Ko sem pred približno petimi leti želela zbrati informacije o zlatih maturantih, mi to ni uspelo. Zaradi varstva osebnih podatkov je bilo praktično nemogoče izslediti, kje so nadaljevali šolanje. Hkrati sem doživela zavrnitve tudi s strani nekaterih od njih, rekoč, da preveč cenijo zasebnost, da bi se po nepotrebnem izpostavljali.

 

 

 

Tovarniška sirena

Slovenci smo, če sodim vsaj po ljudskem izročilu, veliki ljubitelji reda. Bolje rečeno: vsaj bili smo. Sogovorniki, ki so doživeli avstro ogrsko monarhijo, so bili ponosni na red, ki je takrat vladal. Zelo so ga cenili. Ko so naše kraje (Poljansko dolino) med drugo svetovno vojno zasedli Nemci, so jim bili prebivalci- vsaj po besedah medvojnega župana v Gorenji vasi- zelo naklonjeni. Prepričani so bili, da bodo po odhodu Italijanov znali vzpostaviti red.

Sirena, ki se je v Alpini, tako pravijo tisti, ki so bili v njej zaposleni že od začetka, prvič oglasila leta 1948 in to že ob petih zjutraj, nakar še ob 5.45 in ob šestih, je bila dobro sprejeta tako pri delavcih kot pri ostalih prebivalcih. Predstavljala je red, po katerem so se radi ravnali. Nadomeščala jim je tudi uro. Notranja sirena je zaposlenim oznanjala tudi začetek in konec malice. Takrat so delavci vzeli v roke kos kruha in si natočili čaja, ki so ga prinesli v kanglici s seboj.

Zamudnikov na šiht ni bilo veliko. V prvih letih so prisotnost preverjali tako, da je moral vsak ob prihodu dvigniti svojo številko. Pri vratarju, na rampi, so ostale samo tiste, katerih lastnikov ni bilo na delo. Kasneje so prisotnost preverjali oddelkovodje. Dobrodušni vratar Žika je zaradi zamudnikov, menda so bili zmeraj eni in isti, pogosto nergal, češ pa tebi bi bilo treba sireno na rit privezat.

Žirovci, navajani na red, so zelo negodovali, ko se je vodstvo Alpine odločilo, da jutranje sirene ne bo več. Oglasila se je le še v primeru naravnih nesreč, pa ob vajah Nič nas ne sme presenetiti.

Nekaterim pričevalcem je ostala v trajnem spominu

Marko U.:«Nisem hodil v službo, a zvok sirene je bil naš vsakdanji spremljevalec. Ko je tulilo ob dveh popoldne, sem vedel, da je polovica dne že za mano. Zvečer ob desetih pa me je zvok sirene pospremil v posteljo. Tudi sicer smo imeli doma red: kosilo je bilo na mizi točno opoldne, v hlev smo šli ob šestih zvečer. Nič prej in nič pozneje. Nikoli pa ni zvonilo k polnočnici in tudi bolj slavnostnega zvonjenja vsaj do leta 1972 ni bilo.«

Marija P.:«Seveda sirena, kdo bi jo pozabil! Pet minut do šestih sem že bila za trakom, malico smo končali pet minut prej, preden je tulilo. Če ne bi, bi nas mojster grdo gledal. A smo imeli sireno v krvi, četudi bi jo pozabili vklopiti, bi se nam oglasila v glavi. Nikoli ne bom pozabila, kako je tulilo, ko je Tito umrl. Šlo je do kosti, tako grozno je bilo.«

Stana Valjavec:«Ko sva se z možem razšla, sem pustila delo v Alpini in se preselila drugam. Zaposlitev sem našla v gostilni. Četudi mi ni bilo treba, sem vsako jutro vstala ob petih, ob šestih sem že lupila krompir v kuhinji za malice. Gostilničar mi je govoril, da sem trapasta, a kaj, ko sirene nisem mogla pregnati iz glave. Potem sem se zaposlila v podjetju, kjer je bilo veliko samoupravljanja. Na nered, ki je vladal, se dolgo nisem mogla navaditi.«

Olga I.:«Vozila sem se v Spodnjo Idrijo, kjer sem delala v tovarni Iskra. Sirena je bila več kot grozljiva! Tovarniška hala je bila polna mikro prašnih delcev, ki so mi dražili pljuča. Ko je sirena tulila za malico, smo v trenutku vse izpustili iz rok in planile po torbi z malico. Delala sem za tekočim trakom, sodelavke pa so me priganjale: 'Olgica, dej, dej bo norma!' Ko se oziram nazaj, včasih pomislim, kako to, da zaradi tiste sirene nisem znorela!«

Marjeta T.:«Sirena je bila po eni strani grozljiva, po drugi me je zbudila. Porodniški stalež mi je potekel, ko je bil sin star dva meseca. Ponoči je imel krče, ni spal, jaz pa tudi ne. Če ne bi bilo sirene, bi vsako jutro zaspala. Glede obveščanja v fabriki pa tole: imeli smo radio Ančka, tako smo rekli največji opravljivki na traku. Nihče je ni maral, pa vsi so se ustavljali ob njej in jo poslušali.«

Stanislava K.:«Sirena mi ni bila moteča, hujša je bila norma, ki je kot petnajstletno dekle, zelo šibke postave, nisem nikoli dosegla. Ko je sirena zatulila in oznanila konec šihta, so se mi sodelavke posmehovale:'Zdaj pa hitro domov- delat, ker si cel šiht počivala.'

Ana K.:«Zrasla sem na samem, zvonjenje, ki se je slišalo iz doline, nam je pomenilo obveščanje! Glavno orientacijo nam je dalo opoldansko zvonjenje, se je pa mama že kakšne pol ure prej ravnala po soncu in šla s polja ali travnika domov kuhat in živino rihtat. Če je kdo umrl, nam je to povedal zvon. Drugače je zvonilo za moškega in za žensko. Najraje smo imeli nedeljsko zvonjenje, ki nas je vabilo k maši. Dol po hribu smo hiteli, nazaj smo hodili počasi in se marsikaj pomenili. Konec tedna je oznanjalo petkovo zvonjenje ob treh popoldne. Še danes sem čisto iz sebe, ko slišim sireno gasilcev, rešilnega av ta ali policije. Vseeno sem hvaležna zanjo, saj nas v danem trenutku opozarja, naj bomo previdni.«

Dare K. iz mlajše generacije, pa je jezno dodal:« Ta sirena bi danes zatulila samo ob petih, pa še to le enkrat, potem pa nikoli več…«

Zakaj in kdaj so ukinili jutranjo sireno, mi ni znano. Sogovorniki pa se prav tako niso spomnili.

Uniformiranosti s tovarniško sireno, ki je ignorirala individualnost, je sledilo obdobje hišnih redov in občinskih odlokov.

Danes mora imeti večstanovanjska hiša na vidnem mestu, v neposredni bližini vhoda, nameščeno oglasno desko ter izobešen hišni red. Vhodna vrata so zaklenjena med 22. in 6. uro, v tem času mora vladati tudi popoln mir. Upošteva se tudi uredba, ki določa, da se za na morebitnih gradbiščih ob sobotah po 16. uri, ob nedeljah ter dela prostih dnevih, obratovanje dodatno omeji, tako da hrup v okolju ne presega dovoljenih mejnih vrednosti. Občina pa lahko v občinskem odloku določi tudi omejitve uporabe kosilnic in drugih strojev, ki se uporabljajo za izvajanje v gospodinjstvih.

Zanimivo je bilo, da so imeli sogovorniki, ki so bili zelo ostro nastrojeni do jutranje sirene, do že omenjenih odlokov in uredb pozitiven odnos. Večina med njimi pa bi takoj podpisala peticijo, s pomočjo katere bi, podobno kot v Dolini pri Trstu, prepovedali vsakršno cerkveno zvonjenje.

 

Številčnost

Žirovci so bili v preteklosti zelo družabni. Tiste, ki so se držali bolj zase ali se niso hoteli družiti niti s sodelavci in sosedi, so imeli, rečeno po domače, za čudake. Ljudje so se radi pohvalili s svojo udeležbo na različnih predavanjih in prireditvah. Večina gospodinjstev je imela doma vsaj kuharico, Sveto pismo in Mohorjeve knjige.

Knjigam je bila naklonjena tudi lesna industrija, saj so knjižne omare predstavljale običajen del pohištva za dnevne sobe. Akviziterji, kot je bil znani Oton Zajc, so bili zelo priljubljeni, knjige so prodajali tudi na obroke.

Tisti, ki še zmeraj vztrajamo in se udeležujemo različnih predavanj, literarnih večerov ter ostalih prireditev, se z nostalgijo spominjamo časov pred letom 1990, ko je bila kinodvorana z več kot 500 sedeži nabito polna, ko se je predstavljal Žirovski Občasnik. Obiskovalcev se je kar trlo, ko je prišel v vas znan pisatelj, različni glasbeniki ali zanimivi predavatelji. Danes nas je v občinstvu komaj nekaj deset ali še to ne.

V dolgih vrstah smo stali za vstopnice za filmske in gledališke predstave. Avtobusi (sindikalni ali društveni), ki so vozili druženja željne občane na izlete, v opero in gledališče, so bili polni do zadnjega kotička. Na veselicah je bilo težko najti prazen stol, kaj šele prosto mizo. O skupnih druženjih, planinskih pohodih, doživetjih, pa o tem, kaj se je tam dogajalo, se je govorilo še dolgo zatem.  

Prvi radio, prva televizija, prvi telefon

Povojni čas je prinesel veliko sprememb. Prvi radio v kraju je nudil nove priložnosti za druženja. Nekateri so poslušali politiko, drugi nasvete, tretji radijske igre, izobraževalne oddaje. Radio je predstavljal dobrodošlega in zelo priljubljenega gosta v hiši, kjer so imeli dovolj denarja, da so ga nabavili. Zanimive so zgodbe, ko so kupili radio, pa so šele potem ugotovili, da v hiši nimajo elektrike. Podobno se je dogajalo tudi s telefonom. V neki starejši hiši na današnji Partizanski, je pod isto streho živelo več žensk. Niso imele ne sanitarij ne elektrike, telefon pa! Ko smo bili otroci, smo se na poti iz šole ustavljali pri Lesičniku, na današnji Čevljarski ulici, kjer smo, če smo se povzpeli na prste, lahko skozi okno gledali televizijo (nadaljevanko dr. Kildare). Tistih, ki so v krogu sedeli okoli televizije, to ni čisto nič motilo. Radio je bil vrsto let bolj priljubljen kot televizija, to pa zato, ker je oddajal v slovenskem jeziku. Odrasli so poslušali radio Ljubljana, Trst, Vatikan, mladi pa radio Luxemburg.

Do slišanega smo bili tudi kritični. Ne glede na to, da kakšna pretirana kritika aktualne politike ni bila zaželena, smo vseeno znali ločiti zrno od plevela.

Radio Žiri

Veselje Žirovcev je bilo nepopisno, ko so dobili radio. Začel je oddajati 11. septembra 1979. Ekipa zanesenjakov ga je postavila na noge z lastnim znanjem, z obilo entuziazma ter pripravljenosti, da nekaj svojega prispevajo za kraj, v katerem so živeli.

Leta 1988, ko sem se priključila ekipi, smo bili vsi po vrsti ljubiteljski napovedovalci, novinarji in voditelji oddaj. Zelo zagnano in tudi zelo predano smo skrbeli, da so bili ''pokriti'' večji in tudi manjši dogodki iz Žirov in okolice.

Glavna urednica Jelka Mlakar je znala z ljudmi, tudi mene ni ovirala, ko smo uvajali program za otroke in mlade oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', ''Stare obrti na Škofjeloškem'', torkovo oddajo o kulturi. Poslušalci so imeli radio radi. S svojimi klici s terena so popestrili marsikatero uro programa. Pri oblikovanju svojega novinarskega dela smo bili avtonomni.

Z otroško oddajo smo delovali tudi globalno, saj smo enkrat mesečno, sodelovali s podobno sobotno oddajo Raglja na Radiu Prvi.

Z vso gotovostjo trdim, da smo delali predvsem s srcem. Seveda, zgodile so se tudi napake, a izkušnje so nas kalile. Ker so bili honorarji zelo skromni, nihče ne more reči, da smo delali za denar. Radio je bil ''naš'', predvsem pa zelo ljudski. Poslušalci so ga imeli za svojega. Izpolnjevali smo jim glasbene želje, se z njimi pogovarjali preko etra. Pogosto so nas obiskovali. Za marsikoga od njih je bil živi stik z radijem od znotraj posebno doživetje. To so bili časi, ko je bilo zunanjih sodelavcev več kot 80! Malo kasneje, ko je postal radio del mreže lokalnih radijskih postaj SNOP, smo se udeleževali tudi vseslovenskih srečanj s poslušalci. Nekaj mesecev je pod pokroviteljstvom radia izhajal tudi mesečni časopis, v katerem je uredniški odbor objavljal nekakšen rezime vsega, kar se je čez mesec dogajalo na Žirovskem oziroma Škofjeloškem. Zelo kmalu so ugotovili, da stare novice nikogar več kot toliko ne zanimajo.

Obveščenost

Radio je igral v času, ko še ni bilo interneta, izjemno vlogo. Danes redki pomnijo, da so nekateri (Rudi Krvina, Vladimir Novak), v primeru, da so se oglasile gasilske sirene, vstali sredi noči in stekli v radijske prostore. Občani pa so zelo natančno vedeli, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo iz prve roke obveščeni, zakaj so jih prebudili sirene gasilcev, policistov in rešilnega avtomobila. Februarja 2014, ko je po Sloveniji pustošil žled, se je prav tako izkazal za nenadomestljivega.

2. februarja 2014, ko je postalo stanje zaradi žleda na terenu alarmantno in so bila nekatera področja že odrezana od sveta, je eden od gasilcev, ki se je oglašal v eter, povedal, da jih ljudje na terenu ne sprašujejo, če so utrujeni, če zmorejo, bolj jih je zanimalo, kdaj bo spet začel delati internet in kdaj se bo vrnil televizijski signal.

Pomembno vlogo je radio odigral tudi v času osamosvojitve. Za vsak primer se je prostore še dodatno zavarovalo z železno ograjo. Z novicami, pomembnimi informacijami in obvestili smo v ključnih desetih dneh osamosvajanja ''pokrivali'' dogodke tako lokalno kot tudi širše, iz Slovenije in tujine.

V novicah, poročilih, reportažah, intervjujih, tudi v komentarjih, ki smo jih pisali, smo poskušali biti čim bolj nevtralni, ne-politični. Predvsem nam je bilo mar, da so bili poslušalci o vsem, kar se je dogajalo- obveščeni praktično iz prve roke.

Tehniški napredek 

V tridesetih letih dela na radiu sem doživela skokovit tehniški napredek tega medija. Prvi posnetki so bili na trakovih, ki so bili naviti na večjih in manjših kolutih. Slednje smo namestili tudi na ''uherje'', s katerimi smo šli na teren. Ves čas se je bilo treba učiti in izpopolnjevati tudi v tehnični smeri. Čez noč smo začeli uporabljati kasetarje, date, Cd-je…

Bolj, kot je pridobival na pomenu internet, lažje je bilo naše delo. Snemalniki zvoka – diktafoni, ki danes niso večji od telefona, so naredili pravo revolucijo! Odpadle so vse bojazni, da bo na njih zmanjkalo prostora, saj se je nanje lahko shranilo za več deset ur posnetkov.

Različni računalniški programi so nam omogočali, da smo se z montažo oddaj začeli spopadati novinarji kar sami. Vsak od nas je imel doma, na računalniku, ''montirnico''. Kot najstarejša med njimi sem bila vesela in ponosna, da se zaradi napredka, ki sem ga z lahkoto obvladovala, nisem predčasno upokojila.

Ko lokalno oplemeniti globalno

Radio Žiri (Sora) je pomenil odskočno desko številnim novinarjem, ki so danes znani in ugledni, saj odločilno krojijo vseslovensko medijsko krajino. Če naštejem le nekatere: Peter Lovšin (Dnevnik), Nejc Jemec (val 202), Monika Tavčar (TV Slovenija, Jutranji program), Jan Novak(voditelj Dnevnika na TV SLO). Dolgoletno sodelavko Sašo Pivk- Avsec poznamo kot strokovnjakinjo in trenerko javnega nastopanja ter povezovalko na številnih glasbenih in drugih prireditvah. Doc. dr. Drago Papler, ki je na radiu Žiri vrsto let vodil glasbene oddaje o narodno zabavni glasbi, je danes strokovnjak za raziskave, razvoj, kakovost in upravljanje z energijo, univerzitetni profesor ter znanstveni sodelavec. Bojana Pivk- Križnar, učiteljica in aktivistka, skupaj s svojim možem Tomom Križnarjem, skrbi za plemena Komoganze, Nube in druge ogrožene na našem planetu.

Revolucija, imenovana internet

Danes si tisti, ki so se rodili skupaj s pojavom interneta ali po njem, ne morejo niti predstavljati, kako je bilo, ko smo morali iskati podatke ''peš'', brskati po knjigah v knjižnici, listati slovarje…

Če so bila še pred letom 90 potopisna predavanja nekakšen boom, jih je danes nadomestil Google Earth (in podobni programi), s pomočjo katerih se lahko sprehodimo po domala vseh, še tako skritih kotičkih Zemlje in vesolja.

Preko telefona, Skypa, Zooma Messengerja, smo lahko v stalnem stiku s svetom tako v besedi kot sliki, podnevi in ponoči.

Informacije je vedno več, vsak trenutek so na dosegu roke, zato nič več ne izgubljamo časa, da bi si jih zapomnili.

Računalnik misli namesto nas, ko pokažemo namero, da bi šli na dopust, izbira destinacije, ki so nam najbolj pisane na kožo.

Mladi si več ne belijo glave, bodo ali ne bodo srečali ustreznega partnerja. Če v iskalnik odtipkajo ustrezne podatke, jim ta s prvega portala Zmenkarij vrže več najboljših izbir. Kaže, da bodo kmalu odveč tudi zdravniki, kajti Google dohtarji ''odlično'' opravljajo svoje delo.

Vsak kovanec ima dve plati, tudi virtualna resničnost ju ima. Strokovnjaki vedno bolj svarijo pred virtualno demenco, Prof. dr. Zvezdan Pirtošek pa poudarja, da so ljudje v sodobnem času vedno bolj osamljeni. V socialni izolaciji se povečajo težave depresije, vnetja možganov, osam­ljenost, možnost za kognitivni upad se lahko poveča tudi za petino.

Bolj, kot smo vpeti v globalni svet, bolj siromašna postaja naš intimni svet, posredno pa se boleče soočamo tudi z lokalno praznino.

Če je trajala evolucija človeka cca 25 mio let, pa je internet pripomogel, da se je človek, ki je nekoč veljal za izjemno socialno bitje, v komaj nekaj desetletjih znašel na razpotju, kjer ga malodane vse poti, ki jih ima na voljo, nezadržno vlečejo v samost. Vedno več jih je, ki so čisto zadovoljni z virtualno bližino, realna, bolj osebna in intimna, jih odbija.

Elektronski mediji posegajo v vse pore našega življenja, vplivajo na to, kako razmišljamo, kaj si želimo, kaj hočemo. Nič več se ne zanašamo na lastno intuicijo, reklama je postala Bog. S pametnimi mobilnimi aparati smo že do te mere povezali realni in virtualni svet, da se že dogaja, da nekateri verjamejo, da je zemlja ploščata, ker so nenehno, ure in ure bombardirani s takšnimi sporočili.

Človek se vedno manj zanaša nase, na svoje sposobnosti, nekje v ozadju ga ščitijo Varuhi človekov pravic, informacijska pooblaščenka, zakoni o svobodi izražanja. Nič več ni pomembno, smo storili nekaj prav ali narobe, pomembno je, kako dobrega odvetnika imamo. Splošne vrednote, skrite tudi v obče znanih desetih zapovedih, so zvodenele in sodobnemu človeku predstavljajo bolj kot ne berglo kot dejansko oporo.

Internet je porušil tudi razmerje med mediji in potrošniki. Komu verjeti, je vprašanje, ki si ga uporabnik medijev stalno postavlja, sploh tedaj, ko je bolj ali manj jasno, da so le-ti vedno bolj prepleteni z marketingom. Tudi političnim.

Zelo glasna postajajo družabna omrežja, denimo Twiter, kjer si globalno in lokalno segata v roke.

Če je še nekoč veljalo, da takrat, ko eden govori, drugi molčijo, je danes drugače. Demokracija nam omogoča, da ima lahko vsak svoje mnenje, tako da je vedno težje dobiti soglasje, četudi gre za minorne stvari.

Ker se v realnem svetu ljudje vedno manj družijo, vedno manj pogovarjajo, se toliko bolj povezujejo v virtualnem.

Tudi Žirovci si obilo všečkamo na Facebooku, v realnem življenju se še zdaleč ne srečujemo toliko, kot so se naši predniki.

Svoj Rovt smo že dodobra kultivirali, žirovski podjetniki tržijo svoje produkte po vsem svetu. Posamezniki iz mlajših generacij so raztreseni po vsem svetu. Nekateri od njih za ta ''svet'' delajo tudi od doma.

V zadnjih sto letih se ni spremenil le svet, spremenili smo se tudi Žirovci. Skozi različne poljudne raziskave in pogovore, pa sem prišla do prepričanja, da je bilo tudi duhovno življenje prednikov izjemnega pomena. Mirno lahko rečem, da so bile vse tiste zmerljivke z ''rovtarstvom'', ki smo jih bili deležni, ko smo odšli v svet, krivične.

Naši predniki so ustvarili trdne temelje za današnjo generacijo ne le s svojim fizičnim delom, na katerega smo bili zmeraj tako zelo ponosni, temveč tudi s svojim duhovnim poslanstvom, o katerem sem tokrat pisala.

 

 

 

 

Viri:

Zapiski o Ogenj, rit in kače niso za igrače

Miha Naglič: Kultivirati svoj rovt (2002)

 

Žirovski občasnik številka 42 (2012), Peter Naglič: Žirovska moževanja

 

Žirovski občasnik 32 (2002): Rado Jan: Doneski h kulturnopolitični in socialni zgodovini Žirov.

 

Žirovski občasnik št. 31 (2001: Zdravko Rink : Moja otroška leta

Delovanje nekaterih društev v Žireh, Marija Kokalj in učenci OŠ Žiri 1998

Foto: Viktor Žiri